VSRS Sklep X Ips 12/2018

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1570/2016-12 z dne 19. 9. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-439/2014-37-01314-06 z dne 11. 3. 2016, s katero je prvostopenjski davčni organ v I. točki izreka ugotovil, da je tožnik zaradi ugotovljenih nepravilnosti izkazal nepravilne podatke, in sicer: 1. V obračunu davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 je izkazal prenizko davčno osnovo (razlika med davčno priznanimi prihodki in odhodki) za 1.021.199,34 EUR. Ob upoštevanju zmanjšanja davčne osnove za namene pokrivanja izgube za 1.021.199,34 EUR znaša osnova za davek 0,00 EUR; 2. V obračunu davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 je izkazal prenizko davčno osnovo za 1.322.694,51 EUR. Ob upoštevanju zmanjšanja davčne osnove za namene pokrivanja izgube za 1.322.694,34 EUR znaša osnova za davek 0,00 EUR; 3. V obračunu davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 je izkazal prenizko davčno osnovo za 938.026,86 EUR. Ob upoštevanju zmanjšanja davčne osnove za namene pokrivanja izgube za 938.026,86 EUR znaša osnova za davek 0,00 EUR. V II. točki izreka je tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti dodatno odmeril: 1. Davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) - davčni odtegljaj od dohodkov podobnim dividendam za leto 2010 v znesku 147.281,24 EUR od davčne osnove in stopnje, ki ju navaja v preglednici, in 2. pripadajoče obresti v znesku 11.535,47 EUR; 3. DDPO - davčni odtegljaj za leto 2011 v znesku 190.751,66 EUR od davčne osnove in stopnje, ki ju navaja v preglednici, in 4. pripadajoče obresti v znesku 15.588,35 EUR; 5. DDPO - davčni odtegljaj za leto 2012 v znesku 135.277,63 EUR od davčne osnove in stopnje, ki ju navaja v preglednici, in 6. pripadajoče obresti v znesku 2.346,56 EUR. Iz III. točke izreka izhaja, da mora tožnik odmerjeni in neplačani DDPO - davčni odtegljaj ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 502.780,91 EUR plačati v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Iz IV. točke izreka izhaja, da se tožniku zavrne zahteva za povrnitev stroškov in da stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo slednjo. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (V. točka izreka). Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ z odločbo, št. DT-499-14-18/2016-4 z dne 19. 9. 2016, revidentovo pritožbo zavrnilo.

2Sodišče prve stopnje je v zvezi s spodaj navedenim dopuščenim revizijskim vprašanjem obrazložilo, da ni sledilo predlogu revidentke za prekinitev postopka.

3Na predlog revidentke je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 7/2017 z dne 14. 2. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali mora Upravno sodišče RS do zaključka postopka skupnega dogovora, ki je sprožen skladno s 26. členom Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje, prekiniti sodni postopek, ki se sočasno vodi pred sodiščem v isti zadevi, dokler ni končan postopek skupnega dogovora?".

4Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka v skladu s sklepom X DoR 7/2017 vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo v novo sojenje, hkrati pa s sklepom prekine sodni postopek v zvezi z njeno tožbo do zaključka že začetega postopka skupnega dogovora, oziroma da naj prekinitev postopka v razveljavitvenem sklepu naloži Upravnemu sodišču. Predlaga tudi, naj Vrhovno sodišče toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožena stranka v odgovoru na revizijo pojasnjuje v zadnjih letih sprejete ukrepe na mednarodni ravni, ki naj bi vplivali na področje postopka skupnega dogovarjanja po dvostranskih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka. V Poročilu o ukrepu št. 14 (povečanje učinkovitosti mehanizmov za reševanje sporov) Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (v nadaljevanju Poročilo OECD) se priporoča, da države zagotovijo davčno gotovost in v svojih pojasnilih o postopku skupnega sporazumevanja obrazložijo razmerje med postopkom skupnega sporazumevanja na eni strani in upravnimi in sodnimi postopki na drugi strani.

6Vrhovno sodišče je zaradi reševanja materialnopravnega vprašanja 18. 4. 2019 opravilo javno revizijsko obravnavo.

K I. točki izreka

7Revizija je utemeljena.

8Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve davčnih organov in sodišča prve stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

9V obravnavani zadevi gre pri revidentki in družbah, od katerih je revidentka prejela posojila, ki so predmet tega postopka, za povezane osebe v smislu 16. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ter s tem posledično za ugotavljanje transfernih cen. Tekom postopka je bil sporen zaključek davčnega organa, ki ob uporabi določbe prvega odstavka 32. člena ZDDPO-2 revidentki kot odhodek ni priznal obresti na posojila od povezanih oseb, ki presegajo določen mnogokratnik zneska deleža te povezane osebe (družbenika) v kapitalu zavezanca. Zato je revidentki ob uporabi navedene zakonske določbe povečal davčno osnovo, hkrati pa izplačilo navedenih obresti, za katere je ugotovil, da presegajo omenjeni večkratnik, prekvalificiral v prekrito izplačilo dobička, za katerega je revidentki dodatno odmeril davčni odtegljaj v skladu s 70. členom ZDDPO-2 v višini 15%.

10Zoper to odločitev je revidentka vložila pritožbo in kasneje tožbo (3. 11. 2016). Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pa je na podlagi 6. člena Konvencije o odpravi dvojnega obdavčenja v zvezi s preračunom dobička povezanih oseb podjetij (v nadaljevanju Arbitražna konvencija) in 26. člena v zvezi z drugim odstavkom 9. člena Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje, sklenjeni med Republiko Slovenijo in Avstrijo (v nadaljevanju KIDO) podala zahtevo za začetek postopka skupnega dogovora, ki jo je vložila v Avstriji (kjer so povezane družbe) in Sloveniji. Menila je namreč, da je z odločitvijo davčnega organa prišlo do ekonomskega dvojnega obdavčenja pri revidentki in povezanih družbah v Avstriji. V upravnem sporu je zato predlagala, da sodišče prve stopnje prekine postopek do konca postopka skupnega dogovora. Pri tem se je sklicevala na sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 288/2012 z dne 4. 4. 2013 in X Ips 17/2013 z dne 18. 4. 2013.

11Sodišče prve stopnje postopka ni prekinilo in je zavrnilo revidentkino tožbo ter v celoti potrdilo izpodbijano odločbo davčnega organa. Po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru razlog za prekinitev postopka ne obstoji, saj odločitev o začetku postopka skupnega dogovora v obravnavani zadevi ne predstavlja predhodnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v tem upravnem sporu. Pojasnilo je, da revidentka v tem upravnem sporu primarno izpodbija celotno odločitev prvostopenjskega organa, podrejeno pa uveljavlja zgolj povrnitev odmerjenega davčnega odtegljaja (katerega vračilo mu je bilo zavrnjeno v drugih postopkih) na podlagi 71. člena ZDDPO-2 in s tem v zvezi predlaga prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU.

12KIDO v drugem odstavku 9. člena ureja odpravo ekonomske dvojne obdavčitve, nastale s povečanjem davčne osnove iz naslova neupoštevanja neodvisnega tržnega načela v transakcijah med povezanimi osebami. Skladno s 26. členom KIDO lahko oseba, ki meni, da imajo ali bodo imela dejanja ene ali obeh držav pogodbenic zanjo za posledico obdavčevanje, ki ni v skladu z določbami tega sporazuma, ne glede na sredstva, ki ji jih omogoča domače pravo teh držav, predloži zadevo pristojnemu organu države pogodbenice, katere rezident je. Zadeva mora biti predložena v treh letih od prvega uradnega obvestila o dejanju, ki je imelo za posledico obdavčevanje, ki ni v skladu z določbami sporazuma (prvi odstavek). Pristojni organ si, če se mu zdi ugovor upravičen in če sam ne more priti do zadovoljive rešitve, prizadeva rešiti primer s skupnim dogovorom s pristojnim organom druge države pogodbenice z namenom izogniti se obdavčevanju, ki ni v skladu s sporazumom. Vsak dosežen dogovor se izvaja ne glede na roke v domačem pravu držav pogodbenic (drugi odstavek). Pristojni organi držav pogodbenic si morajo prizadevati s skupnim dogovorom razrešiti kakršne koli težave ali dvome, ki izvirajo iz razlage ali uporabe te konvencije. Prav tako se lahko med seboj posvetujejo o odpravi dvojnega obdavčevanja v primerih, ki jih ne predvideva ta konvencija (tretji odstavek). Pristojni organi držav pogodbenic lahko neposredno komunicirajo drug z drugim, da bi dosegli dogovor v smislu zgornjih odstavkov. Kadar je za dosego dogovora priporočljiva ustna izmenjava mnenj, le-ta poteka preko komisije, ki je sestavljena iz predstavnikov pristojnih organov držav pogodbenic (četrti odstavek).

13V obravnavani zadevi so poleg določb KIDO relevantne tudi določbe Arbitražne konvencije. Arbitražna konvencija se uporablja, kadar je za namene obdavčenja dobiček, ki je vključen v dobiček podjetja države pogodbenice, vključen ali bo verjetno vključen tudi v dobiček podjetja v drugi državi pogodbenici, z utemeljitvijo, da se niso upoštevala načela, ki se uporabljajo za preračun dobička povezanih podjetij.¹ Arbitražna konvencija v III. Oddelku določa postopek skupnega dogovora in arbitraže, in sicer predvideva tako posebno pravno sredstvo na pristojni organ s ciljem odprave dvojnega obdavčenja (6. člen) kot tudi reševanje zadeve pred svetovalno komisijo, če organi držav ne dosežejo dogovora, ki odpravi dvojno obdavčenje (7. člen) in s tem povezane rešitve.

14Vrhovno sodišče je o razmerju med postopkom skupnega dogovarjanja po KIDO in uporabo domačih pravnih sredstev ter s tem o dolžnosti prekinitve sodnih postopkov za čas teka postopka skupnega sporazumevanja že odločalo v zadevah X Ips 288/2012 z dne 4. 4. 2013 in X Ips 17/2013 z dne 18. 4. 2013.² V teh sklepih je obrazložilo, da je navedena problematika v državah podpisnicah konvencij urejena različno. Konvencije namreč vsebujejo le splošna določila, ki jih države članice implementirajo v skladu s svojimi nacionalnimi pravnimi redi. Tako je lahko pristojni organ v postopku dogovora s pristojnim organom druge države vezan na (pravnomočno) odločitev sodišča v svoji državi, nasprotna pa je ureditev, ko je pristojni organ pri razrešitvi primera ob sodelovanju pristojnega organa druge države neodvisen od sodne odločbe.³ Glede Republike Slovenije pa je Vrhovno sodišče v citiranih sklepih sprejelo stališče, da so davčni organi v Republiki Sloveniji, vključno s pristojnim organom v postopku skupnega dogovora, vezani na odločitev, ki jo v konkretnem primeru sprejme sodišče. Glede na dejanske okoliščine teh primerov je sprejelo tudi stališče, da bi moralo, upoštevaje nacionalno ureditev in hkrati namen mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, sodišče prve stopnje, v skladu z eno od možnih razlag določb mednarodnih pogodb, prekiniti sodni postopek do zaključka postopka sporazumevanja pred pristojnim organom. Takšno rešitev je kot eno od več mogočih za reševanje problematike razmerja med postopkom skupnega dogovarjanja in uporabo domačih pravnih sredstev predlagal tudi OECD v priročniku za učinkovite postopke skupnega dogovora "Manual on Effective Mutual Agreement Procedure"⁴, podobno pa tudi "Model Tax Convention on Income and on Capital".⁵

15Sodišče prve stopnje je od navedenega stališča Vrhovnega sodišča odstopilo in postopka po tožbi ni prekinilo. Zato je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi tudi z vidika novih argumentov presojalo vprašanje, ki ga je pred dopustitvijo te revizije že obravnavalo v okoliščinah navedenih primerov.

16Pri ponovni presoji je med drugim ugotovilo, da se glede na stališča pristojnega organa tožene stranke⁶ postopek skupnega dogovarjanja v primeru, ko je sodišče v isti davčni zadevi že pravnomočno odločilo, začne oziroma nadaljuje le ob spoštovanju tako sprejete sodbe in v njej vsebovanih stališč.⁷ To izhaja tudi iz ratifikacije Arbitražne konvencije, saj je Republika Slovenija ob njej izjavila, da uporablja določbo tretjega odstavka 7. člena te konvencije, kar kaže na to, da Republika Slovenija šteje, da v postopkih po navedenih mednarodnih pogodbah ne more odstopiti od morebitne predhodne odločitve njenih pravosodnih organov. Če je odločitev davčnih organov torej potrjena s strani sodišča v upravnem sporu, je možno dvojno obdavčenje odpraviti le v drugi državi pogodbenici, če se s tem strinja pristojni organ navedene države skladno z določili mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja.

17Na to v obravnavani zadevi opozarja tudi revizija. Revidentka trdi, da naj bi bil postopek skupnega dogovora dejansko izveden 24. in 25. 10. 2017 na Dunaju. Pristojna organa (Republike Slovenije in Republike Avstriji) se glede na njene trditve nista mogla sporazumeti na način, da bi sledila odločitvi Upravnega sodišča v sodbi I U 1570/2016 z dne 19. 9. 2017, ker se avstrijski organ ni v celoti strinjal z odločitvijo slovenskega sodišča. Drugačnega dogovora pa nista mogla skleniti, ker je pristojni organ Republike Slovenije utemeljeval, da odstop od stališč iz navedene sodbe glede na pravno ureditev v Sloveniji ni dopusten. Nadaljnja pogajanja naj bi bila po navedbah revidentke prekinjena do odločitve o tej reviziji. Tožena stranka navedenim navedbam ter trditvam ni oporekala.

18Vrhovno sodišče glede na navedeno ne vidi utemeljenega razloga za odstop od dosedanje sodne prakse. Po mnenju Vrhovnega sodišča je namreč prekinitev postopka do odločitve v postopku skupnega dogovora rešitev, ki je skladna s 47. členom ZUS-1. V prvem odstavku 47. člena ZUS-1 je določeno, da če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), ga lahko sodišče ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ. Ker je odločitev v obravnavani zadevi odvisna od doseženega dogovora med pristojnima organoma držav članic (torej je odvisna od odločitve drugih organov), je treba 47. člen ZUS-1 razlagati široko in izhajati iz namena te norme. Ker je cilj postopka skupnega dogovarjanja na podlagi KIDO ter Arbitražne konvencije razrešitev pravnega vprašanja, ki nedvomno vpliva na vprašanje obdavčenja v posamezni zadevi, o kateri se odloča v upravnem sporu, to dogovarjanje pa je prepuščeno pristojnim organom ter postopkom skladno z določili navedenih ratificiranih mednarodnih pogodb, gre po presoji Vrhovnega sodišča za predhodno vprašanje v smislu prvega dostavka 47. člena ZUS-1.

19Navedena prekinitev postopka pa je glede na zahtevo po spoštovanju mednarodnih pogodb po presoji Vrhovnega sodišča obvezna (obligatorna). Iz navedene zahteve namreč izhaja, da mora država podpisnica storiti vse, kar je mogoče, da se določbe mednarodnih pogodb izvajajo učinkovito in v skladu z njihovim namenom. Tako dolžnost pa mora sprejeti v okviru reševanja upravnega spora tudi sodišče, saj je uresničevanje navedenih mednarodnih pogodb, ki je v primeru predhodne pravnomočne odločitve sodišča v upravnem sporu v Republiki Sloveniji omejeno zgolj na možnost odprave dvojnega obdavčenja s strani druge države podpisnice, neučinkovito. Sodišče mora torej sodni postopek do rešitve navedenega predhodnega vprašanja vselej prekiniti.⁸

20Vrhovno sodišče še dodaja, da se tožena stranka po dveh letih od vložitve revidentkine zahteve ne more sklicevati na to, da je postopek dogovarjanja v fazi, ko pristojna organa še preizkušata zahtevo⁹ in sploh še ni jasno, ali se bo postopek skupnega dogovarjanja začel ter da zato niso podani pogoji za prekinitev postopka. Revidentka je na obravnavi dodatno opozorila na stališče v Poročilu OECD,¹⁰ da roki začnejo teči takoj, ko je vložena zahteva. Mednarodna pogodba v zgoraj citiranih členih ne navaja nobenega posebnega pravila o postopku in obliki zahteve, ki jo lahko vloži davčni zavezanec. Zato lahko posamezne države predpišejo posebne postopke, za katere menijo, da bi bili primerni. V zakonodaji Republike Slovenije poseben postopek v primeru predloga za sprožitev postopka skupnega dogovarjanja ni predpisan.¹¹ Zato po presoji Vrhovnega sodišča pridejo v poštev določila ZDavP-2, oziroma na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2, Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 72. člena ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, če je taka zahteva podana. Smiselno enako določbo ima tudi 125. člen in naslednji ZUP. Posledično se v zadevi postopka skupnega dogovarjanja izda dokončen upravni akt, s katerim je tožena stranka odločila o pravici oziroma pravnem interesu revidentke. V obravnavani zadevi pa po dveh letih akt, s katerim bi bila revidentkina zahteva zavrnjena, ni bil izdan.

21Glede na navedeno je Vrhovno sodišče presodilo, da je bilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob pravilni razlagi 47. člena ZUS-1 dolžno prekiniti sodni postopek do zaključka postopka skupnega dogovarjanja. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje za čas teka postopka skupnega dogovora po 6. členu Arbitražne konvencije in 26. členu v zvezi z drugim odstavkom 9. členom KIDO prekiniti sodni postopek.

K III. Točki izreka

22Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.

Glasovanje

23Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Uporablja se tudi za določanje dobička stalnim poslovnim enotam iz 4. člena Arbitražne konvencije, ki se skladno s 1. členom te konvencije uporabljajo neposredno ali v ustreznih določbah zakonodaje ustrezne države.
² V teh postopkih so bile sicer relevantne določbe mednarodnih pogodb med Slovenijo in Nemčijo, ki pa ne odstopajo od določb mednarodnih pogodb med Slovenijo in Avstrijo.
³ Enako tudi Model Tax Convention on Income and on Capital (Commentary on article 25), OECD, July 2010, 35 točka; E. Klučanin, M. Zemljič, Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, GV Založba, Šircelj Consulting, d. o. o., Ljubljana 2004, 303 stran; dr. T. Jerovšek, I. Simič, dr. B. Škof, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraževalni inštitut, 2008, 507 stran.
⁴ V nadaljevanju MEMAP, verzija februar 2007, točka 4.1.
⁵ Commentary on article 25, OECD, July 2010, 44 točka.
⁶ Brošura Ministrstva za finance, Postopek skupnega dogovarjanja po mednarodnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja, April 2018, točka 2.2.4., dostopna na spletu.
⁷ Pristojni organ v Sloveniji v tem primeru pristojni organ v drugi državi seznani z odločitvijo sodišča.
⁸ Enaka rešitev je predvidena v drugem odstavku 256d. člena ZDavP-2 L, veljavnem od 1. 7. 2019. Ta odstavek določa: Davčni organ ali sodišče s sklepom prekine postopek takoj po prejemu obvestila, da je bil začet postopek skupnega dogovarjanja.
⁹ V obravnavanem primeru naj bi Ministrstvo za finance sicer sprejelo stališče, da gre za uporabo domačega pravila proti izogibanju obdavčitvi iz 32. člena ZDDPO-2 o obrestih iz presežka posojil (tanki kapitalizaciji), ki je skladno z določbami KIDO. Obdavčitev, ki ni skladna s KIDO ali Arbitražno konvencijo, bi v tem primeru nastala šele, če bi se do posvetovanja z drugo državo ugotovilo, da pravilo iz 32. člena ZDDPO-2 ni skladno s pravilom iz konvencij. V konkretnem primeru je šlo za vprašanje, ali bi se lahko stroški slovenskega povezanega podjetja iz naslova obresti za davčne namene znižali v takšni meri (s čimer bi se povečala davčna osnova oz. dobiček), da dobiček podjetja ne bi več odražal omenjenega načela. Države članice imajo o tem različno mnenje, trenutno pa o tem (o interpretaciji 9. člena Vzorčne konvencije OECD) poteka delovna razprava pred OECD. Priložila je tudi dopise teh razprav, ki so zaradi tajnosti omejeno dostopni.
¹⁰ O začetku postopka na 35. strani citiranega dokumenta.
¹¹ Dne 1. 7. 2019 je sicer začel veljati ZDavP-2L, s katerim je bila v slovenski pravni red prenesena Direktiva Sveta Evropske unije o mehanizmih za reševanje davčnih sporov, št. 2017/1852, sprejeta 10. 10. 2017. ZDavP-2L pa podrobneje ureja sam postopek glede zahteve za postopek skupnega dogovarjanja, vendar glede na čas vložitve zahteve (3. 11. 2016) in glede na 43. člen prehodnih določb ZDavP-2L, te določbe za obravnavano zadevo še ne veljajo.