VSL Sodba I Cpg 108/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izrek izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 4.697,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 28. 5. 2015 do plačila.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 202,64 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 183,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo regresni zahtevek tožeče stranke za plačilo 11.742,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2015 do plačila in za plačilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka toženi stranki v višini 669,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (II. točka izreka).

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške v višini plačane sodne takse.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo, ki pa jih ni specificirala.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prometne nesreče, v kateri je oškodovanec S. S. utrpel hude telesne poškodbe. Navedbe tožene stranke, da je bilo vozilo tožničinega zavarovanca v funkciji delovnega stroja in da ni opravljalo svoje običajne funkcije, zato ne držijo. Res je glavna funkcija kamiona prevažanje tovora oziroma v konkretnem primeru pluženje in posipanje soli, vendar se kamion občasno (kar je potrdil tudi izvedenec in priči) uporablja tudi za reševanje vozil iz jarka. Reševanje kamiona iz jarka zato ne predstavlja tako specifične funkcije vozila, da bi bilo zanjo potrebno posebno zavarovanje (na primer zavarovanje vozila kot delovnega stroja) oziroma da ne bi bila ta funkcija obsežena v obveznem avtomobilskem zavarovanju. Vozilo torej ni bilo uporabljeno v nasprotju z njegovim namenom in običajno funkcijo, kot to zatrjuje tožena stranka v odgovoru na pritožbo in je zatrjevala že pred sodiščem prve stopnje. Za vleko kamiona iz jarka ni vedno potrebna specializirana služba (to je potrdil tudi izvedenec), kot to zatrjuje tožena stranka, temveč si v takšnih situacijah vozniki kamionov pomagajo med seboj. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, ko so vozilo po poškodbi oškodovanca uspešno izvlekli s pomočjo kamiona, ki ga je vozil zavarovanec tožeče stranke. Višje sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da se za obravnavano zadevo ne uporablja 81. člen Zakona o pravilih cestnega prometa – ZPrCP, ki ureja vleko vozil, saj se te določbe uporabijo takrat, kadar je vozilo v okvari in ga je potrebno prepeljati na drug kraj. V konkretnem primeru pa je bilo vozilo zavarovanca tožene stranke potrebno le izvleči iz jarka, da je nato samo nadaljevalo pot, saj ni bilo v okvari, zato je šlo za reševanje in ne vleko vozila.

6Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da sta v času prometne nesreče vozili, zavarovani pri pravdnih strankah, ki sta bili med seboj povezani z gozdno verigo in „zajlo“, skupaj predstavljali nevarno stvar, za katero imetnik(a) odgovarja(ta) objektivno. Solidarno sta bila torej za nastanek poškodb oškodovancu odgovorna voznika vozil, zavarovanih pri pravdnih strankah (četrti odstavek 154. člena OZ).

7Po oceni višjega sodišča pa je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da so na strani voznika vozila, zavarovanega pri toženi stranki, podani ekskulpacijski razlogi iz 153. člena OZ. Po prepričanju sodišča prve stopnje je oškodovanec sam kriv za nastale poškodbe, saj se je sam postavil na nevarno mesto med kamion in traktor, nato je brez dogovora s komerkoli od udeležencev dal znak vozniku vozila, zavarovanega pri tožeči stranki, naj nadaljuje z vleko. Voznik vozila zavarovanega pri toženi stranki pa je v tem času stal na zavori, saj so ravno zaključili s prvim poskusom vleke kamiona iz jarka. Zaradi neusklajenega ravnanja obeh voznikov in nesinhronega premika vozil, ki sta bili posledica zamaha oškodovanca v znak, naj se vleka nadaljuje, je torej prišlo do sunka, ki je pretrgal verigo, ki je nato zadela in poškodovala oškodovanca. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je z znakom, naj nadaljujejo z vleko, oškodovanec sam povzročil svoje poškodbe, hkrati pa še, da je voznik vozila, zavarovanega pri toženi stranki, ravnal z ustrezno skrbnostjo, saj je oškodovancu dejal, naj prizorišče zapusti, vsa ustavljena in reševalna vozila pa so imela prižgane rotacijske luči, ki vsem udeležencem v prometu nalagajo, naj ravnajo previdnejše. S temi dejanji naj bi se razbremenil svoje odgovornosti.

8Ta zaključek sodišča prve stopnje je napačen. Iz spisa namreč izhaja, da je voznik vozila, zavarovanega pri toženi stranki, oškodovanca poznal kot osebo, „ki zelo rada prinese nos tam kjer ni treba“ in bi zato, da bi se lahko v celoti razbremenil odgovornosti za nastale poškodbe, moral poskrbeti, da oškodovanca ne bi bilo v območju nevarnosti. Dejstvo namreč je, da je voznik vozila, zavarovanega pri toženi stranki, videl oškodovanca, da je stal ob zadnjem delu vozila, zavarovanega pri tožeči stranki, in bi moral predvideti, da lahko pride do pretrganja verige in posledično poškodb osebe, ki je stala na takšni razdalji od verige. Res je, da ni mogel predvideti ravnanja oškodovanca (zamah z roko in posledično speljevanje voznika vozila, zavarovanega pri tožeči stranki), vendar pa bi moral predvideti, da se ob napačni potezi enega od udeležencev reševanja vozil lahko kdorkoli, ki stoji v območju reševalne akcije, poškoduje. Na podlagi navedenega višje sodišče zaključuje, da voznik vozila, zavarovanega pri toženi stranki, ni ravnal z vso skrbnostjo in zato ekskulpacijski razlogi po 153. členu OZ niso podani, posledično pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti del že izplačane odškodnine.

9V obravnavani zadevi je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode – glede na njegova zgoraj navedena ravnanja, da je sam, ne da bi ga kdo pozval, pristopil k reševalni akciji in se kljub navodilom voznika vozila, zavarovanega pri toženi stranki, naj se umakne, ni umaknil, še več, dal je znamenje, naj se vleka nadaljuje, zaradi česar je prišlo do pretrganja verige. Višje sodišče, enako kot je ob izplačilu oškodovancu ocenila že tožeča stranka, prispevek oškodovanca k nastanku njegovih poškodb ocenjuje na 20 odstotkov. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da sta se zavarovanca pravdnih strank ukvarjala z dejavnostjo, ki je nevarna (predvsem zaradi načina reševanja – z gozdno verigo in „zajlo“ – kot tudi zato, ker je šlo za premikajoča se vozila), zato je njun skupni prispevek k nastali škodi temu primerno večji.

10Do pretrganja verige ne bi prišlo, če voznik vozila, zavarovanega pri tožeči stranki, ne bi ubogal oškodovanca, temveč bi se držal dogovora med reševalci vozila, da z vleko nadaljuje, ko voznik vozila, zavarovanega pri toženi stranki, potrobi, in ne, ko mu oškodovanec pomaha z roko. V medsebojnem razmerju zavarovancev pravdnih strank višje sodišče prispevek voznika vozila, zavarovanega pri toženi stranki, k nastanku škode ocenjuje na 20 odstotkov, saj le-ta ni mogel aktivno preprečiti nastanka škode, kot bi to lahko storil voznik vozila, zavarovanega pri tožeči stranki, temveč zgolj na način, da bi poskrbel, da se oškodovanec odstrani iz nevarnega območja. Višina celotne škode na podlagi poravnave med oškodovancem in tožečo stranko (v kateri je že upoštevan 20-odstotni prispevek oškodovanca) znaša 23.485,62 EUR. Tožena stranka je torej tožeči stranki dolžna povrniti 20 odstotkov navedene vrednosti, ki jo predstavlja znesek v višini 4.697,12 EUR, z zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi z 943. členom OZ), in ne 50 odstotkov, kot je zahtevala.

11Pri tem ni pomembno, da je bilo reševanje potrebno zato, ker je vozilo, zavarovano pri toženi stranki, zdrsnilo s ceste. To ni v vzročni zvezi z nastankom poškodb oškodovanca oziroma taka vzročnost presega domet pravno priznane vzročne zveze.

12V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela 40 odstotno. To pomeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 40 odstotkov nastalih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

13Pred sodiščem prve stopnje so tožeči stranki nastali stroški pričnin, in sicer v višini 22,20 EUR za pričo A. in 16,28 EUR za pričo S. S. ter sodna taksa v višini 459,00 EUR, skupno torej 497,48 EUR stroškov. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 40-odstotno vrednost tega zneska, torej znesek v višini 198,99 EUR. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje priglasila stroške prič G. in K. v višini 77,38 EUR ter izplačan predujem za izvedenca v višini 592,00 EUR, skupno torej 669,38 EUR stroškov. Ker je tožena stranka v pravdi uspela 60-odstotno, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške v višini 401,63 EUR. Po pobotu je tožeča stranka dolžna toženi povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 202,64 EUR.

14Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (351. člen in 5. alineja 358. člena ZPP). Pri tem kršitev, ki s pritožbo niso bile uveljavljene in na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče prve stopnje ni storilo.

15Od pritožbenih stroškov je tožeča stranka priglasila plačilo sodne takse v višini 459,00 EUR, glede na 40 % uspeh pa je upravičena do povračila 183,60 EUR. Tožena stranka pa je sicer zahtevala povračilo stroškov pritožbenega postopka, vendar pa jih ni specificirala, zato ji ne gre povračilo (tretji odstavek 163. člena ZPP).