VSRS sodba in sklep II Ips 145/2013

I. Revizija se zavrže v delu zoper pravnomočno odločitev o zahtevkih druge tožnice in tretjega tožnika.

II. V preostalem delu se reviziji delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

v I. točki izreka glede prisojene odškodnine spremeni tako, da se glasi:

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna prvotožniku: A. A., plačati odškodnino v višini 180.939,19 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska:
- 160.000,00 EUR od 4. 3. 2008 dalje do plačila
- 189.22 EUR od 1. 1. 2008 dalje do plačila
- 203,94 EUR od 14. 12. 2007 dalje do plačila
- 9,76 EUR od 5. 10. 2007 dalje do plačila
- 47,84 EUR od 5. 3. 2008 dalje do plačila
- 22,5 EUR od 17. 11. 2008 dalje do plačila
- 22,35 EUR od 18. 9. 2008 dalje do plačila
- 1.700,00 EUR od 1. 2. 2010 dalje do plačila
- 2.159,15 EUR od 2. 6. 2009 dalje do plačila
- 18,55 EUR od 8. 10. 2009 dalje do plačila
- 162,1 EUR od 28. 2. 2009 dalje do plačila
- 2.323,19 EUR od 1. 4. 2009 dalje do plačila
- 1.462,57 EUR od 3. 2. 2009 dalje do plačila
- 564,65 EUR od 1. 1. 2008 dalje do plačila
- 3.022,4 EUR od 1. 1. 2008 dalje do plačila
- 4.066,91 EUR od 1. 1. 2010 dalje do plačila
- 1.301,02 EUR od 17. 6. 2008 dalje do plačila
- 197,93 EUR od 8. 8. 2009 dalje do plačila
- 57,75 EUR od vsakega 1. v mesecu za pretekli mesec, začenši s 1. 6. 2007 dalje do plačila,

vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

- v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna prvotožniku: A. A., izplačevati mesečno rento v višini 670,00 EUR od 1. 2. 2010 dalje, vsakega 1. v mesecu za pretekli mesec, do spremenjenih razmer, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila, vse zapadle mesečne rente pa izplačati v roku 15. dni, pod izvršbo, pri čemer se mesečni znesek revalorizira enkrat letno na dan 1. 1., upoštevajoč indeks rasti življenjskih stroškov za preteklo leto.

- v VI. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

Vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka.

III. Sicer se revizija v preostalem delu zoper pravnomočno odločitev o zahtevku prvega tožnika zavrne.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati odškodnino v višini 253.314,87 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), ter mu izplačevati mesečno rento v višini 910,00 EUR od 1. 2. 2010 dalje (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna drugi in tretji tožeči stranki plačati vsakemu odškodnino v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 dalje do prenehanja obveznosti (III. in IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (V. točka izreka) in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (VI. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov in tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sta sodišči delež soprispevka prvega tožnika zmotno ugotovili. Iz obrazložitve sodb namreč izhaja, da se je tožnik, ki je bil lovec, zavestno spustil po klancu navzdol do medvedjega brloga, kar je predstavljalo ključni povod za napad medveda. Meni, da ravnanje prvega tožnika predstavlja ekskulpacijski razlog za objektivno odškodninsko odgovornost toženke in s tem v zvezi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Glede zavrženja:

5Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če jo na predlog stranke dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Toženka vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo, s katero je sodišče druge stopnje, med drugim, potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka, v katerem je bilo toženki naloženo plačilo odškodnine drugi tožnici in tretjemu tožniku, vsakemu v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker zahtevka prvo tožnikove matere in očeta zaradi težke invalidnosti sina ne temeljita na isti pravni in dejanski podlagi kot zahtevek prvega tožnika za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, se po pravilu iz drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka in ne po njihovem seštevku. Toženkino izpodbijanje prisojene odškodnine za drugo tožnico in tretjega tožnika ne dosega revizijskega praga. Ker revizija tudi ni bila dopuščena, jo je Vrhovno sodišče v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo.

6Sicer je revizija delno utemeljena.

7Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je prvega tožnika 11. marca 2007 v gozdu, na osrednjem območju rjavega medveda, napadla medvedka. Zaradi utrpljenih poškodb je postal (spastični) tetraplegik, nesposoben za samostojno življenje. Prvega tožnika je poškodoval rjavi medved, ki je zaščitena vrsta prostoživečih živali.

8Sodišči prve in druge stopnje sta objektivno odškodninsko odgovornost toženke za nastali škodni dogodek pravilno oprli na Zakon o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) ter peti odstavek 54. člena Zakona o lovstvu, ki določa, da za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje ZON, odgovarja Republika Slovenija.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (ki so prestale pritožbeni preizkus) izhaja, da se je prvi tožnik, ki je bil lovec, podal skupaj s tretje tožnikom in J. P. v območje medveda v času, ko medvedke kotijo. Ko je bil tožnik že v gozdu, se je z glavne poti spustil po klancu navzdol proti polici, ki se je nahajala pred brlogom, za katerega prvi tožnik ni vedel, ker ga je zanimalo, kaj tam je. Tožnik se je tveganja srečanja z medvedom zavedal, saj je imel s seboj solzivec, vedel pa je tudi, da gre za osrednje območje medveda, ter da je bil v obdobju, ko medvedke kotijo mladiče. Ugotovilo je tudi, da je imela medvedka začasni brlog na relativno lahko dostopnem mestu, blizu glavne ceste.

10Objektivna odškodninska odgovornost kot nasprotje subjektivne (krivdne) odgovornosti zaobsega odgovornost za vzrok (kavzalna odgovornost), kar zaznamujejo objektivne okoliščine na strani oškodovalca. V konkretnem primeru rjavi medved predstavlja nevarno stvar, za katero toženka objektivno odškodninsko odgovarja. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, se šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Oprostitev od objektivne odgovornosti določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Drugi odstavek 153. člena OZ določa, da je imetnik stvari prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

11V konkretnem primeru je bilo tako treba presoditi, ali je ravnanje prvega tožnika predstavljalo izključni vzrok za nastali škodni dogodek ali pa je k nastanku škodnega dogodka v določenem odstotku prispeval (tretji odstavek 153. člena OZ).

12Pri presoji, ali predstavlja ključni moment za nastali škodni dogodek v konkretnem primeru tožnikova odločitev, da se od tretjega tožnika in B. B. oddalji, ter iz gole radovednosti spusti po klancu navzdol do peska pred brlogom, pri čemer prvi tožnik ni vedel, ne prej videl, da je tam medvedji brlog. Po prepričanju Vrhovnega sodišča opisano ravnanje prvega tožnika ne predstavlja izključnega vzroka za nastali škodni dogodek, saj prvi tožnik živali ni izzval, niti ni vedel, da se brlogu približuje. Nahajanje človeka v gozdu v času, ko rjavi medved koti mladiče, ni prepovedano, prav tako pa oddaljitev prvega tožnika z glavne poti zaradi raziskovanja neke zanimivosti (četudi bi tožniku ob njegovem lovskem znanju lahko dala misliti, da je v povezavi z živaljo, tudi morebiti medvedom) ni mogoče označiti kot tako nespametno in neprevidno ravnanje, zaradi katerega bi bilo mogoče prvemu tožniku naprtiti očitek, da je medveda izzval, pri čemer je odločilnega pomena ugotovljeno dejstvo, da prvi tožnik za brlog medveda ni vedel. Prav tako bi medved lahko napadel tudi, če bi se oškodovanec nahajal kje drugje v gozdu in ne ravno pred brlogom. Zapis v obrazložitvi sodbe drugostopenjskega sodišča, da je ravnanje prvega tožnika predstavljalo ključni povod za napad medvedke, ni razumeti v smislu ravnanja, zaradi katerega tožena stranka za napad medveda ne odgovarja (drugi odstavek 153. člena OZ). Kot rečeno, ravnanje prvega tožnika v skladu z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč ni predstavljalo voljnega in zavestnega izpostavljanja srečanju z medvedom, saj prvi tožnik ni vedel, da se brlogu medveda približuje. Nahajanja prvega tožnika pred brlogom, za katerega le-ta sploh ni vedel, in ki je sicer izzval napad medveda, tako ni moč enačiti z nepričakovanim dejanjem oškodovanca, ki bi ekskulpiralo toženo stranko v celoti.

13Je pa ravnanje prvega tožnika predstavljalo nespametno, sebe ogrožujoče ravnanje, saj se je prvi tožnik kot lovec, zavedajoč se nevarnosti srečanja z rjavim medvedom, in to v času, ko le-ti kotijo mladiče, zavestno izpostavil večji nevarnosti in to nevarnost še stopnjeval z odločitvijo, da iz gole radovednosti zapusti glavno pot in pogleda, zakaj je na polici nižje razgreben pesek. Prvi tožnik bi kot lovec moral pomisliti tudi na možnost, da se zato tam v bližini nahaja medved. Ravnanje prvega tožnika je zato nedvomno prispevalo k večji verjetnosti nastanka škodnega dogodka (tretji odstavek 153. člena OZ), ki ga je po prepričanju Vrhovnega sodišča, upoštevajoč vse okoliščine primera, oceniti na 50%. Ker je tožnik lovec, je to okoliščina, ki predpostavlja večje poznavanje narave in različnih živalskih vrst ter njihovega gibanja, navad in naravnega ciklusa. Nadalje se je prvi tožnik gibal na domačem območju (gozdu), ki ga je nedvomno dobro poznal. Dejstvo, da je razgreben pesek pritegnil zanimanje tožnika, je v povezavi z njegovim lovskim znanjem. Povprečnega človeka razgreben pesek ne bi pritegnil na način, da bi skrenil z gozdne poti, sposobnost zavedanja iz tega dejstva izvirajoče nevarnosti kot lovcu pa mu je nalagalo temu ustrezno povečano previdnost. Ravnanje prvega tožnika je tako k škodnemu dogodku prispevalo v večji meri, kot sta to ocenili sodišči druge in prve stopnje. Njegovo ravnanje, na podlagi ugotovljenih okoliščin, utemeljuje povečanje njegovega soprispevka za nadaljnjih 20%.

14Ker je bilo materialno pravo delno zmotno uporabljeno, je bilo treba reviziji toženke na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP delno ugoditi in odločiti, kot izhaja iz II. točke izreka. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega in drugega odstavka 179. člena OZ kot pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo prvotožniku priznalo v višini 320.000,00 EUR ter mesečno rento na podlagi 174. člena OZ v višini 1.200,00 EUR (ter rento za zdravila v višini 70 EUR mesečno). Upoštevajoč spremembo soprispevka (50 %) pripada prvemu tožniku 160.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena in 378. člena OZ) in mesečna renta v višini 600,00 EUR, skupaj z rento za zdravila torej 650,00 EUR ter premoženjska škoda v višini 20.939,19 EUR. V preostalem delu je Vrhovno sodišče revizijo prvega tožnika zavrnilo (III. točka izreka).

15Sprememba odločitve v zvezi z višino odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo za prvega tožnika je imela za posledico tudi spremembo odločitve o stroških. Ker je bilo zahtevkom tožnikov (sumarno) ugodeno v približno 50 %, je upoštevaje drugi odstavek 161. člena ZPP ter drugi odstavek 154. člena ZPP Vrhovno sodišče glede povrnitve pravdnih stroškov odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške.

16Glede na delno spremembo pravnomočne sodbe je moralo Vrhovno sodišče odločiti še o nadaljnjih (pritožbenih in revizijskih) stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora te stroške tožeča stranka povrniti toženki. Toženka je s pritožbo in revizijo uspela v 29 %, vendar je tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo in odgovora na revizijo tudi delno uspela. Upoštevaje drugi odstavek 161. člena ZPP ter drugi odstavek 154. člena ZPP je Vrhovno sodišče glede povrnitve pritožbenih in revizijskih stroškov odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.