123. člen ZNPPol

Po preteku treh let je prvostopenjski organ veljavnost vpisa v SIS podaljšal, potreba po podaljšanju pa je bila izkazana s tem, ker odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani iz leta 2019 še ni bila preklicana. Tožnik je bil vpisan za tri leta, nato pa je bil ukrep podaljšan, ni bil pa avtomatično vpisan že od vsega začetka do 2. 11. 2024. Po treh letih ni šlo za nov vpis, ampak za podaljšanje že prej izvedenega vpisa.

Kljub temu, da je policija vpogledala v evidenco gostov zaradi drugega namena, kot ga določa 43. člen ZPPreb-1, zahteva za izločitev listin, ni utemeljena, saj je policija te podatke zbirala za potrebe odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v zvezi s predkazenskim postopkom, ki je bil tedaj že v teku. Niso namreč relevantne le določbe ZPPreb-1 in ZNPPol (ter 148. člen ZKP), temveč še ZVOPOKD, in sicer 1., 6. in 8. člena.

V kolikor bi držala razlaga, za katero se zavzema pritožnica, ni videti potrebe po tem, da se v 2. alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol loči med oprostilno in zavrnilno ter obsodilno sodbo, saj bi bila sicer za vse navedene sodbe ureditev enaka, torej bi bila hramba profila DNK dopustna le do pravnomočnosti sodbe. Da stališče pritožnice ni pravilno, je mogoče ugotoviti tudi na podlagi analize razlogov, ki so pripeljali do sprejetja določbe 2. alineje 128. člena ZNPPol v taki obliki kot velja danes. Hramba profila DNK je v primeru njegove pridobitve v kazenski zadevi, v kateri je bil obtoženec pravnomočno obsojen, dopustna do zastaranja kazenskega pregona za to kaznivo dejanje, kot to izhaja iz 2. alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol, v kateri je zakonodajalec določil rok dopustne hrambe profila DNK po pravnomočni obsodilni sodbi.

Delavec v postopku presoje zakonitosti odpovedi pred delovnim sodiščem lahko navaja vse, da ovrže očitke iz odpovedi, tudi če v predhodnih postopkih teh trditev ni navajal. Toženka je bila v tem individualnem delovnem sporu dolžna dokazati utemeljenost odpovedi oziroma razlogov, navedenih v njej. Dokazala je, da iz njej dostopne dokumentacije in pojasnil tožnika v predhodnih postopkih ni bilo mogoče razbrati zakonitega razloga za določene vpoglede v osebne podatke. Glede na to je dokazno breme, da so za vsakega izmed 34 vpogledov obstajali zakoniti razlogi za vpogled oziroma so bili vpogledi v osebne podatke storjeni v povezavi s tožnikovim z zakonom skladnim policijskim delom, prešlo na tožnika. Da bi se lahko ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, mora tožnik s stopnjo prepričanja dokazati, da je vsakega izmed očitanih vpogledov napravil zato, ker je tak vpogled zahtevalo z zakonom skladno policijsko delo. Ne zadostuje, da tožnik zgolj navede, da je bil vpogled povezan z njegovim opravljanjem nalog v službi, temveč mora dokazati, v čem je bil posamezni vpogled povezan s konkretnim delom, ki ga je opravljal kot policist skladno s predpisi.

Odločitev prvostopenjskega sodišča, da iz spisa kot nedovoljene izloči dokaze po pripisu zavarovane DNK sledi obtožencu, je preuranjena. Ustavno sodišče RS je poudarilo, da je treba pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem razlikovati med dvema dejanjema in sicer pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. Presodilo je, da s pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti. Pač pa je treba spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave pri uporabi na tak način pridobljenih dokazov v konkretnem kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, torej ob prenosu takšnih dokazov v slovenski pravni sistem. To ne pomeni, da je treba izvedbo preiskovalnih dejanj v tujini v celoti, strogo presojati z vidika slovenske Ustave. Nezmožnost uporabe dokazov iz tujine zgolj zato, ker način njihove pridobitve (ki bi bil lahko sicer v skladu s tujo Ustavo) ne bi ustrezal temeljnim procesnim jamstvom slovenske

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik s tem, ko je kot komandir Policijske postaje F. dne 14. 2. 2015 v službenem času preko službenega gesla vstopil v evidenco operativnih informacij, ki jo policija vodi na podlagi drugega odstavka 123. člena ZNPPol, vpogledal v operativno informacijo in jo posredoval E.E. z namenom, da ga seznani z njeno vsebino, izpolnil vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Zakonske znake tega kaznivega dejanja je izpolnil tudi s tem, ko je 2. 4. 2015 ob 19.48.46 uri ter 13. 4. 2015 ob 08.11.12 uri vpogledoval v operativno informacijo policije in s posredovanjem fotografije te informacije E.E. omogočil seznanitev z informacijami, do katerih ni bil upravičen.

Če obsojenec stori novo kaznivo dejanje v roku iz četrtega odstavka 82. člena KZ-1 po sodbi domačega sodišča (Republika Slovenija) ali po sodbi tujega sodišča (druge države), je tako ugotovljena okoliščina ovira, da takšen obsojenec ne more biti zakonsko rehabilitiran. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da se pri presoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence upoštevajo samo podatki, ki so vpisani v nacionalno evidenco. Na uporabo Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) namreč napotuje Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (235. člen), sprejet na podlagi več Okvirnih sklepov Sveta EU.

Izrecno in jasno podlago za obdelavo osebnih podatkov, ki izhajajo iz nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ima tožnica le v ZKP. Sodišče je pri presoji upoštevalo, da (i) ZKP načeloma prepoveduje, da bi se občutljiva gradiva, pridobljena z ukrepi, ki na tajen in prikrit način posegajo v človekove pravice in svoboščine, hranila drugje kot pri sodišču in (ii) da morajo biti vsa zakonska določila v zvezi s PPU jasna, razumljiva, določna, nedvoumna in predvidljiva. Za obravnavano zadevo to pomeni, da bi tožnica imela pravno podlago za obdelavo iz PPU izvirajočih osebnih podatkov le v primeru jasne zakonske določbe, ki bi takšno obdelavo predvidevala kot izjemo od siceršnjega pravila ZKP o izključnem sodnem hranjenju takšnih podatkov. Določba prve točke 125. člena ZNPPol je splošna, velja za vse vrste postopkov in kaznivih dejanj. Jasne in nedvoumne podlage za to, da bi se v evidenci kaznivih dejanj obdelovali osebni podatki, pridobljeni s PPU, ZNPPol ne daje. Določbi 148. člena ZKP, ki ureja delovanje policije v predkazenskem postopku ter 112. člena ZPPol, ki ureja obdelavo osebnih podatkov s strani policije, sta generalni določbi, ki na

Takšnemu stališču ne gre pritrditi. Res je, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-312/21 z dne 13. 2. 2014 med drugim odločilo, da je bila prva alineja prvega odstavka 63. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) v neskladju z Ustavo, v kolikor je omogočala, da se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona. Vendar pa pritožnica očitno prezre, da je ob upoštevanju zgoraj citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, preiskovalna sodnica pravilno ugotovila, da obdolženec zaradi dogodka na škodo A.B. z dne 12. 7. 2007, ko so bile na kraju dejanja z oblačil oškodovanke odvzete biološke sledi, v bazi podatkov DNK še ni bil identificiran. Ravno navedena okoliščina je (navljub drugačnemu stališču pritožnice) tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno relevantna za presojo zakonitosti hrambe DNK profila. Do obdolženčeve identifikacije je namreč prišlo šele zaradi izmenjave DNK profilov z Republiko Nemčijo v letu 2018, pri čemer je izpostaviti, da pritožnica domneve o zakonitosti pridobitve in hrambe DNK v nemški bazi, ne izpodbija. Sicer je res, kot to zatrjuje pr

Samo razlogovanje senata, s katerim je utemeljil obstoj utemeljenega suma, potrebnega za uvedbo preiskave, pa četudi se nanaša na ocenjevanje zakonitosti posameznega dokaza, še ne pomeni, da se je sodišče do te zakonitosti dokončno odločilo oziroma v zvezi s tem zavzelo kakršnokoli stališče. Sodišče je obtožencu to korist odvzelo, sklicevaje se pri tem na določbo prvega odstavka 74. člena Kazenskega zakonika, ki določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Iz opisa krivdoreka, vsebovanega v točki I. grajane sodbe je videti, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje očitka, da naj bi si obtoženec s tem kaznivim dejanjem pridobil za 24.000 EUR premoženjske koristi, zlasti upoštevaje tudi dejstvo, da državno tožilstvo na obtoženca naslavlja zgolj očitek, da je konopljo zaradi nadaljnje prodaje proizvajal, jo hranil, ne pa tudi že prodajal oziroma prodal. Tudi dokazna podlaga, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev o odvzemu premoženjske koristi, gre pa za listek, zasežen obtožencu ob preiskavi njegovega vozila in na katerem so bile navedene le številke 7500, 2500, 4000, 3000, 4000 in 3000, ne da bi bilo iz

Sodišče prve stopnje v postopku ni raziskalo, v kakšne vrste zbirko podatkov je vpogledala policija z namenom pridobitve podatka o uporabniku telefonske številke in torej ni razčistilo, ali je šlo s strani policije dejansko za vpogled v "Evidenco dogodkov" iz 9. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol, ki je policijska evidenca in v kateri se zaradi opravljanja policijskih nalog lahko obdelujejo osebni podatki obtoženke, ali pa je šlo za vpogled v mrežno računalniško aplikacijo policije, v kateri se ob sprejemu klicev na interventno številko 113 beležijo relevantne informacije glede interventnega dogodka ter se podatki lahko obdelujejo le v obsegu in za namen iz tretjega odstavka 112. člena ZNPPol.

Po oceni pritožbenega sodišča nastop zakonske rehabilitacije nima vpliva na oceno, ali je bil profil odvzetega vzorca DNK, ki je bil obtožencu odvzet 15.1.2001 (v kazenskem postopku, ki se je končal s pravnomočno obsodilno sodbo pod opr. št. K 47/01) zakonito in ustavno skladno hranjen in uporabljen v obravnavanem postopku pri odkrivanju storilca obravnavanih kaznivih dejanj, za katere je bil obtoženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega.