VSL Sodba I Cpg 843/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna v roku 15 dni povrniti prvi toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da naj prva toženka in drugi toženec s tožnico skleneta pogodbo za najem gostinskega lokala v atriju ... z vsebino, kot izhaja iz Priloge 3 k objavi javnega zbiranja ponudb št. 01-349/1-15 Ob-3205/00 (Uradni list RS št. 78/15 z dne 16. 0. 2015, str. 1830-1841), z mesečno najemnino 830,00 EUR neto (ter z A. K. kot skrbnikom te pogodbe iz njenega 12. člena na strani najemnika). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki so od primarnega razlikuje po tem, da mesečna najemnina znaša 1.410,00 EUR. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov prve toženke v znesku 1.334,31 EUR, drugemu tožencu pa 14,18 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Prva toženka v vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4Drugi toženec na pritožbo ni odgovoril.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko v izrek sodbe ni povzelo postavljenih tožbenih zahtevkom, temveč ju je predrugačilo. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj meni, da je zato preizkus sodbe nemogoč, izrek sam pa je nerazumljiv.

7Izrek sodbe mora obsegati odločbo, s katero sodišče odloči o posameznih zahtevkih in sicer ne glede na to, ali jih je zavrnilo ali jim je ugodilo (tretji odstavek 324. člena ZPP). Iz navedene določbe sledi, da mora sodišče vsebino samega zahtevka povzeti v izrek sodne odločbe. Sodišče prve stopnje v izpodbijano odločb vsebine modificiranega tožbenega zahtevka res ni preslikalo v izrek sodbe, temveč je pravilno povzelo njegove bistvene elemente. Iz izreka izpodbijane sodbe je tako jasno razvidna vsebina tožbenega zahtevka (primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala sklenitev pogodbe za najem gostinskega lokala v atriju ... za mesečno najemnino v višini 830,00 EUR neto, podrejeni tožbeni zahtevek pa z isto vsebino, razen glede višine mesečne najemnine, to je 1.410,00 EUR neto), ki ga je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo. Uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka po presoji pritožbenega sodišča zato ni podana, saj je sodba sodišča prve stopnje sposobna preizkusa.

8Sodišče prve stopnje pa tudi ni odločalo o sklenitvi najemne pogodbe z drugačno vsebino, kot jo je zahtevala tožeča stranka. Tožeči stranki torej ni bilo prisojeno oziroma zavrnjeno kaj več ali kaj drugega, kot je zahtevala, zato tudi kršitev 2. člena ZPP ni podana.

9V zadevi III Ips 100/2001, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je to deloma razveljavilo, deloma pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, katere izrek se je glasil: “Tožbeni zahtevek se zavrne.“ Revident je namreč v reviziji utemeljeno opozoril opozoril na to, da iz drugostopenjske sodbe sploh ni jasno, kateri del prvostopenjske sodbe je postal pravnomočen.

10Zadeva, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, torej s sedaj obravnavano zadevo ni primerljiva. Iz izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je namreč jasno razvidno, o tožbenem zahtevku s kakšno vsebino je sodišče prve stopnje odločilo (o zahtevku za sklenitev najemne pogodbe za najem gostinskega lokala v atriju ...). Po presoji pritožbenega sodišča so zato objektivne meje pravnomočnosti v konkretnem primeru jasne. Nova tožba o zahtevku z enakim tožbenim predlogom in iz istega tožbenega temelja torej ne bi bila dopustna, ne glede na to, da sodišče prve stopnje v izrek sodbe ni dobesedno prepisalo celotne vsebine najemne pogodbe, katere sklenitev je zahtevala tožeča stranka.

11Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugotovilo naslednje relevantno dejansko stanje. Ugotovilo je, da se je tožeča stranka prijavila na javno zbiranje ponudb drugega toženca za oddajo lokala v najem, ki je bilo objavljeno v Uradnem listu. Na njem ni bila izbrana, temveč je bil kot najugodnejši ponudnik izbran A. G., s. p., s katerim pa prav tako ni bila sklenjena pogodba, marveč je drugi toženec postopek ustavil.

12Kot materialno podlago za presojo tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje navedlo četrti odstavek VI. točke javnega razpisa, po katerem drugi toženec ni bil zavezan skleniti pogodbe z najugodnejšim ponudnikom oziroma je lahko začeti postopek oddaje v najem do sklenitve pravnega posla (najemne pogodbe) kadarkoli ustavil. Na podlagi navedene določbe javnega razpisa je sklenilo, da ne obstaja nikakršna pravica na strani tožnice (niti kogarkoli drugega), da drugega toženca in prvo toženko zaveže k sklenitvi pogodbe.

13Sodišče prve stopnje je dodalo še, da je pojasnilo drugega toženca videti kot povsem razumen razlog za ustavitev razpisa. Ta je namreč navajal, da pogodbe z A. G. ni želel skleniti zato, ker mu tožnica ni hotela prepustiti posesti lokala, zaradi česar ga tudi sam ne bi mogel prepustiti A. G. v upravljanje. Pri tem je ponovno zavzelo stališče, da tudi sicer iz nezakonite ustavitve postopka ne bi izhajala vtoževana pravna posledica (obveznost sklenitve pogodbe), temveč kvečjemu, pod izpolnjenimi nadaljnjimi predpostavkami, kakšna druga pravna posledica.

14Tožeča stranka v pritožbi navaja, da javni razpis za zbiranje ponudb ne more predstavljati samostojnega materialnega prava, temveč bi moralo sodišče prve stopnje presojo opraviti na podlagi določb Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS št. 86/2010; ZSPDSLS) ter Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS št. 34-1737/2011; Uredba). Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje kot odločilno presojati, ali je drugo toženec možnost ustavitve postopka uporabil zakonito. Nadalje razzloguje, da bi ugotovitev o nezakonitem ravnanju drugega toženca privedla do sklepa, da je bil sklep o ustavitvi postopka javnega zbiranja ponudb, kot akt poslovanja, ničen. Po mnenju pritožnice vsebuje četrti odstavek VI. točke javnega razpisa zapisano obveznost naročnika, da sklene s ponudnikom, ki izpolnjuje pogoje, najemno pogodbo.

15ZSPDSLS ureja ravnanje s stvarnim premoženjem države in s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti. V okviru poglavja o Postopkih ravnanja z nepremičnim premoženjem je urejeno tudi upravljanje nepremičnega premoženja, ki obsega, med drugim tudi oddajo v najem (4. alineja prvega odstavka 26. člena ZSPDSLS). Nepremično premoženje države in samoupravnih lokalnih skupnosti se odda v najem na enega od načinov iz prvega odstavka 20. člena tega zakona (prvi odstavek 29. člena ZSPDSLS), kjer so kot metode razpolaganja navedene javna dražba, javno zbiranje ponudb in neposredna pogodba. Javno zbiranje ponudb se, po 22. členu ZSPDSLS, izvede kot na nedoločen ali določljiv krog oseb naslovljeno vabilo k dajanju ponudb za razpolaganje z določenim nepremičnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti.

16Javno zbiranje ponudb je na določen ali nedoločen krog oseb naslovljeno vabilo, da dajo ponudbo za sklenitev pogodbe pod objavljenimi pogoji. Javno zbiranje ponudb je oblika vabila k ponudbi (imenovano tudi vabilo k dajanju ponudb). Razpis javnega zbiranja ponudb razpisnika ne zavezuje k sklenitvi pogodbe (k sprejemu ponudbe, ki jo na podlagi vabila poda naslovnik vabila).¹ Javnega zbiranja ponudb torej ni mogoče enačiti s ponudbo.²

17Po presoji pritožbenega sodišča je tako tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen. Tožeča stranka sklenitve najemne pogodbe ne more doseči, saj ji materialno pravo take pravice ne daje. Tožeča stranka trdi, da je drugi toženec možnost ustavitev postopka uporabil nezakonito, trdi celo, da je šlo za zlorabo, s čimer utemeljuje ničnost sklepa o ustavitvi postopka ter posledično obveznost tožene stranke, da s tožečo stranko ob izpolnjenih pogojev iz javnega razpisa sklene najemno pogodbo. Vendar pa presoja razlogov za ustavitev postopka v tem postopku, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni potrebna, saj glede na postavljeni tožbeni zahtevek (za sklenitev najemne pogodbe) ni pravno relevantna.³ Tožeča stranka namreč nima pravice, tako kot tudi noben drug ponudnik, da na podlagi navedenega postopka javnega zbiranja ponudb, od tožene stranke zahtevati sklenitev najemne pogodbe, saj razpis javnega zbiranja ponudb razpisnika ne zavezuje k sklenitvi pogodbe. Prav tako iz navedenega razloga tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na javni interes oziroma s sklicevanjem na svoj individualni interes, da dobi zaščito v civilnem pravdnem postopku. Oseba, ki poda vabilo k dajanju ponudb, lahko namreč, pod določenimi pogoji, zgolj odškodninsko odgovarja ponudnikom (npr. če ne sklene pogodbe oziroma ne sprejme ponudbe brez utemeljenega razloga). Obravnava dosedanje sodne prakse glede odškodninskih zahtevkov v tovrstnih postopkih pa presega naloge pritožbenega sodišča v tem postopku, zato pritožbeno sodišče navedb pritožnice v tej smeri ni podrobneje obravnavalo.

18Sodišče prve stopnje je svojo presojo oprlo na četrti odstavek VI. točke javnega razpisa ter pravilno ugotovilo, da na podlagi navedene določbe drugi toženec ni bil zavezan skleniti pogodbe z najugodnejšim ponudnikom oziroma je lahko začeti postopek oddaje v najem do sklenitve pravnega posla (najemne pogodbe) kadarkoli ustavil. Takšna določba javnega razpisa ima podlago v Uredbi, ki določa, da mora objava javnega zbiranja ponudb vsebovati navedbo, da lahko vlada in organ, pristojen za izvrševanje proračuna samoupravnih lokalnih skupnosti, ali pooblaščena oseba s soglasjem predstojnika postopek ustavita do sklenitve pravnega posla, pri čemer se ponudnikom povrnejo stroški v višini izkazanih stroškov za prevzem razpisne dokumentacije (13. alineja prvega odstavka 35. člena Uredbe).

19Ne drži niti pritožbena navedba, da je bila v javnem razpisu (druga poved 4. odstavka VI. točke javnega razpisa) zapisana obveznost naročnika, da sklene najemno pogodbo. Iz določbe 4. odstavka VI. točke javnega razpisa izhaja, tako kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je obveznost sklenitve pogodbe z najugodnejšim ponudnikom drugi toženec izrecno izključil. Še toliko manj ga zato zavezuje obveznost skleniti pogodbo z naslednjim najugodnejšim ponudnikom. Razlagi tožeče stranke, ki jo ta ponuja s sklicevanjem na besedilo druge povedi v tem odstavku, ki pa ga iztrga iz konteksta celotne določbe, zato ni mogoče pritrditi.

20Kot je razvidno iz pritožbe se pritožnica ne strinja s stališčem sodišča sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom za sklenitev najemne pogodbe ne more uspeti, saj je bil postopek ustavljen. Takšno stališče je sodišče prve stopnje sprejelo v zvezi z obema podlagama, na katerih je tožeča stranka gradila svoje tožbeni zahtevek, torej tako glede prednostne pravice kot tudi glede položaja naslednjega najugodnejšega ponudnika. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, kot izhaja iz že navedenega, ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zato dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Prav tako je v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev. Tožeča stranka, ki se z razlogi sodišča prve stopnja ne strinja, pa sodbi sodišča prve stopnje neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej tudi iz tega razloga ni podana.

21Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (355. člen ZPP).

22Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna prvo toženki povrniti stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prva toženka je upravičena do povračila stroškov za pritožbo glede na vrednost spornega predmeta za podrejeni tožbeni zahtevek,⁴ v višini 625 točk (tar. št. 21/1 OT) ter do povračila 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti točke (0,6 EUR), znašajo stroški prve toženke 382,50 EUR.

23V primeru zamude s plačilom stroškov pritožbenega postopka, ki se šteje od prvega dne po preteku roka za plačilo, bo morala tožeča stranka prvi toženki, v skladu z določilom 378. člena OZ, plačati še zakonske zamudne obresti.

¹ Tako dr. Nina Plavšak: Obligacijsko pravo, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 289 in 290. Tako tudi dr. Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 242. Tako tudi dr. Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 242.
² Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila (prvi odstavek 22. člena OZ).
³ Zadeva, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi (sodba vrhovnega sodišča RS v zadevi G 8/2012) je prav tako neprimerljiva s sedaj obravnavano, saj je šlo v zadevi pod opr. št. G 8/2012 za postopek sodnega varstva v upravnem sporu.
⁴ Tako kot jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj zahtevka nista terjala različnega (dvojnega) obravnavanja.