VSM Sklep V Kp 17485/2019

Pritožba zagovornice obdolženega D.S. se zavrne kot neutemeljena.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom predlog za izločitev dokazov z dne 3. 5. 2019, ki ga je podala zagovornica obdolženega D.S., zavrnila.

2Zoper sklep se je pritožila zagovornica obdolženca, navaja da zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava, kršitev določb kazenskega postopka ter ustavno zajamčenih svoboščin in določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in izloči vse dokaze, kot so opredeljeni v predlogu za izločitev listin in dokazov z dne 3. 5. 2019.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s podrobnimi, sprejemljivimi in povsem določnimi stališči preiskovalne sodnice v izpodbijanem sklepu. V izogib ponavljanju se nanje v celoti sklicuje in jim dodaja le še:

5Pritožnica sicer pavšalno predlaga, da se iz sodnega spisa izločijo vsi dokazi, ki so pridobljeni na nezakonit način ter dokazi in listine, ki iz njih izvirajo, vendar pa je iz vsebine pritožbe razbrati, da ne graja zakonitosti pridobitve dokazov, marveč zatrjuje, da je bila hramba DNK profila obdolženca nezakonita, s tem pa je bilo poseženo v pravico obdolženca do informacijske zasebnosti po prvem odstavku 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče RS) U-I-312/21 z dne 13. 2. 2014 ter navaja, da obdolženec od leta 2010, ko je postala sodba zoper S.D. pravnomočna, velja za nedolžnega, pri čemer ne obstaja več nobena podlaga za hrambo obdolženčevega DNK profila, podatki DNK profila, pridobljeni v fazi policijske preiskave iz leta 2007 pa bi morali biti uničeni oziroma izbrisani iz vseh baz v roku 45 dni od sprejetja Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol).

6Takšnemu stališču ne gre pritrditi. Res je, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-312/21 z dne 13. 2. 2014 med drugim odločilo, da je bila prva alineja prvega odstavka 63. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) v neskladju z Ustavo, v kolikor je omogočala, da se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona. Vendar pa pritožnica očitno prezre, da je ob upoštevanju zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, preiskovalna sodnica pravilno ugotovila, da obdolženec zaradi dogodka na škodo A.B. z dne 12. 7. 2007, ko so bile na kraju dejanja z oblačil oškodovanke odvzete biološke sledi, v bazi podatkov DNK še ni bil identificiran. Ravno navedena okoliščina je (navljub drugačnemu stališču pritožnice) tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno relevantna za presojo zakonitosti hrambe DNK profila. Do obdolženčeve identifikacije je namreč prišlo šele zaradi izmenjave DNK profilov z Republiko Nemčijo v letu 2018, pri čemer je izpostaviti, da pritožnica domneve o zakonitosti pridobitve in hrambe DNK v nemški bazi, ne izpodbija. Sicer je res, kot to zatrjuje pritožnica, da je oseba, kateri je najden DNK pripadal, bila nakazani storilec, vendar pa je poudariti, da le-ta ni bil poimensko znan, s tem pa niti ni mogel imeti formalnega statusa osumljenca. Na podlagi 144. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je osumljenec namreč oseba, zoper katero je pred uvedbo kazenskega postopka pristojni državni organ opravil določeno dejanje ali ukrep zaradi obstoja razlogov za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Tako ne držijo niti pritožbene navedbe, da je bil obdolženec de facto osumljenec, ker da je bil na oblačilih oškodovanke najden njegov DNK profil. Obdolženec namreč v času pridobitve DNK vzorca ni bil identificiran in tako ni mogel biti osumljen storitve tega kaznivega dejanja, kljub temu da je potencialna identifikacija obstajala, kot se je ta, na podlagi v letu 2017 v Republiki Nemčiji pridobljenega DNK, dejansko realizirala v letu 2018.

7Nadalje pritožnica zatrjuje, da policija DNK profila ni izbrisala iz svojih evidenc, temveč je tudi po tem, ko hramba ni bila več dopustna, upravičena in sorazmerna, ta DNK uporabila za primerjavo s tistim iz Republike Nemčije, vsled česar je obdolženčev DNK, ki je bil pridobljen v Sloveniji, nezakonit dokaz. Pritožba nima prav. Pravno podlago za hrambo obdolženčevega profila DNK predstavljajo določbe ZNPPol, v katerem so določeni časovni trenutki hrambe podatkov iz evidenc, ki jih določa drugi odstavek 123. člena ZNPPol. V skladu z navedenimi določbami se hrani evidenca DNK do ustavitve policijske preiskave ali do najdbe pogrešane osebe ali identifikacije neznanega trupla ali do izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne ustavitve kazenskega postopka ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če tega ni, pa do zastaranja kazenskega pregona. Ker obdolženec na podlagi obrazloženega ni imel položaja osumljenca, je tako hramba obdolženčevega profila DNK zakonita in se lahko v evidenci preiskav DNK na podlagi prvega odstavka druge alineje 128. člena ZNPPol hrani do zastaranja kazenskega pregona.

8Na podlagi obrazloženega, pritožnica z obširnimi potencialnimi pritožbenimi zaključki o statusu obdolženca kot osumljenca in njegovih potencialnih pravicah, ne more uspeti. V obravnavani zadevi tako ni prišlo do nedopustnega posega v obdolženčevo ustavno pravico do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave RS), saj v predlogu za izločitev navedeni dokazi in listine temeljijo na zakonito hranjenem DNK vzorcu, vsled česar ni razlogov za njihovo izločitev. Prav tako ni razlogov za izločitev ostalih (pavšalno) predlaganih dokazov po t.i. doktrini „sadežev zastrupljenega drevesa“, saj glede na obrazloženo, le-ti niso bili pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza.

9Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.