VSRS Sklep I Up 105/2019

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ustavilo postopek (I. točka izreka), saj je upravni organ druge stopnje med tekom postopka upravnega spora zaradi molka navedenega organa izdal odločbo, s katero je ugodil pritožbi tožeče stranke, in odločilo o stroških postopka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR (II. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka na njegovo zahtevo, naj se izreče, ali vztraja pri svojem zahtevku, izjavila, da pri vloženi tožbi ne vztraja. Izrek o stroških pa je utemeljilo na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 (ki določa, da če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje) z obrazložitvijo, da se ta znesek tožeči stranki prisodi, ker je bila tožba potrebna.

3V pritožbi zoper sklep o stroških postopka tožnica navaja, da pritožbo vlaga, ker sodišče prve stopnje pri odločitvi, kolikšen znesek mora tožena stranka povrniti tožnici, ni upoštevalo, da se pavšalnemu znesku, ki je določen v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v primeru odločanja na seji pred Upravnim sodiščem, tj. 285,00 EUR, prišteje še DDV v višini 22% te vrednosti v skladu z 41. členom Zakona o davku na dodano vrednost, saj je odvetniška družba, ki je tožnico zastopala, davčni zavezanec za DDV. Navedeno stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče v zadevah I Up 411/2008 z dne 4. 12. 2008 in I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni dovoljena.

6Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena ZUS-1, po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Posledično sklicevanje na ureditev v drugih zakonih, ki takšne pritožbe dopuščajo, ni mogoče (npr. Zakon o pravdnem postopku - ZPP, ki se ga sicer v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja primarno, kolikor ZUS-1 ne določa drugače).

7Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, ki kaže na to, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med tovrstne primere ne sodi odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.

8Vrhovno sodišče zato vztraja pri stališču, ki ga je zavzelo v zadevi I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, in sicer, da takšna pritožba v upravnem sporu ni dovoljena, ter je tako odstopilo od dotedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča¹ (z izjemo odločbe I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017), ki je takšne pritožbe v upravnem sporu dopuščala, sklicujoč se na prvi odstavek 166. člena ZPP.

9Ker Ustava RS v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišča in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je bilo treba tudi v obravnavani zadevi dodatno preizkusiti, ali je pritožba zoper stroškovno odločitev Upravnega sodišča RS morda dopuščena neposredno na podlagi Ustave. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Up-188/0-6 z dne 25. 3. 2002, ki je dobesedno razumevanje določbe 25. člena Ustave RS omejilo na razumno mero in pri tem navedlo, da iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi pravno sredstvo moralo biti dopustno tudi zoper stroškovne odločitve drugostopenjskih sodišč, po stališču Vrhovnega sodišča pritožba v obravnavani zadevi ni dopustna niti na tej podlagi. Vlaganje pravnih sredstev zoper odločitve o stroških bi se namreč lahko nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu praviloma povzročilo tudi novo stroškovno odločitev in s tem podlago za novo pravno sredstvo. Hkrati bi bilo lahko dovoljeno pravno sredstvo o manj pomembni (stroškovni) odločitvi, čeprav bi bilo pravno sredstvo zoper odločitev o glavni stvari omejeno ali sploh ne bi bilo dovoljeno². Čeprav so stroški, ki nastanejo pred Upravnim sodiščem RS, stroški prvostopenjskega varstva, pa ne gre spregledati, da ima Upravno sodišče RS položaj višjega sodišča. Pritožbeni preizkus stroškovnih odločitev je zato v pristojnosti Vrhovnega sodišča, katerega temeljna pristojnost je (kot že navedeno) odločanje o najpomembnejših pravnih vprašanjih, kamor odločanje o stroških postopka (načeloma) ne sodi.

10Na podlagi določbe 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 je bilo treba po zgoraj obrazloženem pritožbo kot nedovoljeno zavreči.

K II. točki izreka

11Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Primerjaj npr. sklep VSRS I Up 434/2012 z dne 19. 9. 2012.
² Enako tudi VSRS v zadevah I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017 in I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017.