4. člen ZDPN-2

Toženka je zmotno razlagala 88. člen ZDavP-2, v posledici česar je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženka namreč ni ugotavljala, ali transakcija izpolnjuje pogoje iz 10. člena ZDDV-1, torej ali je bila poleg lastninske pravice na nepremičnini predmet prenosa tudi zavezančeva dejavnost, ali je kupec zavezanec za DDV, ali po sklenitvi pogodbe uporablja nepremičnino za svojo dejavnost itd. Zato je sodišče tožbi zoper izpodbijano odločbo v zvezi s popravnim sklepom ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje, v katerem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe in citirane sodbe Vrhovnega sodišča.

Sodišče je po pregledu upravnega spisa ugotovilo, da tožnica ni vložila pritožbe zoper odmerno odločbo z dne 19. 9. 2019, zoper katero je pritožba mogoča oziroma dovoljena. Zahteva po formalnem izčrpanju rednih pravnih sredstev je pogoj za dopustnost upravnega spora (prvi odstavek 6. člena ZUS-1), ki ga tožnica ni izpolnila. Zato je sodišče tožbo v navedenem delu zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja. Zato je napačno toženkino stališče, da standard očitnosti kršitve materialnega prava v konkretni zadevi ni podan, ker

Sodna praksa je zožila razloge za odpravo odmernih odločb na tiste, ki so očitni, in s tem pravni standard očitne kršitve kot pogoja za uporabo nadzorstvene pravice vpeljala tudi za davčne zadeve. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona takrat, ko jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, tj. s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira.

Zaradi bistvenih podobnosti samih pravnih poslov pri prodaji nepremičnine in poslovnega deleža v gospodarski družbi ter v bistvenem enakega režima njune obdavčitve z dohodnino so tudi pri odpadli pravni podlagi prenosa poslovnega deleža uporabljiva pravila vračanja plačanega davka iz 16. člena ZDPN-2, ki se nanaša na nepremičnine. Prvi del določbe 16. člena ZDPN-2 je treba razlagati tako, da je strankino razdrtje pogodbe, ki je podlaga za prenos nepremičnine in s tem za nastanek davčne obveznosti, z davčnega vidika upoštevno, dokler promet z nepremičnino v smislu prenosa lastninske pravice (razpolagalni posel) še ni opravljen. Pogoj torej je, da novi pridobitelj še ni postal lastnik nepremičnine oziroma da je to v času razdrtja davčni zavezanec (prodajalec), kar pomeni, da z njegovega vidika zavezanca za plačilo davka ohranjeno stanje pred odsvojitvijo nepremičnine. Revident v postopku ni trdil, tega pa ne navaja niti v reviziji, da je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža razveljavljena s sodno odločbo, prav tako ne, da pred (nesodno) razveljavitvijo pogodbe z ex tunc učinki ni bil opravljen prenos njegovega poslovnega deleža na novega pridobitelja (nenazadnje iz

Ob nespornem dejstvu, da je bila izpodbijana odločba izdana po potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, v zadevi ne gre za vprašanje učinkov začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je po stališču tožene stranke pravno pomembno le v postopku davčne izvršbe, temveč za vprašanje učinkov potrjene poenostavljene prisilne poravnave ob smiselni uporabi določb 212. do 218. člena ZFPPIPP, zlasti po 214. ter 215. členu ZFPPIPP, in vprašanje uporabe 217. člena tega zakona, ki jo uveljavlja tožnica, in o katerem pa se tožena stranka v svoji odločbi ne izreče.

Tožnika sta v upravnem postopku predložila prodajno pogodbo, iz katere izhaja, da sta plačala DDV, zato sodišče, glede na citiran davčni predpis, meni, da je iz vidika davčnih predpisov šteti za novo stanovanje tisto, za katero je plačan DDV (objekt ali del objekta, ki je prvič vseljen oziroma uporabljen).

Tožnica je v upravnem postopku izkazala plačilo DDV-ja s kupoprodajno pogodbo, zato sodišče meni, da je z vidika davčnih predpisov šteti za novo stanovanje tisto, za katero je plačan DDV (objekt ali del objekta, ki je prvič vseljen oziroma uporabljen).

Tako iz dražbenih pogojev kot iz sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je kupec prevzel obveznost plačila davka na promet nepremičnine in druge spremljajoče stroške prodaje (sestave pogodbe, overitve, cenitve, dražbene stroške) in stroške vknjižbe lastninske pravice v korist kupca, ki jih kot običajne neposredne stroške v zvezi s prodajo in prenosom lastništva priznava tudi poslovna praksa. Strošek popravka odbitka DDV torej presega domet navedene pogodbene klavzule, ker ni običajen strošek prodaje nepremičnine. Zmotno je namreč tudi pritožbeno stališče, da je popravek odbitnega DDV davek, ki je vezan na prodajo nepremičnine. Na to prodajo kot davčni dogodek je kot davčna obveznost neposredno vezan le DPN, v izjemni situaciji po 45. členu ZDDV-1 pa tudi DDV. Popravek odbitnega DDV je le posredni strošek, nastal kot posledica prodaje nepremičnine kot razveznega pogoja za nastop davčne obveznosti stečajnega dolžnika za plačilo DDV. ZFPPIPP pa ne nalaga upravitelju, da stroške, ki bodo zmanjševali razpoložljivo kupnino za poplačilo upnika, specificira tako po vrsti kot po višini že pred izdajo sklepa o prodaji in pridobitvij

Izvršilno sodišče mora v skladu z določbami ZIZ skrbeti tudi za to, da se iz kupnine, dosežene s prodajo nepremičnin, poplačajo davščine. To seveda ne pomeni, da je sodišče odgovorno za opredelitev vrste davka in izračunavanje višine davka, ki ga je dolžan davčni zavezanec plačati, je pa po mnenju pritožbenega sodišča ob veljavni ureditvi v ZIZ dolžno storiti vse, da ugotovi, kolikšne davščine je dolžno državi oz. samoupravni lokalni skupnosti odvesti prednostno iz kupnine, preden se le-ta razdeli upnikom. V takšnem primeru, ko je sodišče opozorjeno, da gre za prodajo nepremičnin, pri kateri je za transakcijo kot davek predviden DDV in ne DPN, pa bi po mnenju pritožbenega sodišča moralo izvršilno sodišče, navkljub temu, da ima v spisu že podatek o odmeri davščin, le-tega preveriti tako, da pridobi na podlagi 4. člena ZIZ od ustreznega urada FURS vse podatke o tem, kakšen davek je potrebno plačati pri takšni konkretni transakciji, to je glede na vrsto nepremičnin in glede na subjekte, ki so v transakciji udeleženi.