VSM Sodba IV Kp 7348/2017

I. Pritožba zagovornice obdolžene C.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena C.M. je dolžna plačati sodno takso v višini 84,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 7348/2017 z dne 4. 2. 2019 spoznalo obdolženo C.M. za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanca odvetnika D.S.

2Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter stroških postopka pritožila zagovornica obdolžene C.M. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da so med izrekom in razlogi sodbe neskladja, ker kot abstraktni zakonski znak v opisu dejanja ni navedeno, da je podpis ponarejen oziroma kopiran, to pa ne predstavlja zadostne konkretizacije abstraktnega dejanskega stanja in zakonskega opisa kaznivega dejanja.

5S takšnimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča¹ mora namreč opis kaznivega dejanja vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo tako, da sta predmet postopka in dokazovanja znana, s tem pa je hkrati obdolžencu zagotovljena učinkovita obramba, za ostale okoliščine pa zadošča, da so navedene v razlogih sodbe, pri čemer je potrebno sodbo presojati celovito, torej izrek v povezavi s sodbenimi razlogi. Po oceni pritožbenega sodišča pa opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Bistvo očitka je, da je obdolženka uporabila ponarejeno oporoko, kar je konkretizirano z opisanim izvršitvenim ravnanjem, ki je bilo v tem, da je ponarejeno oporoko uporabila kot pravo, ko je v zapuščinski zadevi z opravilno številko I D 225/2016 po svojem pooblaščencu predložila oporoko po pokojnem J.Š. z dne 14. 1. 2016, za katero je vedela, da je ponarejena. Obdolženki sta bila torej predmet postopka in dokazovanja znana, s čimer ji je bila omogočena konkretna obramba zvezi z očitkom, da je ponarejeno oporoko, ki je J.Š. kot zapustnik oziroma lastnik premoženja ni podpisal, uporabila kot pravo.

6Pritožnica nadalje s povsem posplošenimi navedbami izpostavlja tudi, da bi opis očitanega kaznivega dejanja v sodbi moral vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet na katerem in sredstva s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšnemu stališču je sicer pritrditi, vendar pa pritožnica očitno prezre, da vse navedene dele izpodbijana sodba ima. V opisu kaznivega dejanja so zajeti prav vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ter časovne (dne 21. 3. 2016) in krajevne okoliščine (na Okrajnem sodišču v Mariboru), ki so potrebne za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja.

7Pritožnica v uvodu pritožbe navaja tudi, da se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, pri tem pa ne obrazloži, v kateri smeri oziroma katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj sodišče prve stopnje zagrešilo. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče kršitev, ki jih ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni zasledilo, je uveljavljanje navedenega izpodbojnega razloga neutemeljeno.

8Prav tako ni mogoče pritrditi pritožnici v delu, ko uveljavlja izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka storila v prvostopnem izreku podrobneje opisano kaznivo dejanje. V izpodbijani sodbi je navedlo jasne, razumne in življenjsko sprejemljive razloge, s katerimi je obrazložilo odločbo o krivdi, vsled česar višje sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju, nanje v celoti sklicuje. K pritožbenim pomislekom obdolženkine zagovornice pa še dodaja:

9Bistvo pritožbe zagovornice je v graji dokazne ocene, saj meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbam oškodovanca M.Š. ter prič M.J. in L.P., medtem ko pričam A.H., U.F.W.H. in Z.K. ni verjelo.

10Pritožnica skuša omajati verodostojnost izpovedbe oškodovanca s tem, ko izpostavi, da njegova izpovedba, da obdolženka ni bila zunajzakonska partnerica pokojnega J.Š. (očeta oškodovanca), nasprotuje dejstvu, da je v zapuščinskem postopku po pokojnem, sklenil poravnavo in obdolženki izplačal sporazumno dogovorjen znesek denarja. V kolikor bi namreč oškodovanec menil, da niso podani pogoji za obstoj zunajzakonske skupnosti, obdolženki zagotovo ne bi ničesar izplačal. Vendar pa navedeno ne omaje verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe, saj obstoj oziroma neobstoj zunajzakonske skupnosti med obdolženko in pokojnim ni predmet tega postopka, niti izhajajoč iz opisa in torej ne more odločilno vplivati na dejstvo, da je obdolženka ponarejeno oporoko uporabila kot pravo. Gre za posredni dokaz z zanemarljivo majhnim vplivom na odločilna dejstva, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

11Sicer pa je oškodovančeva izpoved podprta tudi z izpovedbami prič M.J. in L.P. Pokojni se je nedvomno pogovarjal s pričo M.J. o osebnih stvareh, kar je slišala tudi L.P. Priča J. je namreč izpovedala, da sta se dne 15. 1. 2016, s pokojnim šele po tem, ko je izvedela, zakaj se ji kljub večkratnim klicem ni oglasil na telefon, začela pogovarjati o osebnih stvareh, pri čemer ji je ta povedal za oporoko iz leta 2006. Nenavadno bi bilo, da v kolikor bi oporoko res sam sestavil in sicer en dan prej (to je 14. 1. 2016), da bi priči pripovedoval le o oporoki iz leta 2006. Pritožnica tako s selektivnim povzemanjem izpovedb prič M.J. in L.P. ob upoštevanju že obrazloženega, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbam oškodovanca ter pričama M.J. in L.P., saj tudi po oceni višjega sodišča, na strani navedenih prič ni bilo videti razlogov, da bi skušali obdolženko po nepotrebnem obremeniti.

12Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v smeri, da se oškodovanec v zadnjem času ni razumel s pokojnikom, kar dokazuje ambulantni karton, v katerega pa sodišče prve stopnje po prepričanju zagovornice ni vpogledalo. Vendar pritožba nima prav. Sodišče mora namreč v kazenskem postopku v skladu z drugim odstavkom 17. člena in drugim odstavkom 355. člena ZKP pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Obrazložitev sodbe mora vselej obsegati razloge o odločilnih dejstvih, kar pa izpodbijana sodba obsega. Povsem verjetno je, da sta se oškodovanec in pokojni kdaj sprla, kar je navsezadnje izpovedal tudi oškodovanec, vendar pa navedeno za obravnavano kaznivo dejanje niti ni relevantno. Bistveno v obravnavni zadevi je, da je oporoka z dne 14. 1. 2016 bila ponarejena, podpis na njej pa kopiran, kar je ugotovil sodni izvedenec za forenzično – kriminalistično tehnične preiskave rokopisov in podpisov dr. B.R. ter da je obdolženka za to vedela. Obravnavana oporoka je bila računalniško natipkana, obdolženka sama pa je pojasnila, da misli, da je pokojni znal pisati na računalnik, vendar ga pri tem ni nikoli videla. Prav tako je obdolženka vedela za obstoj oporoke iz leta 2006. Glede na obrazloženo, in upoštevaje, da nihče drug ni imel interesa za takšno (na računalnik natipkano) oporoko, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obdolženki, da bi sporno oporoko našla med zdravstveno dokumentacijo pokojnega. Domnevni nastanek oporoke z dne 14. 1. 2016 je tako izrazito nenavaden, nenavaden pa je tudi način oporočnega razpolaganja. Pokojni J.Š. je namreč lastnoročno oporoko v korist svojega sina M.Š. napisal že dne 29. 11. 2006, v kateri je kot oporočitelj razpolagal s konkretnimi stvarmi. Povsem drugačen in tudi z vidika povprečnega oporočitelja nenavaden način razpolaganja pa izhaja iz oporoke z dne 14. 1. 2016, v kateri gre za razpolaganje z določenimi pravicami in določitvijo bremen za oškodovanca, pri čemer oporoka z dne 29. 11. 2006 ni niti omenjena, kot tudi niso omenjene stvari, s katerimi je oporočitelj v prvi oporoki določno razpolagal.

13Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje v delu, v katerem ni verjelo izpovedbam prič A.H. in U.F.W.H., ki bi naj podpisala s strani pokojnega J.Š. predloženo oporoko. Glede na izvedensko mnenje, in sicer, da je šlo za predhodno pripravo dokumenta oziroma spornega podpisa s kopiranjem, kar je glede naravo dokumenta znak ponarejanja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da oporoke z dne 14. 1. 2016 ni sestavil pokojni in to kljub temu, da sta jo podpisali priči A.H. in U.F.W.H. Ne gre prezreti niti, da sta obe priči izpovedali, da sta oporoko podpisala dne 14. 1. 2016, pri čemer jima je pokojni povedal, da je v ponedeljek dne 18. 1. 2016 dogovorjen z odvetnikom, medtem ko je obdolženka pojasnila, da se je pokojni šele dne 15. 1. 2016 dogovoril z odvetnikom za sestanek za dne 18. 1. 2016.

14Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo tudi tehtne razloge o tem, da je obdolženka ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa, katerim se višje sodišče v celoti pridružuje. Zato pritožbene navedbe, da v kolikor bi se obdolženka zavedala, da je oporoka ponarejena, te zagotovo ne bi izročila svojemu pooblaščencu, ta pa je kot prava vešča oseba ne bi predložil sodišču, takšnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati.

15Glede preostalih pritožbenih navedb v zvezi z okoliščinami dogovarjanja za sestanek med pokojnim in pričo Z.K. ter samo verodostojnostjo navedene priče, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja ugotoviti, da so bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

16Zagovornica obdolženke odločbo o kazenski sankciji izpodbija s trditvijo, da sodišče ni ovrednotilo vseh okoliščin, ki vplivajo na izrek kazni, saj ni upoštevalo dejstva, da se je obdolženka z oškodovancem poravnala glede uveljavljanja dedne pravice in da mora preživljati dva mladoletna otroka. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč določbo 49. člena KZ-1 pravilno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter tako obdolženkino nekaznovanost upoštevalo kot olajševalno okoliščino, medtem kot obteževalnih okoliščin ni zasledilo. Tako izrečena kazenska sankcija opominjevalne narave je po vrsti in višini povsem ustrezna in je ne gre spreminjati v obdolženkino korist.

17Pravilno je bilo odločeno tudi, da je obdolženka na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Obdolženka je namreč zaposlena in torej ima prihodke, zagovornica pa s pritožbenimi izvajanji, da ima nizek dohodek ter da mora preživljati dva mladoletna otroka, ne more uspeti. Sicer pa bodo obdolženki stroški odmerjeni naknadno s posebnim sklepom oziroma bo sodna taksa odmerjena po pravnomočnosti izpodbijane sodbe s plačilnim nalogom in tako bo ob prejemu sklepa oziroma plačilnega naloga imela možnost, da z ustreznim pravnim sredstvom izpodbija njihovo višino, lahko pa bo podala tudi predlog za njihovo oprostitev, odlog plačila ali obročno plačilo.

18Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in Taksne tarife (7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju razmer obdolženke. Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da s plačilom stroškov pritožbenega postopka ne bo ogroženo njeno preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je obdolženka dolžna preživljati.

¹ Sodba I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007, sodba I Ips 324/2007 z dne 15. 11. 2007 ter sodba in sklep I Ips 80/2010 z dne 6. 1. 2011.