VSK Sodba in sklep II Kp 31679/2012

I. Pritožbi zagovornice obtoženega M. Š. se ugodi in izpodbijana sodba po uradni dolžnosti tudi glede obtoženega J. P. spremeni tako, da se zoper obtožena J. P. in M. Š. na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da sta

J. P. kot direktor družbe I. d.o.o. in M. Š. kot direktor družbe I. d.o.o. skladno z njihovim predhodnim dogovorom z R. G., da bosta izstavljala račune za storitve, ki dejansko niso bile opravljene, da bi prikrili pravo naravo gibanja oziroma razpolaganja in s tem izvor denarja oziroma premoženja, pa bi morala in mogla vedeti, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem pod točko I izpodbijane sodbe,

J. P. v Murski Soboti v dneh 30.3.2009 račune št. 1, 14.5.2009 račun št. 2, 3.6.2009 račun št.3 in 9.6.2009 račun št. 4 v imenu INOKS d.o.o. naročil izstaviti oz. je izstavil in podpisal poslovne listine, ki jih družba mora voditi na podlagi 81. člena ZDDV z lažnimi podatki, tj. za material in storitve – izdelavo mejnih znamenj iz inox materiala, izdelavo poligonskih točk iz inox materiala, ki dejansko niso bile opravljene, pri čimer so računi podlaga za davčni nadzor na podlagi 31. in 39. člena Zakona o davčnem postopku, zato, da bi I. d.o.o. prikril pravo naravo razpolaganja z denarjem iz točke III/2 izpodbijane sodbe, tj. prejeta plačila za izdelavo in montažo ograje in nadstreška iz inox na stanovanjski hiši R. Č. na v P., s čimer je s pranjem denarja skupaj z G. prikril izvor tega premoženja,

M. Š. v K. na podlagi naročilnice I. G. d.o.o. št. 4/2008 z dne 24.12.2008 v zvezi s katero je vedel, da tam navedena dela zakoličbe v zvezi z izstavljenim računom št. 120/2008 ne bodo opravljena, dne 24.12.2008 naročil M. D. izstaviti račun št. 130/2008/G za storitve navedene pod točko III/4 izpodbijane sodbe, ki dejansko niso oz. ne bodo opravljene, s čimer je naročil izstaviti poslovno listino, ki jo družba mora voditi na podlagi 81. člena ZDDV z lažnimi podatki, pri čimer so računi podlaga za davčni nadzor po 31. in 39. členu Zakona o davčnem postopku zato, da bi prikril pravo naravo razpolaganja z denarjem iz točke III/4, tj. prejetim plačilom za opravljena gradbena dela na stanovanjski hiši P. v R., s čimer je s pranjem prikril izvor tega dela premoženja,

s čimer sta s pranjem prikrila protipraven izvor J. P. 31.059,05 EUR denarja oz. premoženja in M. Š. 33.000,00 EUR denarja oz. premoženja,

s čimer naj bi vsak storila kaznivo dejanje pranja denarja po prvem v zvezi s petim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, proračun.

III. Pritožbam obtoženega R. Č. in M. P. ter njunih zagovornikov ter zagovornika obtoženega R. G. se ugodi in izpodbijana sodba glede teh obtožencev razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo spodaj navedene obtožence spoznalo za krive in sicer: R. Č. kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora. Obtoženega M. P. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi s členom 38 KZ-1 in mu izreklo kazen dve leti zapora. Obtoženega R. G. je spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi s členom 38 KZ-1 ter še kaznivega dejanja pranja denarja po prvem v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Sklicujoč se na zakonska določila, mu je za prvo dejanje določilo kazen eno leto in devet mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje eno leto in šest mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen tri leta zapora, ki se bo izvršila tako, da obtoženec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, kar bo natančneje določil zavod. Poleg tega mu je izreklo še denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, katero je dolžan plačati v roku enega leta, če pa se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska določi en dan zapora, pri čimer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obtožena J. P. in M. Š. pa je sodišče spoznalo za kriva vsakega kaznivega dejanja pranja denarja po prvem v zvezi s petim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obema je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo J. P. kazen šest mesecev zapora, M. Š. pa kazen pet mesecev zapora s tem, da se kazni ne bosta izrekli, če obtoženca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. V sodbi je dalje sodišče odločilo še o premoženjskopravnem zahtevku tako, da so obtoženi R. Č., M. P. in R. G. dolžni nerazdelno plačati L. K. d.d., Vojkovo nabrežje 38, Koper, znesek 216.546,28 EUR, v presežku pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencem naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom s tem, da je obtožencem na podlagi Zakona o sodnih taksah določilo takse in sicer obtoženemu R. Č. v višini 500,00 EUR, M. P. v višini 400,00 EUR, R. G. v višini 600,00 EUR ter za izrek stranske denarne kazni še 500,00 EUR, obtoženemu P. je takso določilo v znesku 100,00 EUR, obtoženemu Š. pa v znesku 90,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožujejo višja državna tožilka, obtožena R. Č. in M. P. sama ter po njunih zagovornikih ter zagovorniki preostalih obtožencev.

3Višja državna tožilka se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah in o odvzemu premoženjske koristi. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu R. Č. zviša izrečeno zaporno kazen, izreče pa naj mu tudi stransko denarno kazen, kar enako naj stori tudi pri obtoženemu M. P., medtem ko R. G. zviša zaporno kazen s tem, da se kazen ne izvrši na način tako imenovanega vikend zapora. Predlaga tudi, da obtoženemu G. odvzame premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem pranja denarja.

4Obtoženi R. Č. in njegov zagovornik sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da jima sodišče druge stopnje ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojene pred spremenjenim senatom.

5Obtoženi M. P. in njegov zagovornik sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje pa predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, obtožencu pa naj se tudi povrnejo stroški kazenskega postopka.

6Zagovornik obtoženega R. G. se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku ter zaradi kršitve Ustave R Slovenije. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7Zagovornik obtoženega J. P. sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, predlaga pa, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8Zagovornica obtoženega M. Š. sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma obtožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9Zagovorniki obtoženih M. P., R. G. in M. Š. so odgovorili na pritožbo višje državne tožilke in sodišču druge stopnje predlagali, da jo kot neutemeljeno zavrne.

10Pritožbe obtožencev in njihovih zavornikov so utemeljene, izpodbijano sodbo pa je bilo spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

K točki I

Zagovornica obtoženega M. Š. utemeljeno navaja, da je kazenski pregon zoper obtoženca zastaral. Za kaznivo dejanje, katerega je bil obtoženec spoznan za krivega, je predpisana kazen do dveh let zapora, kar ima v smislu 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 za posledico, da kazenski pregon po poteku desetih let od storitve kaznivega dejanja ni več dopusten. Obtoženec naj bi kaznivo dejanje storil 24.12.2008, to je več kot pred desetimi leti, zaradi česar je kazenski pregon zastaral. Enaka ugotovitev velja tudi za enako kaznivo dejanje obtoženega J. P., pri katerem je kazenski pregon zastaral po izdaji izpodbijane sodbe in zato ugovor zastaranja v pritožbi ni bil uveljavljen. Obtoženec naj bi kaznivo dejanje storil 30.3.2009, 14.5.2009, 3.6.2009 in 9.6.2009 oziroma, je do zastaranja prišlo v času pritožbenega postopka, kar je sodišče druge stopnje ugotovilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, katerega je opravilo na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP. Ker je torej pri obeh obtožencih nastopilo zastaranje kazenskega pregona, je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornice obtoženega Š. ugodilo in izpodbijano sodbo, po uradni dolžnosti tudi glede obtoženega P., na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obtožbo zoper oba obtoženca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo in glede stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov obtoženca ter potrebnih izdatkov in nagrade njunih zagovornikov, odločilo, da le ti v smislu prvega odstavka 96. člena ZKP, bremenijo proračun. Zaradi sprejete odločitve pa se sodišče druge stopnje tudi ni moglo spuščati v vsebinsko utemeljenost pritožbenih navedb zagovornikov obeh obtožencev.

K točki III

11Strinjati se je z navedbami obrambe, da izpodbijana sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter da je glede posameznih zaključkov tudi ni moč preizkusiti. Ne glede na obširnost pritožbenih navedb zlasti obtoženega P., se bo sodišče druge stopnje najprej opredelilo do očitkov, ki so skupni vsem obtožencem oziroma njihovim zagovornikom in ki terjajo razveljavitev sodbe, v nadaljevanju pa tudi do bistvenih navedb po posameznih pritožbah.

12Bistvo sodbe je v očitku obtoženemu R. Č., da je kot predsednik uprave L. K. d.d. zlorabil svoj položaj s tem, da je v cilju izgradnje kopenskega terminala Lc P. na območju P. z direktorjem družbe Inženiring G. d.o.o., obtoženim R. G. sklenil pogodbe, v katerih se je dogovoril, da bodo pogodbene vrednosti določene previsoko in kot take s strani L. K. tudi plačane, oziroma, da se v L. K. ne bodo preverjala dejansko opravljena dela po izdanih računih. Ob pomoči R. G., ki je kot direktor družbe I. G. d.o.o. izdajal račune, obtoženega M. P., ki je kot izvršni direktor L. K. in določena kontaktna oseba, likvidiral in odobril izplačilo računov, je obtoženi R. Č. na račun preplačanih storitev družbi I. G. pridobil 234.566,28 EUR premoženjske koristi, oziroma v enakem znesku L. K. d.d. povzročil premoženjsko škodo, kar pa je tudi bil njegov namen. Na račun izplačil nepreverjenih storitev oziroma dvakrat plačanih računov za iste storitve pa je družbi I. G. d.o.o. pridobil še 366.907,44 EUR premoženjske koristi in v tem obsegu L. K. povzročil premoženjsko škodo, vendar ker je L. K. kasneje pod drugo upravo z družbo I. G. d.o.o. sklenila dogovor o kompenzaciji storitev do vrednosti že opravljenih del, je kaznivo dejanje v tem delu, kot je to zatrjevala že modificirana obtožba z dne 14.5.2018, ostalo pri poskusu. Glede na pridobljeno premoženjsko korist v znesku 234.566,28 EUR je zato sodišče prve stopnje tudi ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku L. K. d.d. tako, da je obtoženim R. Č., R. G. in M. P. naložilo v solidarno plačilo znesek 216.546,28 EUR, ki predstavlja razliko med višino ugotovljene protipravne premoženjske koristi in zneskom 18.020,00 EUR, ki je bil odvzet P. S., to je enemu od pravnomočno obsojenih soobtožencev, zaradi kaznivega dejanja pranja denarja.

13Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje sledilo očitku obtožbe o precenjenih plačilih za opravljene storitve po posameznih pogodbah, izhajajoč pri tem iz kriterijev, kot jih je navajala obtožba. Ta je v pogodbah dogovorjene cene primerjala predvsem z administrativnimi stroški, to je upravno takso za pridobitev določene dokumentacije, čemer je sodišče sledilo le deloma. Kot je obrazložilo, vrednost dela družbe I. G. d.o.o. sicer ni moč enačiti z materialnimi stroški, vendar pa je bilo mnenja, da so dogovorjene cene za storitve po pogodbah, upoštevajoč tudi racionalizacijo del, res pretirane, deloma pa tudi podvojene, kot je to podrobneje obrazložilo pri vseh pogodbah št. 2-5/2007. Pri vsaki pogodbi je sodišče ocenjevalo višino cen za dogovorjene storitve po kriterijih v obtožbi in zaključilo, prvič, da so bile cene dogovorjene previsoko in drugič, da so bile kot take dogovorjene prav zaradi pridobitve premoženjske koristi in oškodovanja L. K.. Ker pa ni moglo ugotoviti, za koliko so bile storitve točno preplačane in računi izstavljeni v previsokem znesku, je sodišče višino premoženjske koristi izračunalo na podlagi višine zneska, katerega so obtoženci "oprali" s kaznivim dejanjem pranja denarja, kot je to v sodbi poudarilo na več mestih. Kot je namreč ugotovilo, so obtoženci skupaj oprali za 601.473,72 EUR premoženjske koristi, ki zajema ves denar skupaj, tako tisti, ki je bil pridobljen za previsoko zaračunane storitve kot za storitve, ki so bile že plačane ali pa storitve sploh niso bile izvedene. Ker je dejanje, glede plačila tistih storitev, ki so bile dvakrat plačane oziroma, ki sploh niso bile izvedene to je v višini 366.907,44 EUR ostalo pri poskusu, je sodišče ta znesek odštelo od skupnega zneska 601.473,72 EUR opranega denarja in prišlo do višine 234.566,28 EUR premoženjske koristi za plačila previsoko zaračunanih storitev (točka I/1-A sodbe).

14Strinjati se je z obtoženima R. Č., M. P. in njihovima zagovornikoma ter zagovornikom obtoženega R. G., da navedena metodologija za izračun pridobljene premoženjske koristi, ni pravilna. Če namreč sodišče trdi, da točne vrednosti, za katere so bile pogodbe precenjene, ni bilo moč ugotoviti, potem je že sama po sebi vprašljiva tudi predhodna ugotovitev, da so bile pogodbene vrednosti dogovorjene previsoko, še sploh, ker sodišče primerljivih kriterijev, to je materialnih stroškov, kot jih je navajala obtožba, ni sprejelo. Če sodišče ni moglo ugotoviti, vsaj za najmanj koliko so bile storitve previsoko dogovorjene, potem logično tudi ne more zanesljivo vedeti, da so bile res previsoke. Kadar gre za plačilo storitev, ki niso bile izvedene, oziroma za dvakratno plačilo istih storitev, potem ni dvoma, da je izdajatelj računa s plačilom okoriščen, saj je dobil nekaj, do česar ni bil upravičen. Če pa se očita previsoko dogovorjeno plačilo, potem je ocena ustreznosti odvisna predvsem od objektivnih in realnih meril vsakega konkretnega primera. Razumljivo pa je, da so tudi v primeru že izoblikovanih meril možna odstopanja navzgor ali navzdol, ki so pogojena tudi z razmerami na trgu, oziroma drugimi okoliščinami, pa zaradi tega pogodbenim strankam še ni moč očitati fraudoloznega ravnanja. Kadar so cene za opravljanje storitev določene bodisi s tarifami, ceniki ali pravilniki, to pomeni le, da je izvajalec storitve upravičen do plačila, kot je predpisano, ne pa tudi, da se pogodbeni stranki ne moreta dogovoriti drugače, to je za višjo ali nižjo ceno. Kritična so zato lahko le tista odstopanja, ki so tako izrazita, da že sama zase vzbujajo dvom v poslovno poštenost pogodbenih strank in ki morajo imeti, kot že rečeno, primerljivo podlago v objektivnih kriterijih. Teh kriterijev pa obtožba niti ni ponudila, saj kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje ustreznosti posameznih pogodbenih storitev v delu, ki se nanaša na previsoke dogovorjene cene, ni moč primerjati z materialnimi stroški. Kot izhaja iz obrazložitve obtožnice pa izračuni previsoko zaračunanih storitev temeljijo le na primerjavi materialnih stroškov in plačil, ki so jih za družbo I. G. opravili drugi podizvajalci, ne da bi obtožba upoštevala celotno angažiranje družbe I. G. na projektu, ki je bil zelo obsežen. Tožilstvo bi zato moralo, kolikor je že ocenilo, da so zneski previsoki, v obtožbi navesti vsaj primerljive tarife za podobne storitve ali predložiti mnenje izvedenca finančno-ekonomske stroke, ki bi lahko objektivno ocenil morebitna odstopanja pri ceni za opravljene storitve.

15Ker sodišče na podlagi dokazov, ki so bili ponujeni v obtožbi, ni moglo izračunati premoženjske koristi, bilo pa je mnenja, da je ta vendar nastala, je uporabilo povsem zgrešen pristop izračuna na podlagi opranega denarja z očitno logiko, češ, če je bil denar opran, je torej bil umazan, to pa zato, ker je bil pridobljen s kaznivim dejanjem. Jasno je, da je taka razlaga povsem v nasprotju z osnovnim razumevanjem kaznivega dejanja pranja denarja, katerega dikcijo sodišče sicer pravilno povzema v obrazložitvi sodbe. Sodišče je torej štelo, da so obtoženci oprali tisti denar (601.473,72 EUR), ki je bil pridobljen nezakonito, to je zaradi previsoko dogovorjenih cen, plačil za neizvedena dela in preplačil. Taka razlaga bi lahko še bila sprejemljiva, če bi se tako umazani denar ločeno nakazoval bodisi v gotovini ali na točno določen račun. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe na 64 strani, pa je obtoženec za poslovanje z L. K. odprl račun pri P. d.d. ter ta račun uporabljal tako za poslovanje z L. K. kot za pranje denarja, kar izhaja tudi iz opisa kaznivega dejanja pod točko III sodbe. Vendar ne gre prezreti, da je obtoženec na isti bančni račun dobival tudi sredstva, ki niso bila nezakonito pridobljena, saj je družba I. G. prijemala plačilo tudi za opravljena dela, katerih plačilo ni bilo sporno in tudi sodišče prve stopnje pri posameznih pogodbah izrecno ugotavlja, da določene storitve niso bile preplačane oziroma da tega obtožba ni zatrjevala. Povedano drugače na bančni račun so se s strani L. K. nakazovala tako zakonita izplačila, kot tista, ki po obtožbi naj ne bi bila. Kaznivo dejanje pranja denarja pa naj bi obtoženec storil tako, da je z računa, na katerega je prejemal računa L. K. za izvedbo pogodbeno dogovorjenih del, soobtožencem, med katerimi sta tudi J. P. in M. Š. na podlagi fiktivnih računov nakazoval določene zneske, s katerimi so nato ti dalje razpolagali, del sredstev pa naj bi obtoženec na enak način nakazal na svoj bančni račun, ki ga je imel kot samostojni podjetnik. Iz navedenega tako sledi, da je obtoženi G. na opisani način pral tako denar, ki naj bi bil nezakonito pridobljen zaradi preplačanih računov, kot tisti, pri katerih je bilo plačilo povsem korektno. Kot izhaja iz opisa dejanja pod točko I/A sodbe je obtoženi G. L. K. izstavil račune v skupni vrednosti 1.305,899,54 EUR, katere je dobil plačane, pri tem pa naj bi pridobil za 234.566,28 EUR premoženjske koristi. Tudi spričo tega je zato jasno, da ni moč zaključiti, da je bil opran prav denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem.

16Kot izhaja iz obrazložitve sodbe (drugi odstavek na 27. strani, prvi odstavek na 37. strani) je sodišče prve stopnje storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja obtoženega Č. oziroma pomoči k storitvi tega dejanja soobtoženih P. in G. utemeljevalo tudi z dejstvom, da so obtoženci prali denar in se z njim okoristili, obtoženi G. s prejemom gotovine, obtožena Č. in P. pa s plačili gradbenih storitev na njunih stanovanjskih hišah. Vendar pa že opis kaznivega dejanja pranja denarja, kot se očita obtoženemu G., vzbuja pomisleke glede obstoja tega kaznivega dejanja. Osnovno bistvo kaznivega dejanja pranja denarja namreč je, da storilec z različnimi izvršitvenimi dejanji prikrije nezakonit izvor denarja tako, da ta navzven postane zakonit, to je legalno pridobljen, s čimer se umazani denar opere. Iz opisa kaznivega dejanja pa izhaja, da je obtoženi G. domnevne transakcije na podlagi fiktivnih računov soobtožencev opravil z računa, na katerega je prejel plačila za izvedbo pogodbeno dogovorjenih obveznosti, ki pa so bile, kot že rečeno, previsoke oziroma precenjene. Vendar ker je obtoženčeva družba ta denarna sredstva dobila na podlagi izdanih računov, ki so bili zavedeni v knjigovodskih knjigah tako pri njemu kot pri plačniku računa, L. K., ni jasno, kako naj bi sploh lahko prikril izvor prejetih nakazil. Sredstva, ki so bila nakazana na njegov račun so imela podlago v izdanih računih, ki so bili tudi zabeleženi v poslovnih knjigah in so imeli podlago v sklenjenih pogodbah, skratka na račun družbe I. G. so prišla povsem legalno in transparentno, zaradi česar obtoženi G. ni imel razloga, da bi karkoli prikrival. To, da naj bi plačilo bilo previsoko oziroma precenjeno pa iz računov tudi ni bilo razvidno, temveč bi lahko šele podrobna in aktivna analiza pokazala, če je temu res tako. Dvoma sicer ni, da prelivanje denarnih sredstev z računa gospodarske družbe I. G. d.o.o. na druge račune na podlagi fiktivnih računov in posledično prilaščanje teh sredstev, ni zakonito, vendar je vprašljivo, ali gre pri tem, vsaj kar zadeva obtoženega G., res za kaznivo dejanje pranja denarja oziroma za morebiti kakšno drugo. Nenazadnje je o obstoju tega kaznivega dejanja podvomila že državna tožilka sama v končni besedi, ko je podrejeno omenjala tudi kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po 235. členu KZ-1.

17Na podlagi obrazloženega sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dejansko stanje glede višine pridobljene premoženjske koristi v znesku 234.566,28 EUR zmotno in nepopolno ugotovljeno zaradi česar tudi ne dopušča preizkusa zaključka glede kaznivega dejanja zlorabe položaja obtoženega R. Č. pri vodenju gospodarske dejavnosti, posledično pa tudi kaznivih dejanj, ki so očitana obtoženima M. P. in R. G.. Je pa ob tem še omeniti, da seštevek opranega denarja pod točko 1 – 5 kaznivega dejanja pod točko III ne privede do zneska 603.473,72 EUR, kot je naveden v izpodbijani sodbi, temveč do višine 586.096,60 EUR tako, da tudi iz tega razloga izračun premoženjske koristi 234.566,28 EUR (601.473,72 – 366.907,44 EUR), ni pravilen. Prav pa ima tudi državna tožilka, ko v pritožbi izpostavlja, da znesek previsoko dogovorjenih vednosti 186.122,90 EUR po pogodbi št. 2, sploh ni obrazložen in zato kot tak tudi ne omogoča preizkusa.

18Ker gre pri izračunu premoženjske koristi za bistveno okoliščino oz. zakonski znak kaznivega dejanja in je dejansko stanje glede na vse obrazloženo ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje pritožbam obtožencev in njihovih zagovornikov ugodilo in izpodbijano sodbo glede obtoženih R. Č., M. P. in R. G. na podlagi 391. člena ZKP razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljenosti obtožbe in sicer najprej glede kaznivega dejanja, očitanega obtoženemu R. Č., saj so dejanja ostalih obtožencev odvisna od obstoja tega kaznivega dejanja. Ponovno bo moralo presoditi, ali naj bi med obtoženim Č. in obtoženim G. obstajal dogovor o previsokih oziroma neutemeljenih plačilih za opravljene storitve, upoštevajoč tako pomisleke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje samo kot tiste, ki so jih izpostavili obtoženci v zagovorih in tudi sedaj v pritožbah. Glede na razloge razveljavitvene sodbe se sodišče druge stopnje ne more spuščati v vse podrobnosti vloženih pritožb, je zaradi nadaljnje usmeritve kazenskega postopka vendar izpostaviti sledeče.

20Ker sodišče prve stopnje kriterijev, na podlagi katerih obtožba zatrjuje previsoko dogovorjena plačila za storitve, v izpodbijani sodbi argumentirano ni sprejelo kot prepričljivih, je na strani tožilstva, da v nadaljevanju postopka, kolikor vztraja pri svojih navedbah, predlaga ustrezne dokaze. Načelo iskanja materialne resnice iz 17. člena ZKP namreč ni dopustno tolmačiti na način, da bi sodišče o pasivnosti strank samo, po uradni dolžnosti izvajalo dokaze, ki bi lahko bili v škodo obtožencu. Če takih predlogov ne bo, bo moralo sodišče o utemeljenosti obtožbe odločiti na podlagi dosedanjih dokazov ter nato kritično oceniti, ali le ti zadoščajo za gotovostni zaključek o nesorazmerno dogovorjenih plačilih. Kot osnovno vprašanje se namreč, kot že zgoraj povedano, zastavlja, ali so bila plačila za opravljanje storitve res dogovorjena občutno previsoko in drugič, ali kasnejše denarne transakcije med obtoženci z računa gospodarske družbe I. G. d.o.o. dokazujejo predhodni dogovor z obtoženim Č. glede njegove zlorabe položaja. V zvezi s tem je upoštevajoč pritožbene navedbe obtoženega Č. in M. P. dalje izpostaviti sledeče.

21Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje kot pomembno okoliščino o dogovoru o kriminalni dejavnosti obtoženih Č., G. in P. videlo prav v vlogi J. H., ki je kot obtoženec priznal krivdo, da je obtoženemu Č. pomagal pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja in bil nato pravnomočno obsojen. Čeprav je v tem postopku zaslišan kot priča zanikal krivdo, pa sodišče njegovi razlagi češ, da je krivdo priznal, da bi se rešil napornega kazenskega postopka, ni sprejelo, temveč je na podlagi listinske dokumentacije (stran 39 – 45 izpodbijane sodbe) zaključilo, da njegova vloga pri celotnem projektu, ni bila opravljanje nadzorstva, temveč v pridobitvi in angažiranju obtoženega G., da je bil ta pripravljen sodelovati pri obravnavanem kaznivem dejanju. Tako je H. imel celotno kontrolo nad poslovanjem obtoženega G., ki je deloval po njegovih navodilih in mu je tudi sestavljal in pošiljal ponudbe, ki jih je G. nato dalje dostavil L. K., skratka, J. H. je imel celotno poslovanje obtoženega G. z L. K. pod svojo kontrolo, pri čimer po oceni sodišča prve stopnje ni bilo nepomembno, da je H. tudi daljni sorodnik od obtoženega Č. in da je bil za svoje usluge poplačan na podlagi fiktivne pogodbe, ki jo je v imenu L. K. sklenil obtoženi M. P. z družbo Ž. C. d.o.o., v okviru katere je H. formalno deloval (točka V izpodbijane sodbe).

22Tudi po oceni pritožbenega sodišča povzete ugotovitve sodišča prve stopnje glede vloge J. H., ne dopuščajo zanesljivega sklepa o predhodnem dogovoru o storitvi kaznivega dejanja. Ne glede na to, da je J. H. krivdo priznal; da je bil udeležen pri pranju denarja, sicer v manjšem znesku 2.500,00 EUR; da je plačilo dobil preko družbe Ž. C. d.o.o., ki sama del po pogodbi dejansko ni izvajala, pa obstaja dejstvo, ki jo posredno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, to je, da je H. dela nadzorstva vendar opravljal. Ni jasno, v čem naj bi bilo sporno, da je opravil dela, kot so opisana v točka B do H II/3, saj je bil kot izkušen gospodarstvenik (bivši direktor N. L.) in kot poznavalec lokalnih gospodarskih razmer, koristen za izvedbo celotnega projekta Logističnega centra P., njegova vloga pa je bila znana tako L. K. kot seveda obtoženemu G., oziroma je dejansko nastopal kot posrednik in svetovalec. To, da je račune L. K. formalno izstavljala družba Ž. C. d.o.o., skupaj s celotno dokumentacijo in poročili v svojem imenu in na svoj račun, čeprav je dela dejansko opravil H., ki pri navedeni družbi formalno ni bil zaposlen, gotovo ni bilo v skladu s predpisi, kakor tudi nakazilo te družbe J. H. za znesek nekaj čez 15.000,00 EUR, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje. Vendar pa je H. dobil plačilo za delo, ki ga je dejansko opravil in zato njegovi vlogi tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moč pripisati tako negativne konotacije, kot jo, izhajajoč iz obrazložitve izpodbijane sodbe, vidi sodišče prve stopnje češ, da je bil H. v povezavi z obtoženim Č. nekakšen "duhovni vodja" obravnavane kriminalne dejavnosti. Zato bi vlogo J. H. pri samem dejanju sodišče prve stopnje moralo bolj kritično in objektivno ocenjevati.

23Kljub temu, da je bila obtožba glede dejanj očitanih obtoženima P. in Š. v pritožbenem postopku zavrnjena, pa je njuno dejanje še vedno aktualno zaradi očitka obtoženemu G., da je s plačilom po fiktivnih računih dejansko plačal gradbena dela na stanovanjskih hišah obtoženega Č. in P., čemur oba obtoženca v pritožbah tudi oporekata. Čeprav se kaznivo dejanje pranja denarja ne očita tudi obtoženemu Č. in P., pa se dejansko stanje v tem delu razteza tudi nanju, saj bi ugotovitev o tem, da sta dejansko pridobila premoženjsko korist, lahko vplivala tudi na obstoj storitve kaznivega dejanja, ki se njima očitata. Zato sta po oceni pritožbenega sodišča tudi aktivno legitimirana za vložitev pritožbe v tej smeri. Vendar sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj so razlogi izpodbijane sodbe, kolikor zadevajo izdajo fiktivnih računov s strani družb I. d.o.o. in I. d.o.o. oziroma J. P. in M. Š. prepričljivo obrazloženi, pritožba obtoženega G. pa teh ugotovitev konkretno tudi ne izpodbija. Sodišče prve stopnje se je tudi prepričljivo opredelilo do navedb obtoženega Č. in njegovega zagovornika v pritožbi tako, da je utemeljen sum glede nezakonitega plačila del s strani družbe Inženiring G. d.o.o. za opravljena dela na stanovanjski hiši R. Č., še vedno podan. Enako velja tudi glede plačila del družbi I. d.o.o., ki je izvajala dela za obtoženega M. P.. Že samo dejstvo, da je obtoženi G. kot direktor svoje družbe nakazal denarna sredstva na podlagi fiktivnih računov prav tistima gospodarskima družbama, ki sta izvajala dela na objektih obtoženega Č. in P., s katerima je bil poslovno povezan s projektom P., potrjuje utemeljen sum nezakonitega plačila. Vendar kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, obstojijo pomisleki, da naj bi obtoženi G. s tem zagrešil prav kaznivo dejanje pranje denarja.

24Sodišče prve stopnje se je na 78. in 79. strani sodbe sicer opredelilo do zagovora obtoženega P., da je gradbena dela poravnal sam, vendar ga ni sprejelo kot verodostojnega, podvomilo pa je tudi v račun z dne 19.10.2009, ki ga je obtožencu izdala družba I. d.o.o.. Izhajalo je namreč iz zagovora obtoženca, da je vrednost gradbenih del znašala 113.000,00 EUR in da razlika od zneska 80.000,00 EUR, ki ga je plačal obtoženi P., znaša 33.000,00 EUR, to pa bi se ujemalo z zneskom 27.860,00 EUR, ki ga je družba Inženiring G. d.o.o. plačala družbi I. d.o.o.. Glede na to, da obtoženi P. v pritožbi izpostavlja, da je znesek 113.000,00 EUR predstavljal le predračun, ki se je nato dejansko znižal zaradi določenih omejitev (stran 27 v pritožbi) niti del po računu ni bil obračunan zaradi napak pri izvedbi del, dejansko stanje v tem delu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni z zanesljivostjo ugotovljeno. Ko je sodišče prve stopnje v sodbi povzelo obtoženčev zagovor na policiji, je ta pri znesku 113.000,00 EUR dejansko navedel, da je šlo za predračun in da je storitev v višini 80.000,00 EUR plačal z dvemi nakazili s tem, da preostali znesek še ni bil poračunan zaradi napak pri gradnji, torej enako, kot navaja sedaj v pritožbi. Vprašanje, ali gre pri znesku 113.000,00 EUR za predračun ali vrednost celotnih del, je zato še vedno odprto, zaradi česar tudi izpodbijani zaključek, ni zanesljiv.

25Izpodbijana sodba obtoženima Č. in G. očita tudi dogovor o izplačilu računov, ki se ne bodo predhodno preverjali, dalje izplačilu za storitve, ki niso bile opravljene ter izplačilo storitev, ki so predhodno že bile plačane. Realizacija oziroma likvidacija in izplačilo takih računov pa je bila v skladu s predhodnim dogovorom zaupana obtoženemu P., kot to izhaja iz opisa dejanja pod točko II/2-A in B. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o nepravilno likvidiranih računih podalo ob povzemanju posameznih pogodb ter končne zaključke nato podalo na 36 do 39 strani sodbe. Kot izhaja iz obrazložitve je bilo za obtoženca predvsem obremenilno dejstvo, da nobenega od računov ni zavrnil, niti deloma ne; da izdani računi niso potrdili, da so bile opravljene storitve; da so bili stroški za nepredvidena dela priznani ne da bi bili sklenjeni posebni dogovori, kot so to zahtevale pogodbe in zato nepreverljivi ter, da konkretni računi izkazujejo, da so bili plačani kljub temu, da so bile iste storitve predhodno plačane z drugimi računi, kar vse je v sodbi tudi podrobneje navedlo.

26Čeprav se je sodišče prve stopnje na strani 58 opredelilo do dokumentacije, ki jo je v postopku predložil obtoženi P. in na strani 86, drugi odstavek tudi do njegovega zagovora, pa na bistvene navedbe vendar ni podalo odgovora. Obtoženi P. se je namreč že v postopku na prvi stopnji zagovarjal, da so se sporni računi nanašali za dodatne storitve in dodatne parcelacije zaradi spremenjenih okoliščin, zaradi česar ne gre za dodatno plačilo (povzetek obtoženčevega zagovora na 17. strani sodbe). Enako, vendar zelo podrobno in obširno obtoženi P. sedaj izpostavlja tudi v pritožbi in temu se pridružuje tudi njegov zagovornik ter tudi zagovornik obtoženega G., ki še poudarja, da je šlo za zelo obsežen projekt, ki v času, ko se obtožencem očita storitev kaznivega dejanja še ni bil zaključen. Obtoženi P. v pritožbi, zlasti na straneh 46 do 50 zelo konkretno pojasnjuje, da ni šlo za dvojno plačilo, navaja pa tudi, da so se glede nepredvidenih del sklepali aneksi k posameznim pogodbam in da so bila vsa plačila specificirana in tudi s strani strokovnih služb preverjena. Teh, zelo podrobnih navedb pa sodišče druge stopnje samo ne more preizkusiti, saj se o teh navedbah sodišče prve stopnje, kljub temu, da jih je obtoženec izpostavljal, ni izreklo, je pa gotovo, da je dejansko stanje tudi v tem obsegu ostalo nepopolno ugotovljeno. Seveda se sodišče druge stopnje zaveda težavnosti ugotavljanja vseh podrobnosti dejanskega stanja pri tako obsežni in kompleksni zadevi, vendar sama težavnost ne sme biti v breme obtožencu. Če torej ta konkretno navede razbremenilna dejstva, jih je treba dokazno oceniti in nato ustrezno ter razumsko obrazložiti.

27Glede pomembnih procesno-materialnopravnih ugovorov, ki jih pritožniki izpostavljajo, sodišče druge stopnje ugotavlja, kot sledi. Obtoženi R. Č. tudi v pritožbi vztraja pri stališču, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za sojenje, saj so mu bile v postopku izročitve oziroma izdaje naknadnega soglasja R Francije, kršene pravice do sodelovanja v postopku. Listine francoskega sodišča so mu namreč bile vročene le v francoskem jeziku, ki ga ne razume, v postopku pa navkljub poslanemu vabilu ni mogel sodelovati, saj se je nahajal v Zavodu za prestajanje kazni, videokonferenca pa mu ni bila omogočena. Vendar je te očitke argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje v drugem odstavku na 22. strani sodbe z utemeljitvijo, da je Republika Francija, ki je obtoženca predhodno izročila naši državi, dala soglasje za razširitev zahteve za izročitev tudi za obravnavano kaznivo dejanje, glede na to, da se obtoženec ni odpovedal načelu specialnosti. Sodišče druge stopnje sicer ne razpolaga s podatki o tem, ali so obtožencu bile prevedene listine francoskega sodišča, vendar enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v postopku imel možnost izraziti svoje negativno stališče, imel pa je tudi zagovornika po uradni dolžnosti, ki se je zoper odločbo prvostopenjskega organa tudi pritožil. Poleg tega obtoženec tudi v pritožbi ne zatrjuje, iz katerih razlogov je nasprotoval razširitvi postopka za predmetno kaznivo dejanje in so zato zatrjevane kršitve, kolikor bi bile dejansko res podane, le relativne, ki na postopek izročitve oziroma izdaje naknadnega soglasja, niso vplivale.

28Zagovornik obtoženega R. G. sodišču prve stopnje očita, da je pri opredelitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti uporabilo kazenski zakonik, ki pri storitvi kaznivega dejanja še ni veljal. Kot začetek storitve kaznivega dejanja je namreč šteti sklenitev prve pogodbe, ki pa je bila pred 1.11.2008, ko je stopil v veljavo KZ-1. Tega bi sodišče lahko uporabilo le, če bi bil milejši za obtoženca, sicer pa se sodišče prve stopnje o teh očitkih, ki jih je zagovornik izpostavil že v zaključni besedi, sploh ni opredelilo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

29Navedeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje se je namreč glede uporabe kazenskega zakona izrecno opredelilo v prvem odstavku na 87. strani sodbe, pa tudi sicer sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča, da je v primeru, ko se je dejanje začelo v veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona potrebno uporabiti nov zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj oziroma če tudi novi zakon za storilca ni milejši. Zato ne drži, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se je ne da preizkusiti. Tudi nadaljnja trditev, da bi sodišče KZ-1 lahko uporabilo le, če bi bil milejši od KZ, glede na povzeto stališče ni bistveno, čeprav načeloma drži, da je v primeru, ko se zakon po storitvi kaznivega dejanja spremeni, potrebno uporabiti tistega, ki je za storilca milejši (7. člen KZ-1). Glede vprašanja uporabe milejšega zakona pri obravnavanem kaznivem dejanju pa se je Vrhovno sodišče RS že izreklo v sodbi I Ips 157/2019 z dne 1.10.2009 in je zato pritožnika le napotiti na obrazložitev te sodbe.

30Z istim pritožnikom se dalje ne gre strinjati, da zakonski znaki kaznivega dejanja v opisu niso konkretizirani, saj niso navedeni zneski plačanih računov, dalje ni navedena višina opravljenih storitev in koliko bi morala ta znašati, oziroma, za koliko je vrednost po posameznem računu previsoka, prav tako ni določena vsebina dogovora med obtoženci, opisano pa bi tudi moralo biti, kakšno je bilo dolžno ravnanje obtoženega Č. kot direktorja uprave. Vendar se sodišče druge stopnje tudi s temi očitki ne strinja, saj so zakonski znaki zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti obtoženega Č. v opisu dejanja zadostno opredeljeni. Ker se mu očita škodljivo ravnanje z namenom pridobitve premoženjske koristi drugemu in hkrati povzročitev premoženjske škode, družbi, ki jo je vodil, je takšno ravnanje razumljivo v nasprotju z načelom iz 263. člena ZGD-1. V nadaljnjem opisu pa je tudi povsem konkretno navedeno, kakšno je bilo njegovo ravnanje kakor pomoč ostalih obtožencev tako, da z vidika formalnega opisa kaznivega dejanja tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov. Drugo pa je seveda stvar ocene utemeljenosti konkretnih očitkov.

31Kolikor zagovornik obtoženega P. uveljavlja ugovor zastaranja češ, da je od storitve kaznivega dejanja poteklo že več kot deset let, kolikor je bil zastaralni rok po tedaj veljavnem 111. členu KZ, je pojasniti, da je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 240. člena KZ-1 predpisana kazen zapora od enega do osmih let in zato znaša zastaralni rok 20 let (3. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1) enak zastaralni rok pa je bil tudi za kaznivo dejanje po drugem odstavku 244. člena KZ s tem, da je rok desetih let po 111. členu KZ, na katerega se pritožba sklicuje le tako imenovani relativni zastaralni rok.

32Obtožena R. Č. in M. P. v pritožbi izpostavljata tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja, ki jo vidita v tem, da je o utemeljenosti obtožbe odločal sodnik, ki je bil tudi član senata, ki je odločal o pritožbi obtožencev zoper sklep o uvedbi preiskave. Po navedbah obtoženega Č. si je sodnik že tedaj ustvaril svoje mnenje o zadevi med tem, ko obtoženi P. navaja, da sodnik ne bi smel soditi iz dveh izločitvenih razlogov, to je po 6. točki 39. člena ZKP, oziroma dvoma v njegovo nepristranskost in drugič po 4. točki 39. člena ZKP, saj je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja. Vendar te pritožbene navedbe niso utemeljene. Okoliščina, da je sodnik odločal o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave, še ne pomeni opravljanja preiskovalnih dejanj in zato citirani izločitveni razlog ni podan, temveč bi lahko bilo govora le o izločitvenem razlogu po 6. točki 39. člena ZKP. Ta izločitveni razlog pa bi moral obtoženec uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (drugi odstavek 41. člena ZKP), v pritožbi zoper sodbo pa le v primerih, če na izločitvene razloge ne bi mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je zahteval izločitev vendar neuspešno (člen 384 ZKP). Ti pogoji pa v konkretnem primeru niso izpolnjeni, saj tako obtoženi Č. kot P. v postopku na prvi stopnji nista zahtevala izločitev sodnika. Obe pritožbi tudi ne predlagata, da sodišče prve stopnje v primeru razveljavitve sodbe, odredi sojenje pred drugim sodnikom, pač pa to predlaga le zagovornik obtoženega Č., ki pa takega predloga ni obrazložil, zaradi česar ga ni bilo možno preizkusiti. Po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ni videti razlogov, da bi se na podlagi četrtega odstavka 392. člena ZKP po uradni dolžnosti odredilo sojenje pred drugim sodnikom.

33Glede ostalih pritožbenih navedb obtožencev in tudi višje državne tožilke pa se sodišče druge stopnje posebej ni opredeljevalo, pač pa jih bo moralo v nadaljnjem postopku oceniti sodišče prve stopnje.