16. člen ZDDPO-2

Sodišče pritrjuje stališču toženke, da plačilo, ki ga je za opravljene storitve prejela tožnica, ne odraža njenega vpliva na doseženo prodajo, kar ni skladno z neodvisnim tržnim načelom. Zato je davčni organ skladno s Smernicami OECD pristopil k ugotavljanju obstoja trženjskega nepredmetnega osnovnega sredstva, kar je prepričljivo utemeljil z upoštevanjem funkcij in prevzetimi tveganji, ki jih je v letu 2014 opravljala oziroma nosila tožnica. Davčni organ je torej s tem, ko je tožnico utemeljeno pozval k predložitvi primerljivih podatkov, dokazno breme prenesel nanjo. V takšni procesni situaciji je na tožnici, da ob nasprotovanju podatkom in izbranemu načinu oziroma ključu porazdelitve predlaga drugačen način/metodo prilagoditve in zanj predloži verodostojne podatke.

Računi ne izkazujejo vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, saj je na njih naveden zgolj mesec opravljanja storitev ter pavšalni znesek za plačilo, ne pa npr. tudi kraj opravljene storitve, natančnejši čas izvedbe storitev, koliko ur dela je bilo opravljenih, kdo je delo opravil in kakšna je bila cena na enoto dela. Zato zgolj na podlagi računov davčna organa utemeljeno nista mogla preveriti vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, druge podporne dokumentacije pa računi niso imeli.

Ugotovitev davčnih organov, da nesporen obstoj zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti iz davčnih obdobij pred odsvojitvijo, zgolj iz razloga, ker te obveznosti niso bile izkazane v bilanci stanja, ker je bila odmerna odločba izdana po odsvojitvi in ker davek zaradi stečaja ni bil plačan, ne vpliva na primerljivo tržno vrednost poslovnega deleža, je nelogična na prvi pogled in zato neprepričljiva. Obstoj dodatnih davčnih obveznosti družbe je namreč nesporen, glede na definicije primerljive tržne in knjigovodske vrednosti podjetja (poslovnega deleža), pa sodišče kot logičen ocenjuje zaključek, da obstoj obveznosti vpliva tudi na obe kategoriji vrednosti podjetja. Zato bi bilo treba takšno dokazno oceno navedb tožnice preveriti na podlagi pravil stroke ocenjevanja vrednosti podjetij, kar je tožnica z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca tudi predlagala.

Ugotovitev davčnega organa, da tožnik v postopku in tudi v pripombah na zapisnik ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko prišlo do spremembe obdavčitve, predstavlja po mnenju sodišča vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza.

Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da ima odprava določenih delov izreka prvostopenjske odločbe posledice tudi pri odmeri zamudnih obresti, kar drugostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval. Ni pravilno stališče tožene stranke, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je že z odpravo določenega dela odločbe avtomatično odpravljen tudi tisti del obresti, ki se nanaša na odpravljen del odmere. Takšno stališče tožene stranke ni pravilno, izrek izpodbijane odločitve pa tako ni jasen in ni določen. Ugotovitveni del izpodbijane odločbe ne predstavlja ugotovitvene odločbe iz prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, saj njena vsebina tako v izreku kot tudi v obrazložitvi za takšno subsumpcijo ne daje podlage. Iz navedenega izreka ugotovitvene odločbe izhaja zgolj, da tožnik ni pravilno knjižil posameznih poslovnih dogodkov, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da naj bi tožnik z neresničnim prikazovanjem posameznih poslovnih dogodkov povzročal davčne učinke, ki mu jih davčni organ v prihodnosti ne bo priznal. S tem pa izrek ugotovitvene odločbe in njena obrazložitev tudi nista skladna. Tožnik posojila ni nakazal K.K., ampak gospodarskemu subjektu, to je družbi D. d.o.o. Po stališču

Rezervacije za dana jamstva ob prodaji proizvodov ali opravi storitve se praviloma določa z odstotkom od zneska prihodkov, doseženih s prodajo proizvodov ali storitev, za katere je podjetje dalo jamstvo. Tega ne spreminja niti zatrjevano dejstvo, da je družba rezervacije sprostila in plačala davek na dobiček, saj je s tem le prišlo do davčne nevtralnosti na strani družbe, tožnik pa je uveljavljal dohodke iz naslova rezervacij, brez poprejšnjih prihodkov iz naslova prodaje blaga oz. storitev, za katere so dana jamstva.

V primeru, ko gre za navidezne posle, pogodbeni stranki davčnemu organu svojo pravo voljo namenoma prikrivata (v danem primeru preko zunanjega videza), zato jo je mogoče ugotavljati izključno iz drugih okoliščin posla, torej posrednih dokazov, objektivnih okoliščin v zvezi s posli in indicev. Posli so dejansko nastali, stranki sta posledice poslov tudi želeli. Stranki sta posel sklenili, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pravice iz tega posla. Namen sklenitve absolutno navideznega posla za njegovo presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želita stranki prikriti resnična dejstva posla. Zato se ugotavljanje prave volje strank za sklenitev posla na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne.

V skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 je potrebno v predmetni zadevi ustrezno ugotoviti dejansko stanje. Davčni organ je napačno štel, da so lastniki ekonomske koristi iz naslova nižjih cen, kot so bile primerljive tržne cene pridobili posredno preko lastnišva povezane družbe, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni ne izhaja. Zaradi napačne uporabe materialnega prava davčni organ v tej zvezi dejanskega stanja ni ugotavljal. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa bo potrebno ugotoviti ali so fizične osebe, kvalificirani lastniki (CC., D.D. in E.E.,) imeli dejanske ekonomske koristi oz., ali so bili dejansko deležni ugodnosti, nastali iz tožnikovega poslovanja s povezano družbo A. po cenah, ki so bile nižje od primerljivih tržnih cen.

Ker je cilj postopka skupnega dogovarjanja na podlagi KIDO ter Arbitražne konvencije razrešitev pravnega vprašanja, ki nedvomno vpliva na vprašanje obdavčenja v posamezni zadevi, o kateri se odloča v upravnem sporu, to dogovarjanje pa je prepuščeno pristojnim organom ter postopkom skladno z določili navedenih ratificiranih mednarodnih pogodb, gre po presoji Vrhovnega sodišča za predhodno vprašanje v smislu prvega dostavka 47. člena ZUS-1. Upoštevaje nacionalno ureditev in hkrati namen mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, bi moralo sodišče prve stopnje, v skladu z eno od možnih razlag določb mednarodnih pogodb, prekiniti sodni postopek do zaključka postopka sporazumevanja pred pristojnim organom.

Po presoji sodišča so v danem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za opredelitev dohodka kot prikritega izplačila dobička. Pri tem se namreč upoštevajo ne le izplačila v obliki denarnih vrednosti, nadomestil, odpusta dolga ali ugodnejših pogojev posla, marveč vsaka ekonomska korist, do katere lahko pride takšna oseba na podlagi razmerij povezanosti, do katere ob delovanju tržnih razmer sicer ne bi prišla. Na podlagi prvega odstavka 383.a člena ZDavP-2 (uveljavljanje neodtegnitve davka in vračila odtegnjenega davka v skladu s 70. členom ZDDPO) “plačnik davka ne odtegne davka v skladu s tretjim in petim odstavkom 70. člena ZDDPO-2, če mu nerezident iz tretjega ali petega odstavka 70. člena ZDDPO-2 izroči izjavo, da izpolnjuje pogoje iz tretjega ali petega odstavka 70. člena DDPO-2. K izjavi mora biti priloženo dokazilo o rezidentstvu prejemnika za davčne namene v času izplačila.” Takšne izjave po presoji sodišča v danem primeru tožnik finančnemu organu ni predložil. Predložena izjava ... družbe A. v angleškem jeziku po presoji sodišča ni ustrezna. Poleg navedenega mora biti k izjavi priloženo dokazilo o rezidentstvu prejemnika za davčne namene v času izplačila, česar pa i

Obrazložitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve o povezanih osebah zadosti standardu obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje v upravnem sporu. Iz obrazložitve je razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za prepričanje sodišča v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravne subsumpcije le-tega pod uporabljene norme materialnega prava glede vprašanja, ali sta revidentka in družba T. povezani v smislu opredelitve povezanih oseb iz 2. točke prvega odstavka 16. člena ZDDPO-2. Razvidno je tudi, da je sodišče upoštevalo vse bistvene navedbe stranke glede tega vprašanja in se do njih tudi opredelilo. Zgolj nestrinjanje s presojo sodišča o neutemeljenosti tožbenih ugovorov, s katerimi je nasprotovala ugotovitvi, da gre za povezani osebi, pa te kršitve tudi ne more utemeljiti. Neutemeljeni so revizijski ugovori v zvezi z izbiro metode za določitev primerljive tržne cene, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je davčni organ za metodo stopnje čistega dobička (t. i. metodo TNMM) odločil prav zaradi pomanjkanja podatkov za uporabo metode primerljivih prostih cen, revidentka pa ne trdi, da kakšen drug kriterij pri izbiri metode ni bil upoštevan. Nenazadnje

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali odhodek, ki ga je tožnik izkazal v obračunu DDPO za obravnavano obdobje, izkazan na podlagi računa madžarske družbe poslovno potreben ali ne. Zlasti je sporno, ali je zaračunana pogodbeno dogovorjena razlika v ceni ekonomsko smiselna oziroma gospodarsko koristna, glede na dejstvo, da gre za transakcijo med povezanima osebama, za katero na podlagi 16. člena ZDDPO-2 veljajo določbe o transfernih cenah. Madžarska družba je na podlagi pogodbe od tožnika kupovala surovino ortoksilen, ga predelala v AFK in končni izdelek AFK (tekoči ali v luskah) prodala tožniku. Na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se, če ta zakon ne določa drugače, za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Odhodki so torej po navedeni splošni določbi VI. poglavja zakona o davčni osnovi davčno priznani, če so v poslovnem izidu ugotovljeni skladno s Slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS), vendar le, če ta

Tek zastaralnega roka ne prekine zgolj začetek davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma katero drugo specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje davčnega organa, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka. Posledično bi lahko davčni zavezanec uspešno zatrjeval, da določeno ravnanje davčnega organa ni prekinilo teka zastaralnega roka za določeno vrsto davka le v primeru, če bi mu uspelo izkazati, da to ravnanje ni bilo vsebinsko povezano z na koncu naloženo mu davčno obveznostjo. Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.

Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist. V primeru določbe 17. člena ZDDPO-2 sami odhodki niso sporni oziroma jim je priznana povezanost s poslovanjem davčnega zavezanca, sporna je le njihova višina. Povedano drugače, odhodek, ki ni nastal v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca, ni davčno priznani odhodek v pomenu DDPO, pri tem pa ni pomembno ali je nastal pri poslovanju s povezano osebo ali pa pri poslovanju s tretjim. Namen podatkov (ki jih mora obvezno vsebovati račun) je, da davčnim organom omogočiti nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in, odvisno od primera, ali obstaja pravica do odbitka DDV. Zato je treba ob upoštevanju tega cilja analizirati, ali so računi davčnih zavezancev, v skladu z zahtevami iz 226. člena Direktive o DDV.

Ker tožnik v postopku, katerega namen je bil, da se preveri, ali so cene med povezanimi osebami v skladu s t. i. neodvisnim tržnim načelom, ni zagotovil dokumentacije, iz katere bi bila razvidna primerjava dodatka na stroške v povezani transakciji z dodatkom na stroške v primerljivih nepovezanih transakcijah, se je tožnik strinjal z davčnim organom, da se uporabi metoda stopnje čistega dobička. Po ugotovitvi, da uporaba metode dodatka na stroške v konkretnem primeru ni uporabljiva, se je davčni organ odločil za uporabo metode stopnje čistega dobička. Tudi pri uporabi te metode je dal tožniku možnost sodelovanja v postopku. Tožniku je dal usmeritve glede avtomatičnega dela iskanja pri pripravi primerjalne analize, ko je ocenil, da tožnikova primerjalna analiza ni ustrezna. Tožnik pa navedenim usmeritvam ni sledil. Zato je davčni organ imel podlago, da je na podlagi 68. člena ZDavP-2 davčno osnovo ugotovil z oceno. S tako imenovano primarno prilagoditvijo še vedno ni bilo vzpostavljeno takšno stanje, kot bi bilo, če bi se transakcije odvijale po neodvisnem tržnem načelu. Zato je davčni organ pravilno opravil še sekundarno prilagoditev v obliki prikritega izplačila dobička.</

V danem primeru ni sporno, da je tožnik oseba iz 31. člena ZDavP-2 in da je tuja družba iz Italije s tožnikom povezana oseba. Na podlagi prvega odstavka 49. člena ZDavP-2 gre pri DDPO za samoobdavčitev davčnega zavezanca. Davčni zavezanec je sam dolžan obračunati in plačati DDPO. Dohodke je davčni zavezanec dolžan pravilno izkazati ob sestavi davčnih obračunov. Če dokazuje, da so transakcije s povezano osebo v skladu z neodvisnim tržnim načelom, mora v skladu z določbo 382. člena ZDavP-2 z dokumentacijo navedeno tudi izkazati (davčni zavezanec mora zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen). Davčno breme je na podlagi 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Slednje velja tudi za dokumentacijo, s katero se določijo primerljive tržne cene ob uporabi metod, ki jih določa peti odstavek 16. člena ZDDPO-2.

Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDDPO-2 se kot odhodek ne priznajo obresti od posojil, razen pri posojilojemalcih bankah in zavarovalnicah, ki so prejeta od delničarja oziroma družbenika, ki ima kadarkoli v davčnem obdobju neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% delnic ali deležev v kapitalu ali glasovalnih pravic v zavezancu, če kadarkoli v davčnem obdobju ta posojila presegajo štirikratnik (v skladu s prehodno določbo 81. člena ZDDPO-2 za leto 2010 šestkratnik in za leto 2011 petkratnik) zneska deleža tega delničarja oziroma družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljene glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju, razen če zavezanec dokaže, da bi presežek posojil lahko dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba. Tožnik je v postopku dokazoval, da bi presežek posojil dobil tudi od nepovezane osebe, vendar pa navedenega ni uspel dokazati.

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali gre v obravnavanem obdobju za poslovanje tožnika s povezanimi osebami s tožnikom, v smislu določb točke 2 in 3 prvega odstavka 16. člena in 7. točke 74. člena ZDDPO-2, sporen je izračun transfernih cen za obravnavano obdobje in z izpodbijano odločbo dodatno naložen DDPO, akontacija DDPO ter obresti za obravnavano obdobje (primarna obdavčitev), sporna pa je tudi ugotovitev davčnega organa, da naj bi tožnik izplačal prikrito izplačilo dobička (7. točka 74. člena ZDDPO-2) in posledično odmera davčnega odtegljaja tožniku za predmetno obdobje (sekundarna obdavčitev). Za pravilno odločitev je v zadevi bistvenega pomena ugotovitev, ali gre v predmetni zadevi za poslovanje med povezanimi osebami, kot jih opredeljuje točka 2 in 3 prvega odstavka 16. člen ZDDPO-2, saj le v primeru ugotovitve, da gre v danem primeru za poslovanje med povezanimi osebami, pride do ugotavljanja transfernih cen in tudi do ugotavljanja morebitnega prikritega izplačila dobička. Po presoji sodišča povezanost tožnika s tujo družbo D. na podlagi pogodbe MSA, sklenjene leta 2008, je v obravnavanem obdobju pravilno ugotovljena in gre tako tudi v obravnavani zadevi za po

V konkretni zadevi gre za vprašanje prikritega izplačila dobička, kjer se upošteva povezanost v smislu 7. točke 74. člena ZDDPO-2. Ta med drugim določa, da se za dohodke, podobne dividendam, šteje prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačil dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi iz prejšnjega stavka, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev, vključno z odpustom dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona.