128. člen ZNPPol

Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.

Po preteku treh let je prvostopenjski organ veljavnost vpisa v SIS podaljšal, potreba po podaljšanju pa je bila izkazana s tem, ker odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani iz leta 2019 še ni bila preklicana. Tožnik je bil vpisan za tri leta, nato pa je bil ukrep podaljšan, ni bil pa avtomatično vpisan že od vsega začetka do 2. 11. 2024. Po treh letih ni šlo za nov vpis, ampak za podaljšanje že prej izvedenega vpisa.

Zagovornica ne ločuje dveh povsem različnih položajev. Na eni strani položaj, da kazenski pregon po pravnomočni odločbi ni več možen in da zastaralni rok več ne teče, po drugi strani pa od tega povsem neodvisno ureditev v ZNPPol, da se DNK profili pravnomočno obsojenih hranijo do izteka zastaralnega roka, ki bi bil potreben za zastaranje kaznivega dejanja, ki jo podpira že predstavljena sistemska razlaga zakonske določbe, saj pri obsodilni sodbi potek roka ni vezan na pravnomočnost obsodilne sodbe, ampak na zastaranje kazenskega pregona, ki nastopi zgolj, ko poteče zakonsko predpisan zastaralni rok.

V kolikor bi držala razlaga, za katero se zavzema pritožnica, ni videti potrebe po tem, da se v 2. alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol loči med oprostilno in zavrnilno ter obsodilno sodbo, saj bi bila sicer za vse navedene sodbe ureditev enaka, torej bi bila hramba profila DNK dopustna le do pravnomočnosti sodbe. Da stališče pritožnice ni pravilno, je mogoče ugotoviti tudi na podlagi analize razlogov, ki so pripeljali do sprejetja določbe 2. alineje 128. člena ZNPPol v taki obliki kot velja danes. Hramba profila DNK je v primeru njegove pridobitve v kazenski zadevi, v kateri je bil obtoženec pravnomočno obsojen, dopustna do zastaranja kazenskega pregona za to kaznivo dejanje, kot to izhaja iz 2. alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol, v kateri je zakonodajalec določil rok dopustne hrambe profila DNK po pravnomočni obsodilni sodbi.

Za presojo zakonitosti hrambe obdolženčevega DNK profila, ko je bil obdolžencu vzet bris ustne sluznice 6. 8. 2012 in je v navedeni zadevi, v zvezi z odvzemom le-te 6. 8. 2012, 29. 4. 2013 bil izdan sklep o zavrženju kazenske ovadbe, je, upoštevaje veljavno zakonodajo, v zvezi s tem odvzetim brisom obdolženčev profil DNK bil (najprej) zakonito hranjen do 29. 4. 2013. V evidenci obstoječ in hranjen obdolženčev DNK profil (od 6. 8. 2012 do 29. 4. 2013) je bil upravičeno uporabljen tudi v postopku pod opr. št. I K 3100/2013, ki je bil voden zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 (storjenega 31. 8. 2010), ko je bilo 31. 8. 2012 podano poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe zoper obdolženca (predhodno je bila podana kazenska ovadba zoper neznane storilce). Temu je, zoper obdolženca sledila vložitev obtožnega predloga 30. 4. 2013. izrek sodbe o kaznovalnem nalogu 16. 5. 2013 in pravnomočnost navedene sodbe z dne 15. 10. 2013. Drži, da bi policija lahko obdolženemu v predkazenskem postopku glede kaznivega dejanja prikrivanja (vodenem pod že navedeno opravilno številko Okrajnega sodišča v Celju I K 3100/2013), ponovno vzela bris ustne sluzn

Odločitev prvostopenjskega sodišča, da iz spisa kot nedovoljene izloči dokaze po pripisu zavarovane DNK sledi obtožencu, je preuranjena. Ustavno sodišče RS je poudarilo, da je treba pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem razlikovati med dvema dejanjema in sicer pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. Presodilo je, da s pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti. Pač pa je treba spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave pri uporabi na tak način pridobljenih dokazov v konkretnem kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, torej ob prenosu takšnih dokazov v slovenski pravni sistem. To ne pomeni, da je treba izvedbo preiskovalnih dejanj v tujini v celoti, strogo presojati z vidika slovenske Ustave. Nezmožnost uporabe dokazov iz tujine zgolj zato, ker način njihove pridobitve (ki bi bil lahko sicer v skladu s tujo Ustavo) ne bi ustrezal temeljnim procesnim jamstvom slovenske

Podatki v evidenci DNK preiskav, pridobljeni na podlagi vzorca sline obdolženca iz leta 2003, so bili zakonito hranjeni in jih je bilo dopustno uporabiti za preiskavo bioloških sledi, najdenih na kraju kaznivega dejanja, storjenega leta 2015, glede na vse kasnejše izrečene obsodilne sodbe v obdobju od 2003 do 2015, zaradi katerih se je čas hrambe DNK vzorca veljavno podaljševal.

Če obsojenec stori novo kaznivo dejanje v roku iz četrtega odstavka 82. člena KZ-1 po sodbi domačega sodišča (Republika Slovenija) ali po sodbi tujega sodišča (druge države), je tako ugotovljena okoliščina ovira, da takšen obsojenec ne more biti zakonsko rehabilitiran. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da se pri presoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence upoštevajo samo podatki, ki so vpisani v nacionalno evidenco. Na uporabo Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) namreč napotuje Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (235. člen), sprejet na podlagi več Okvirnih sklepov Sveta EU.

Takšnemu stališču ne gre pritrditi. Res je, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-312/21 z dne 13. 2. 2014 med drugim odločilo, da je bila prva alineja prvega odstavka 63. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) v neskladju z Ustavo, v kolikor je omogočala, da se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona. Vendar pa pritožnica očitno prezre, da je ob upoštevanju zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, preiskovalna sodnica pravilno ugotovila, da obdolženec zaradi dogodka na škodo A.B. z dne 12. 7. 2007, ko so bile na kraju dejanja z oblačil oškodovanke odvzete biološke sledi, v bazi podatkov DNK še ni bil identificiran. Ravno navedena okoliščina je (navljub drugačnemu stališču pritožnice) tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno relevantna za presojo zakonitosti hrambe DNK profila. Do obdolženčeve identifikacije je namreč prišlo šele zaradi izmenjave DNK profilov z Republiko Nemčijo v letu 2018, pri čemer je izpostaviti, da pritožnica domneve o zakonitosti pridobitve in hrambe DNK v nemški bazi, ne izpodbija. Sicer je res, kot to zatrjuje pr

Sodišče prve stopnje v postopku ni raziskalo, v kakšne vrste zbirko podatkov je vpogledala policija z namenom pridobitve podatka o uporabniku telefonske številke in torej ni razčistilo, ali je šlo s strani policije dejansko za vpogled v "Evidenco dogodkov" iz 9. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol, ki je policijska evidenca in v kateri se zaradi opravljanja policijskih nalog lahko obdelujejo osebni podatki obtoženke, ali pa je šlo za vpogled v mrežno računalniško aplikacijo policije, v kateri se ob sprejemu klicev na interventno številko 113 beležijo relevantne informacije glede interventnega dogodka ter se podatki lahko obdelujejo le v obsegu in za namen iz tretjega odstavka 112. člena ZNPPol.

Pri presoji zakonitosti uporabe obtoženčevega DNK materiala je ključno vprašanje, ali in kdaj je bila ustavljena policijska preiskava glede kaznivega dejanja, v zvezi s katerim je policija obtožencu kot tedaj osumljencu vzela bris ustne sluznice.

Ker v spisu ni nobenega uradnega oziroma objektivnega podatka o tem, ali so 1. 3. 2001 obstajali (vsaj) razlogi za sum, da je obtoženec storil neko uradno pregonljivo kaznivo dejanje, zaradi česar bi mu bilo dopustno vzeti bris ustne sluznice (drugi odstavek 149. člena ZKP), ni mogoč drugačen procesni sklep, kot da sta bila tako prvotni odvzem (brez izkazane pravne podlage) obtoženčevega vzorca DNK kot njegova nadaljnja hramba nezakonita. Ni sprejemljivo naziranje, da je bil primerjalni vzorec DNK v letu 2014 „še vedno“ zakonito hranjen, tj. kljub temu, da razloga kriminalističnotehnične obdelave obtoženca ni bilo moč ugotoviti oziroma dokazati. Pred opravo problematizirane analize NFL policija ni razpolagala s prav nobenim indicem, kaj šele dokazom, ki bi izkazoval vsaj minimalno stopnjo suma oziroma razlogov za sum, da je obtoženi storilec očitanih kaznivih dejanj, zato policisti niso imeli podlage, da bi mu (potencialno) odvzeli bris ustne sluznice, kar bi pomenilo izjemo od pravila dokazne ekskluzije, tj. v skladu s t. i. doktrino neodvisnega vira.

Situacijo, ko policija določeno osebo sprva obravnava kot osumljenca kaznivega dejanja, nato pa vloži kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, je v kontekstu druge alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol potrebno obravnavati smiselno enako kot ustavitev policijske preiskave oziroma zavrženje kazenske ovadbe zoper specifičnega osumljenca. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZKP in drugega odstavka 149. člena ZKP bi smela policija obdolžencu upravičeno odvzeti prstne odtise tako v predkazenskem postopku glede drugega kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen, kot v predkazenskem postopku v predmetni zadevi, kjer so razlogi za sum, da je storilec kaznivega dejanja, obstajali že na podlagi drugih neodvisnih dejstev. Hramba že pred tem pridobljenih odtisov papilarnih linij zato ni nezakonita.

Po oceni pritožbenega sodišča nastop zakonske rehabilitacije nima vpliva na oceno, ali je bil profil odvzetega vzorca DNK, ki je bil obtožencu odvzet 15.1.2001 (v kazenskem postopku, ki se je končal s pravnomočno obsodilno sodbo pod opr. št. K 47/01) zakonito in ustavno skladno hranjen in uporabljen v obravnavanem postopku pri odkrivanju storilca obravnavanih kaznivih dejanj, za katere je bil obtoženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega.

Pravna podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK profila odpade šele s pravnomočnostjo oprostilne oziroma zavrnilne sodbe. Vse do takrat je hramba obtoženčevega DNK zakonita in ga je dopustno uporabiti za preizkus bioloških sledi v drugem kazenskem postopku. Policija bi lahko skladno z določbo drugega odstavka 149. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 148. člena ZKP v novem postopku obtožencu upravičeno vzela vzorec DNK, vendar ker se je takrat v okviru zakonite hrambe ta zapis v bazi že nahajal, do tega zgolj iz tega razloga ni prišlo.