VSL Sodba I Cpg 692/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 306,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 4. 2018 zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 4.855,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2015 dalje do plačila in na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da Višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je dne 21. 10. 2012 pri opravljanju nalog pravosodnega policista v Zavodu za prestajanje kazni zapora ... poškodoval delavec tožene stranke in zavarovanec tožeče stranke, in sicer tako, da mu je med sestopom po notranjem stopnišču spodrsnilo in je pri tem padel ter utrpel lažjo poškodbo kolena. Svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da namestitev protizdrsnih trakov ni bila predpisana, če je površina tal/stopnic protizdrsno varna, kar je bilo tudi mnenje izvedenca. Nadalje je ugotovilo, da so bile stopnice, kljub temu, da so bile iz gladkega materiala in stare več deset let, protizdrsno ustrezne in dovolj urejene, da povprečno skrben človek ob povprečno skrbni hoji po njih ne bi padel. Tožeči stranki torej ni mogoče očitati nobenega nedopustnega ravnanja oz. opustitev.

6Pritožnica glede zaključka sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati opustitve ustreznih ukrepov, napada dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej pojasnjuje, da v pravdnem postopku niso predpisana dokazna pravila, pač pa velja načelo proste presoje dokazov. Zato ni mogoče določenim dokazom že vnaprej pripisati večje teže, pač pa je treba dokaze ocenjevati po metodološkem napotku iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

7Glede pritožbenega očitka, da je izvedenec iz obstoječega stanja sklepal na preteklo stanje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to sicer drži, vendar takšno ravnanje izvedenca temelji na logičnem sklepanju, da, če ima nek vzrok določeno posledico, potem je iz obstoja ali neobstoja te posledice mogoče sklepati na obstoj oz. neobstoj vzroka. Resničnost sklepa, ki izhaja iz takšnega načina sklepanja, je odvisna od pravilnosti samega sklepanja in pravilnosti konkretnih predpostavk. To pa samo po sebi še ne pomeni, da je s tem mogoče doseči le dokazni standard verjetnosti. Sodišče prve stopnje pa je pri svoji dokazni oceni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP in po mnenju pritožbenega sodišča tudi napravilo pravilen sklep.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje ugotovitve glede obutve, ki jo je nosil poškodovanec v času padca, ni oprlo na dokument celostna podoba oblačil zaposlenih na Ministrstvu za pravosodje (priloga B9), kot to očita tožeča stranka, pač pa na izpovedbo poškodovanca, ki je izpovedal, da je imel obute službene čevlje, in sicer nizke (kot na prilogi B10). Pri tem se je sodišče glede zaključka o primernosti obutve res naslonilo na mnenje izvedenca, ki je pregledal čevelj enakih karakteristik, in ugotovil, da je obutev narejena po standardih, protizdrsno varna in da po njegovi oceni ni prispevala k zdrsu in padcu, vendar pa je pri tem upoštevalo tudi skladni izpovedbi poškodovanca in njegovega sodelavca, da je tožena stranka redno zagotavljala službeno obutev. Pritožnica v pritožbi netočno povzema izjavo poškodovanca. Iz njegove izpovedbe ne izhaja, da je imel obute čevlje, ki so bili stari najmanj dve do tri leta, pač pa, da o starosti čevljev ni bil prepričan, saj je najprej povedal, da tega ne ve in nato, da so bili mogoče stari dve, tri leta in nato ponovno, da ne ve, ker jih ima veliko, ker jih dobivajo redno. Prav tako pa je povedal tudi, da stari niso bili. Glede pritožbenega sklicevanja na izjavo U. V. o nekvalitetni obutvi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta to svojo izjavo, na vprašanje pooblaščenke tožene stranke pojasnil, in sicer da to, da obutev ni kvalitetna pomeni, da se noga v njej poti, kar pa ne nasprotuje izpodbijanim zaključkom izvedenskega mnenja. Upoštevajoč, da ni bilo mogoče pregledati točno tistih čevljev, ki jih je imel poškodovanec obute v času padca, je sodišče prve stopnje, glede na to, da tožeča stranka ni podala konkretiziranih navedb glede specifičnih lastnosti, zaradi katerih bi bil tisti par čevljev, ki ga je imel poškodovanec obutega v času padca, različen od ostalih, po prepričanju pritožbenega sodišča glede na metodološki napotek iz 8. člena ZPP pravilno sledilo mnenju izvedenca. Tožena stranka je namreč le opozarjala, da je izvedenec zaključek glede tega, da obutev ni pripomogla k padcu ali zdrsu, napravil ob predpostavki, da je poškodovanec nosil obutev primerne številke in da je obutev primerno fiksiral na nogo (zategnil vezalke), vendar pa navedb, ki bi izpodbijale te predpostavke, ni podala.

9Sodišče prve stopnje je glede očitka pritožnice, da je bil ogled opravljen po petih letih od dogodka, sprejelo izvedenčevo pojasnilo, da je bilo stanje stopnic kar zadeva varnost (morebitna obraba) ob izvedenih meritvah kvečjemu slabše kot ob samem škodnem dogodku. Takšen zaključek pa je, glede na to, da je izvedenec torej upošteval, da so bili protizdrsni trakovi nalepljeni naknadno, tožeča stranka pa drugih sprememb ni konkretizirano zatrjevala, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen.

10Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je sledilo izvedenčevemu mnenju glede stanja stopnic. Ta zaključek sodišča prve stopnje sledi sklicevanju na oceno tveganja (priloga B7), ki jo je za toženo stranko izdelalo podjetje K. d.o.o., s katerim je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo za izvajanje storitev varnosti in zdravja pri delu, kjer je bila nevarnost padca ovrednotena z oceno tveganja 1, kar pomeni, da je bila možnost padca zanemarljiva in le izjema, ugotovitvi, da so predmetne stopnice frekventne, sklicevanju na izpovedbo poškodovanca, ki je izpovedal, da je padel po 15 letih hoje po teh stopnicah in sklicevanju na izpovedbo strokovnega sodelavca pri družbi K. d.o.o., ki je izpovedal, da je bil to v času njegove zaposlitve pri tej družbi edini primer padca po stopnicah. V takšnih okoliščinah je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno sledilo izvedenskemu mnenju. Pri tem pritožbeno sodišče v pojasnilo pritožnici še dodaja, da sodišče prve stopnje nikjer v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča, da bi prenos nalog iz varnosti in zdravja pri delu na pooblaščeno organizacijo (tj. K. d.o.o.) toženo stranko kot delodajalca (tj. toženo stranko) razbremenil odgovornosti. Iz celotnega konteksta 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje dejstvo, da K. d.o.o. toženi stranki ni naložila ukrepov za odpravo nevarnosti, zgolj uporabilo kot enega od indicev, ki so kazali na pravilnost zaključka, ki izhaja iz izvedenskega mnenja. Glede pritožbenega opozarjanja na izpovedbo priče U. V., da so se zgodili tudi padci obsojencev, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta v zvezi s tem izpovedal le, da se je zgodilo pri določenih obsojencih, da jim je spodrsnilo po teh stopnicah. Glede na to, da je ostala neprerekana trditev tožene stranke, da imajo obsojenci drugačno obutev (natikače, hišne copate, športne copate), pa po presoji pritožbenega sodišča ta izpovedba še ne zadostuje za drugačno dokazno oceno.

11Pritožbeno sodišče na tem mestu k dokazni oceni sodišča prve stopnje še dodaja, da so priče o tem, da so stopnice gladke izpovedovale na podlagi svojih subjektivnih zaznav, medtem ko je zaključek izvedenca o ustreznosti stopnic temeljil na objektivni ugotovitvi, da je faktor trenja na suhi podlagi 0,57 oz. na mokri podlagi 0,62, kar je bilo ugotovljeno na podlagi izvedenih meritev.

12Sodišče prve stopnje je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je toženi stranki v času padca ni mogoče očitati opustitve ustreznih ukrepov in da je torej ravnala s potrebno skrbnostjo. Ob takšni ugotovitvi je sodišče prve stopnje glede na določbo prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), po kateri ima Zavod (torej tožeča stranka) pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi, tožbeni zahtevek torej pravilno zavrnilo.

13Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

14O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti toženi stranki njene stroške postopka. Upoštevajoč prvi odstavek 8. člena Zakona o državnem odvetništvu je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov nagrade za pritožbeni postopek v višini 500 točk (1. točka tar. št. 21 OT) in materialnih stroškov v višini 2% od nagrade (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 10 točk oz. skupaj 510 točk, kar je treba upoštevajoč drugi odstavek 12. člena OT pomnožiti z novo vrednostjo točke, tj. 0,60 EUR. Stroški odgovora na pritožbo tako znašajo 306,00 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo nagrade za prejem odločbe in končno poročilo stranki in za pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj ti dejanji v ničemer ne pripomoreta k uspehu tožeče stranke v pritožbenem postopku in so ti stroški z vidika prvega odstavka 155. člena ZPP nepotrebni.