VSL Sodba II Cp 2237/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v višini 25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 29. 1. 2018 (1. točka izreka). S sodbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so kreditna pogodba št. ... (tudi v notarskem zapisu), pogodba o zastavi nepremičnine in sporazum o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko nični, da je tožnica dolžna plačati toženki 36.851,19 EUR, da je vknjižba hipoteke pri tožničini nepremičnini neveljavna in se izbriše ter da je toženka tožnici dolžna plačati pravdne stroške (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da se kreditna pogodba, pogodba o zastavi nepremičnine in sporazum o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko razvežejo, da je tožnica dolžna toženki plačati znesek 36.851,19 EUR, da je toženka dolžna tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo izbrisana vknjižba hipoteke pri njeni nepremičnini ter da ji je dolžna plačati pravdne stroške (3. točka izreka). Sodišče je tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 252 EUR (4. točka izreka).

2Tožnica sodbo izpodbija iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče zavzelo zmotno stališče, da je šlo v danem primeru za kredit v tuji valuti, kar v času sklenitve sporne kreditne pogodbe ni bilo dovoljeno in je bilo v nasprotju s temeljnimi izhodišči varstva potrošnikov. Kredit v tuji valuti je bil zgolj zunanja preobleka valutne klavzule in formalna fikcija v kreditni pogodbi. Valutna klavzula ne more uživati sodnega varstva v primerih, ko je toženka izplačala kredit v domači valuti po tečaju CHF in sedaj kot dobiček izkazuje izredno visoke zneske zaradi tečajnih razlik, saj valutna klavzula ne more biti osnova za bogatenje bank. Toženka je dodatno zaslužila tudi zaradi asimetričnosti med nakupnim in prodajnim tečajem. Sodišče je napačno povzelo sodno prakso Sodišča EU (SEU), predvsem vsebino sodbe SEU C-186/16, ter je nepravilno ugotovilo, da je bila s strani toženke tožnici podana ustrezna pojasnilna dolžnost, pri tem pa je nepravilno upoštevalo tudi tožničine osebne lastnosti. Zmotno je napravilo dokazno oceno glede vsebine dokumentov Banke Slovenije (BS), s tem pa je bila zavzeta zgrešena teza o popolni nenapovedljivosti valutnih tečajev. Tečajne spremembe, do katerih je prišlo v začetku leta 2015, niso ključne za presojo znatnega neravnotežja. To je obstajalo že ob sklenitvi pogodbe ob vedenju banke, da bo švicarski frank v prihodnje pridobival na vrednosti. Pritožba obširno opisuje, zakaj je toženka morala in mogla vedeti, kaj se bo z valutnim parom EUR/CHF v bodoče dogodilo, saj so na to kazale številne analize, ki so bile v tistem času izdelane. Pritožba se opredeljuje do sodne prakse SEU glede pravnih posledic nepoštenega pogodbenega pogoja in zavzame stališče, da določila direktive 93/13 ne preprečujejo, da sodišče razglasi pogodbo za neveljavno kot celoto, če ta ne more preživeti po spornih klavzulah. Z vidika povprečnega potrošnika je smiselnost in potrebnost simulacij predhodnega gibanja tečajev nujna. Sodišče prve stopnje se tudi ni izreklo o konstrukciji in kompleksnosti kreditnega razmerja, ki je dolgoročno vezano na tujo valuto, s spremenljivo obrestno mero ter anuitetnim načinom odplačevanja. Možnost pretvorbe kredita je šibak argument sodišča, saj pretvorba nikoli ne more služiti izravnavi tveganja, ker jo je mogoče uporabiti šele tedaj, ko pride do tečajnih razlik in posledice že dokončno nastanejo. Zmotna je tudi odločitev o podrednem zahtevku. V danem primeru je predvsem drastični padec EUR v letu 2015 povzročil izjemno negativen učinek za tožnico, ki se zrcali v nesorazmerni premoženjski koristi toženke, zato bi bilo nedopustno, da bi tožnica morala v sedanjih okoliščinah čakati vse do izteka kreditnega razmerja. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in primarnemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka v obširnem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

Dejanski okvir zadeve

5Tožnica je kot kreditojemalka s toženko kot banko 24. 10. 2007 sklenila pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. ..., ta pogodba je bila povzeta v notarskem zapisu opr. št. ... z dne 24. 10. 2007. Pri notarju sta pravdni stranki sklenili tudi sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem je tožnica za zavarovanje prejetega kredita zastavila svojo nepremičnino in dopustila vknjižbo hipoteke v korist toženke (prilogi A 2 in A 3). Iz kreditne pogodbe je razvidno, da je tožnica pridobila kredit v višini 165.000 CHF, z dobo vračanja v 360 zaporednih mesečnih obrokih (30 let) in začetkom odplačevanja 30. 11. 2007. Višina začetne mesečne anuitete je ob sklenitvi pogodbe znašala 778,43 CHF, pogodbena obrestna mera pa 4,47 % letno in je sestavljena iz obresti za redne in interkalarne obresti v višini vsote Libor in fiksnega pribitka v višini 1,5 % letno. Tožnica je kredit pridobila z namenom financiranja nakupa lastne nepremičnine. Navedena dejstva med pravdnima strankama niso sporna.

6Za nesporno podlago svojega spora pravdni stranki jemljeta tudi gibanje evrskega tečaja nasproti švicarskemu franku ter dejstvo, da tožnica svoje dohodke prejema v evrih, zato je dalje nesporna posledica spremembe razmerja omenjenih valut dejstvo, da je kreditna obremenitev za tožnico večja, če vrednost EUR proti CHF pade, saj mora za vračilo istega števila enot CHF plačati več EUR, torej večji delež svojih prihodkov. Tako je v tožbi opredelila, da je morala za isti znesek mesečne anuitete 778,43 CHF v času sklenitve kreditne pogodbe zagotoviti 470,12 EUR, ob vložitvi tožbe pa je znašala cena anuitete v EUR približno toliko, kot znaša mesečni znesek anuitete v CHF. Tožnica je po stanju v maju 2015 odplačala kredit v skupnem znesku 42.051,68 EUR. Njena obveznost je po stanju na dan 18. 5. 2015 znašala 125.304 CHF oziroma 121.054,97 EUR, kar je za dobro četrtino več, kot je znašal celoten znesek kredita v EUR tedaj, ko ga je dobila izplačanega. Pravdni stranki sta predložili graf gibanja tečaja valutnega para EUR/CHF in številčno opredelitev gibanja tega tečaja (priloge A 13, B 10 in B 25), iz katerih izhaja, da se je krepitev švicarskega franka nasproti evru pričela v letu 2010, da je bil občuten porast švicarskega franka v letu 2011 ter najvišji porast v letu 2015. Po splošno znanih podatkih je bila najvišja vrednost EUR na primer 31. 7. 2008 - 1,6354 CHF, najnižja vrednost pa 23. 1. 2015 - 0,9816 CHF. Ob vložitvi tožbe 24. 1. 2015 je bilo valutno razmerje EUR/CHF 1:1,0777.

Dovoljenost kreditne pogodbe v tuji valuti

7Pritožbene navedbe, da pri obravnavani pogodbi ni šlo za kredit v tuji valuti, ki v času sklepanja pogodbe ni bil dopusten, ampak za zunanjo preobleko valutne klavzule oziroma navidezno formo kredita v tuji valuti, niso utemeljene. Sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.¹ O tem vprašanju se je že izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (Vrhovno sodišče RS ali tudi VSRS) v zadevi posojila v švicarskih frankih, sklep II Ips 201/2017. Tako je med drugim obrazložilo,² da sklepanje potrošniških kreditnih pogodb v tuji valuti v zadevnem obdobju ni bilo prepovedano niti omejeno. Po osamosvojitvi so bile sprva pristne devizne terjatve res prepovedane. Zakon o deviznem poslovanju (ZDP-1) je sklepanje poslov v tujih plačilnih sredstvih med rezidenti dopuščal le v izrecno določenih primerih (prvi odstavek 18. člena ZDP-1), pri čemer je zakonodajalec na BS prenesel pooblastilo, da določi kreditne posle v tuji valuti, ki so za banke dovoljeni (drugi odstavek 34. člena ZDP-1). BS je s Sklepom o pogojih sklepanja kreditnih poslov v tujem denarju med rezidenti sprva dopustila kredite v tujem denarju le za plačilo uvoza blaga ali storitev ali za poravnavo drugih obveznosti do nerezidentov. Sklep je bil spremenjen 30. 10. 2003, po spremembi pa so banke lahko rezidentom odobrile kredit v tuji valuti brez omejitev. Z dnem uvedbe evra kot denarne enote Republike Slovenije 1. 1. 2007 so na podlagi 69. e člena ZDP-1, sprejetega z novelo ZDP-1A, prenehale veljati določbe 18. in 34. člena ZDP-1, tako da je bilo odtlej poslovanje v tujih plačilnih sredstvih med rezidenti popolnoma sproščeno.³ V navedeni odločbi je nadalje obrazloženo, da je bilo v času, ko je bila sklenjena tu obravnavana kreditna pogodba, sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti tudi v skladu z veljavnim Zakonom o potrošniških kreditih (ZPotK), ki je sicer primarno urejal kredite z valutno klavzulo. Ker pri deviznem kreditu potrošnik posojilo prejme ter ga je dolžan vrniti v tuji valuti, pogodba po naravi stvari ne more vsebovati navedbe tečaja, po katerem bi se izračunavala vrednost v domači valuti. Zato so tudi pritožbene navedbe, da je bil tu obravnavani kredit v času sklenitve pogodbe v nasprotju s temeljnimi izhodišči varstva potrošnikov, neutemeljene.

Pravna podlaga in sodna praksa

8Očitek, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo sodno prakso SEU in domače predpise, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila ZPotK, določila Obligacijskega zakonika (OZ) in Direktivo Sveta 93/13 EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13). Relevantne za odločitev so tudi določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Po 23. členu ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji⁴ nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pod pogoji, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Ker je bila z navedenimi določbami v domači pravni red prenesena Direktiva 93/13, je pri njihovi razlagi treba upoštevati tudi določbe tega predpisa. Po 1. točki 3. člena Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe, niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13). Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev (6. člen Direktive 93/13).

9Sodišče EU (v nadaljevanju SEU), čigar stališča zavezujejo sodišča držav članic EU in zato predstavljajo materialno pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi, je že izreklo, (1) da je lahko nepošten tudi pogodbeni pogoj, ki predstavlja glavni predmet pogodbe, če ta ni napisan v jasnem in razumljivem jeziku, (2) da je pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, če je potrošnik na njegovi podlagi zmožen oceniti ekonomske posledice tega pogoja za svoj položaj in posledično sprejeti poučeno in preudarno odločitev, (3) da je pogodbeni pogoj nepošten, če banka ob sklepanju pogodbe ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja in če je podano znatno neravnotežje v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13, (4) da je pri presoji o poštenem ravnanju banke in obstoju znatnega neravnotežja treba upoštevati naravo storitve, ki je predmet pogodbe, in vse okoliščine sklepanja pogodbe, predvsem pa, ali je banka glede na svoje strokovno znanje in izkušnje potrošnika seznanila s tveganji, ki jih je sprejel s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti in ki so posledica možnih sprememb menjalnega tečaja, in če ga ni, ali bi v primeru poštenega ravnanja lahko pričakovala, da potrošnik take pogodbe ne bi sklenil, če bi ga z navedenimi tveganji seznanila, in (5) da nepoštenost pogodbenega pogoja lahko povzroči ničnost celotne pogodbe, če pogodba brez nedovoljenega pogoja ne more obstati.⁵

10Navedeno pomeni, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno, je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati, saj bi naknadna presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank. Glavni predmet pogodbe je ravno tisto, kar sta imeli stranki ob sklenitvi pogodbe pred očmi in o tem izrecno soglašali.⁶

11Splošno znano dejstvo je, da je pred sodišči veliko število postopkov, ki so jih sprožili kreditojemalci, ki so kredite najemali v CHF. Okvir reševanja tovrstnih sporov je zato začrtalo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je do sedaj odločalo v petih zadevah. Kot ključno za odločitev je štelo dejstvo, ali je bila pojasnilna dolžnost s strani banke ustrezno izvedena. Zadeve II Ips 201/2017, II Ips 137/2018 in II Ips 141/2017 je vrnilo nižjim sodiščem v dodatno razjasnitev okoliščin v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, v zadevah II Ips 195/2018 in II Ips 197/2018 pa je revizijo zavrnilo in potrdilo ugotovitve nižjih sodišč, da je bila pojasnilna dolžnost izvedena ustrezno. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da le če bo ugotovljeno, da banka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo SEU (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila namreč vodi do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti le za nejasno določilo, ki pa ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank nista izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.⁷

12Zgolj dejstvo, da se je sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo sodbo v zadevi SEU C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc), sklicevalo na 68. točko sklepnih predlogov generalnega pravobranilca N. Wahla z dne 27. 4. 2017, čeprav sta v navedeni sodbi zajeti le 66. in 67. točka sklepnih predlogov pravobranilca, ne pomeni zmotne uporabe prava SEU, saj je sodišče pojasnilno dolžnost pravilno presojalo v zvezi z zahtevami iz navedene sodbe, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Splošno o pojasnilni dolžnosti

13Vrhovno sodišče RS je v zgoraj navedenih petih odločbah pojasnilo pomen pojasnilne dolžnosti, in sicer, da pogodbeno pravo temelji na načelu pogodbene svobode in je posameznikom prepuščena odločitev, da bodo vstopili v pogodbeno razmerje in kakšno vsebino mu bodo določili. Načeloma velja, da si je vsak dolžan sam zagotoviti informacije, ki jih potrebuje za oblikovanje poslovne volje. Od tega načela pa je treba odstopiti, kadar stranki nista v enakovrednem informacijskem položaju. Tako imenovana informacijska asimetrija je značilna zlasti za bančno področje, saj banka na tem področju nastopa kot strokovnjak, medtem ko potrošniki praviloma nimajo potrebnih znanj in izkušenj pri sklepanju bančnih poslov.⁸ Po drugi strani je Vrhovno sodišče RS, ko se je opredeljevalo do obveze informiranja potrošnikov, na primer z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, izreklo, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar samo ocenjuje kot koristno oziroma k manjšemu tveganju.⁹ Izpolnitev pojasnilne dolžnosti tudi ne more biti odvisna od zainteresiranosti (sodelovanja) potrošnika. Banka je namreč dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja).¹⁰

14Tožnica je financiranje s strani banke potrebovala za nakup lastne nepremičnine, to je stanovanja. Izpovedala je, da kredita v EUR, čeprav ji je bil ponujen, zaradi premajhne plače ni mogla dobiti, saj ne bi pridobila tistega zneska, ki ga je potrebovala za nakup. Zasledovala je torej legitimen cilj pridobitve neprerekano cenejšega kredita v CHF. Zato je sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, ali je toženka kot banka tožnici v pogajanjih, najkasneje pa ob sklenitvi kreditne pogodbe, ponudila vse potrebne informacije v zvezi z bančnim produktom (kreditom v CHF), ki bi lahko vplivale na tožničin ekonomski položaj.

Konkretno o pojasnilni dolžnosti

15V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru ustrezno izvedena. (1) Pri tem se je oprlo na izjavo o valutnem tveganju, ki jo je tožnica podpisala. (2) Oprlo se je na izpoved priče referentke A. A., da je tožnici predstavila celotno kreditno ponudbo, ter ji pripravila več izračunov, pojasnila ji je tudi način vračanja posojila. (3) Ugotovilo je, da tožnici valuta CHF ni bila predstavljena kot trdna ter da (4) poznavanje tečajne volatilnosti izhaja iz tožničine izpovedi. (5) Kot življenjsko prepričljivo je ocenilo izpoved prič A. A. ter B. B. glede možnosti spremembe tečaja valutnega para EUR/CHF. (6) Posebej se je oprlo na izpoved priče B. B., da je bilo tožnici predstavljeno, da se lahko zaradi tečajnih razlik vrednost kredita bistveno poveča ali zmanjša. (7) Tožnico je sodišče ocenilo kot visoko izobraženo potrošnico, (8) ki je imela pretekle izkušnje s krediti v tuji valuti. (9) Po sklenitvi kreditne pogodbe je dnevno spremljala gibanje tečaja. (10) Zaradi svojega dela je poznala vsaj osnovne publicistike, ki so opisovale možna tveganja. (11) Glede posledic sklenitve pogodbe jo je informiral tudi notar.

16Pritožbeno sodišče dokazni oceni sodišča prve stopnje pritrjuje.

17Tožnica je na dan sklenitve pogodbe podpisala Izjavo o prevzemu valutnega tveganja ob najemu kredita v tuji valuti (priloga B 5), s katero je potrdila, da je seznanjena z valutnim tveganjem najema kredita v tuji valuti, v kateri je bil kredit odobren, in da sprejema tveganje iz naslova gibanja ter spremembe tečaja tuje valute (1. točka). Potrdila je tudi, da ji je bil kredit odobren na lastno željo oziroma zahtevo (2. točka). Vrhovno sodišče RS je že pojasnilo, da abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadošča, temveč je bistvena presoja, ali je bilo tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti kreditojemalcem celovito pojasnjeno.¹¹ Navedeno stališče gre sprejeti, a pritožbeno sodišče pritrjuje tudi sodišču prve stopnje, da tožničina izjava ni zgolj abstraktna in formalistična, saj iz besedila jasno izhaja, (1) da se je tožnica ob podpisu kreditne pogodbe zavedala, da najema kredit v tuji valuti, (2) da je bila seznanjena z valutnim tveganjem in (3) da je navedeno tveganje sprejela. Pritrditi gre dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bila tožnica z navedeno izjavo opozorjena, da lahko pride do sprememb tečaja tuje valute, ki bo lahko negativno vplival na njeno zmožnost vračanja kredita. Pritožbene navedbe, da bi tožnica v izjavi morala biti opozorjena tudi o možnosti povečanja tujih obrestnih mer, tako samostojno, kot v povezavi z valutnim tveganjem, pa niso relevantne, saj se tuja obrestna mera (Libor) v konkretnem primeru ni povečala.¹²

18Sodišče prve stopnje je vsebino pojasnilne dolžnosti pravilno ugotavljalo tudi z zaslišanjem strank in prič, pri tem pa se je utemeljeno oprlo na izpovedbi prič A. A., ki je kot referentka s tožnico sklepala pogodbo, in B. B., ki je bila v času sklepanja pogodbe vodja poslovalnice za zasebno bančništvo. Bistvena je izpoved B. B., da je bilo strankam, tudi tožnici, v tistem času predstavljeno, da se lahko, ker to ni kredit v domači valuti, zaradi tečajnih razlik vrednost bistveno poveča ali pa zmanjša, da je to valutno tveganje. Dokazne ocene glede izpovedi priče B. B. pritožba ne izpodbija,¹³ zato gre šteti, da je sodišče prve stopnje to okoliščino pravilno ugotovilo. Navedeno pojasnilo pa v celoti zajema opozorilo sodišča SEU v zadevi C 186-16 (Andriciuc), kjer je sodišče obrazložilo, da mora biti pojasnilna dolžnost takšna, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč je zmožen tudi oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne posledice, torej, kako bi na obroke odplačila posojila vplivala zelo velika apreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bila tožnica ustrezno poučena, da se zaradi tečajnih razlik lahko vrednost njenega kredita oziroma vsakomesečnega obroka bistveno poveča.

19Pritožbeno sodišče je zgoraj obrazložilo, da pojasnilna dolžnost ne more biti odvisna od zainteresiranosti oziroma sodelovanja potrošnika. Sodišče prve stopnje kljub temu pravilno ni spregledalo tožničine izpovedi, da je od kreditne pogodbe naprej dnevno spremljala gibanje tečaja. Takšno ravnanje tožnice kaže na dejstvo, da je pomen valutnega tveganja povsem razumela. Pritrditi gre pritožbi, da je bila toženka dolžna tožnici ustrezno pojasniti tveganja, kljub temu, da je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ta bila visoko izobražena potrošnica, da je imela pretekle izkušnje s krediti v tuji valuti in da je poznala osnovne finančne publicistike. A je sodišče prve stopnje navedene ugotovitve uporabilo zgolj kot dodatne razloge, zakaj je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena. Tudi če jih pritožbeno sodišče ne upošteva, pritožbene navedbe v tej smeri odločitve sodišča prve stopnje ne morejo spremeniti.

Vedenje banke

20Pritožba obširno izpodbija dokazno oceno vsebine dokumentov BS in s tem toženkinega vedenja o bodočih spremembah tečaja valutnega para EUR/CHF. Sodna praksa je že zavzela stališče, da informacije v poročilih BS o finančni stabilnosti iz let 2005 in 2007 (prilogi A 15 in A 26) ter v dopisih BS z dne 4. 7. 2006 in 19. 12. 2007 (prilogi A 14 in A 16), predstavljajo le splošne napovedi.¹⁴ Napovedi BS se namreč v tem obdobju niso realizirale, saj se je vrednost CHF, v konkretnem primeru pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe in po njej, gibala v nasprotni smeri od napovedane. Vrhovno sodišče RS je v citirani odločbi obrazložilo, da je logično, da BS leta 2005 ni mogla imeti v mislih za ta obravnavani primer odločilnih razlogov za apreciacijo, do katere je prišlo zlasti v letih 2011 in 2015 zaradi gospodarske krize in nenapovedanega ukrepa švicarske centralne banke. Dodalo je, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče. V sami naravi tveganja je nepoznavanje prihodnosti in neobvladovanje dejavnikov, ki vplivajo na realizacijo tveganja. Za strokovnjake je vpliv določenih dejavnikov do določene mere gotovo obvladljiv, noben strokovnjak pa ne more predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015, ki je imel odločilen vpliv na vrednost CHF. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka tako visoke apreciacije, kot se je zgodila v letih od 2011 do 2015, ni mogla pričakovati, je zato pravilna (prim. tudi depešo Veleposlaništva v Bernu z dne 16. 1. 2015 – priloga B 12). Posledično na to dejstvo tožnice ni mogla opozoriti.

21Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče storilo metodološko napako s tem, ko ni ugotavljalo, da je zaradi vedenja banke o dodatni apreciaciji CHF znatno neravnotežje dajatev obstajalo že ob sklenitvi kreditne pogodbe in ne šele v začetku leta 2015, ko je prišlo do velike apreciacije. Svetovne raziskave in analize v različnih državah, ki jih pritožba povzema, so lahko le splošne narave in na odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Raziskava, ki sta jo pripravila Carlos Lenc in Marcel Savioz iz švicarske centralne banke in jo objavila 16. 12. 2009, je neupoštevna pritožbena novota, saj bi tožnica navedeno morala pravočasno zatrjevati v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Glede ostalih pritožbenih navedb

22Izredno visokih zneskov oziroma bogatenja toženke zaradi velikega nihanja tečaja valutnega para EUR/CHF tožnica v postopku ni dokazala, kot tudi ne zaslužka na račun razlik med nakupnim in prodajnim tečajem. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tudi toženka izpostavljena valutnemu tveganju, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Nadalje toženka v odgovoru na tožbo pravilno opozarja, da je tožnica prejela kredit v tuji valuti (priloga B 11) in ga je dolžna v tuji valuti tudi vračati. Ob nespornem dejstvu, da dohodke pridobiva v domači valuti EUR, je bilo s pogodbo dogovorjeno, da se, če za vsakomesečno plačilo obrokov ne zagotovi tuje valute, za preračun uporabi tečaj iz Tečajne liste deviznega trga banke (toženke) za nakup in prodajo deviz fizičnim osebam ter odkupa in prodaje tuje efektive in čekov (2. odstavek 5. člena pogodbe), če pa tega ni, pa tečaj, po katerem toženka kupuje tujo gotovino pri menjalniškem poslovanju. V obeh primerih je bilo torej določeno, da se uporabi isti, torej nakupni menjalniški tečaj, zato o kakršnikoli asimetričnosti med prodajnim in nakupnim tečajem tuje valute in bogatenju toženke v zvezi s tem ni mogoče govoriti. Pritožbene navedbe glede primernosti ničnostne sankcije so, ob dejstvu, da je sodišče tožničin zahtevek zavrnilo, nerelevantne. Stališče, da izdelava simulacij konkretne kreditne obveznosti ob upoštevanju različnih tečajev ne bi smela biti odločilna pri ugotavljanju, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izvedena, je zavzeto v sklepu VSRS II Ips 137/2018 (27. do 29. točka). Ker je sodišče argument, da bi se tožnica lahko izognila negativnim tečajnim spremembam valutnega para EUR/CHF, če bi kredit pravočasno pretvorila v domačo valuto EUR, uporabilo kot dodatni razlog, pritožbene navedbe v zvezi s tem odločitve sodišča ne morejo izpodbiti.

23Glede pritožbenih trditev o kompleksnosti kreditnega razmerja, ki je dolgoročno vezano na tujo valuto, s spremenljivo obrestno mero ter anuitetnim načinom odplačevanja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila ročnost kredita v celoti stvar pogodbenega dogovora in je pozitivni predpisi ne omejujejo. Kot zgoraj obrazloženo, je bil kredit v tuji valuti v času sklepanja pogodbe dopusten, podobno velja za dogovor o spremenljivi obrestni meri. V pogodbi so določljivo opredeljene vse postavke, katerih vsota predstavlja obrestno mero. Spremenljivost obrestne mere ni bila odvisna od okoliščin v toženkini sferi, ampak od višine Liborja, ki je v pogodbi določljivo opredeljen in ki se splošno uporablja tudi za izračun obresti v kreditnih pogodbah. Spremenljiva obrestna mera tudi ni prepovedana. Prav tako ni prepovedan anuitetni način odplačevanja. Tožnica ne zatrjuje in iz njene izpovedi ne izhaja, da bi temu pogoju nasprotovala oziroma da bi se želela pogoditi za drug način izplačila. Po presoji pritožbenega sodišča zato pogoji kredita (daljša ročnost, kredit v tuji valuti, spremenljiva obrestna mera in anuitetni način odplačila) ne nasprotujejo predpisom, ki so veljali v času sklepanja pogodbe, niti sedaj veljavnim predpisom. Zgolj zaradi kombinacije navedenih štirih pogojev bančni produkt ni ničen sam po sebi. Tožnica je navedeno kombinacijo oziroma kompleksnost bančnega produkta pravilno vezala na pojasnilno dolžnost toženke, glede tega vprašanja pa je obrazložitev podana zgoraj.

24Ob povedanem pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno in ustrezno izpolnjena, toženka kot banka pa pri tem ni ravnala v slabi veri, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF, ni mogla predvideti. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo domače pravne predpise in Evropsko direktivo 93/13/EGS, pravilno je upoštevalo domačo sodno prakso in sodno prakso SEU. Za dodati je, da tožničin primarni zahtevek ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi se izkazalo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno, in celo, če bi se izkazalo, da je pri tem ravnala v slabi veri (zgoraj je ugotovljeno, da tako ni ravnala), saj ni podan drugi kumulativno zahtevan pogoj, to je obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Tožnica je v tožbi navedla, kar toženka ne prereka in izkazujejo tudi z njene strani predložene listine, da je v času sklenitve pogodbe cena anuitete znašala 778,43 CHF ali 470,12 EUR. V času vložitve tožbe v letu 2015, ko je bilo menjalno razmerje valutnega para EUR/CHF najbolj neugodno, je navedla in ob zaslišanju izpovedala, da odplačuje mesečne anuitete v višini 500 EUR. Torej se je njena mesečna anuiteta povišala za 30 EUR, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Nadalje je neprerekano, da je v času zaključka glavne obravnave v začetku leta 2018 njena mesečna anuiteta, preračunana iz CHF, znašala približno 445 EUR, torej manj kot ob sklenitvi pogodbe. Navedeni podatki, ob ugotovitvi, da si toženka v pogodbenem razmerju ni ustvarjala nesorazmernih dobičkov, obstoja znatnega neravnotežja ne dokazujejo. Tožničini špekulativni nameni, ko je ob zaslišanju izpovedala (11. stran prepisa zaslišanj na naroku 29. 1. 2018), da bi ob tečaju EUR/CHF, kot je bil na dan sklenitve pogodbe, ob padanju obrestne mere Libor, lahko plačevala anuiteto v višini 300 EUR, pa toženke ne morejo bremeniti.

Spremenjene okoliščine

25Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo podredni zahtevek, ki ga je tožnica utemeljevala s spremenjenimi okoliščinami. Res je, da lahko sprememba tečaja valutnega para EUR/CHF v letih 2011 in 2015 predstavlja takšne spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevale razvezo pogodbe, a morajo biti poleg te spremembe podani še drugi pogoji. Pritrditi gre tožnici tudi, da je bilo valutno gibanje v celoti posledica zunanjih nepričakovanih dejavnikov, a bi morala dokazati, kako je navedeno dejstvo vplivalo na njene dohodke. Neprerekano je dejstvo, da je razlika med mesečno anuiteto, preračunano v EUR, ki jo je tožnica plačala ob sklenitvi pogodbe, in tisto, ki jo je plačala ob vložitvi tožbe, 30 EUR. Tožničine trditve na začetku tožbe, da je ob vložitvi tožbe cena anuitete znašala v EUR približno toliko, kot znaša mesečno znesek anuitete v CHF (to je 778,43 CHF), so ovržene že z njenimi nadaljnjimi trditvami v tožbi in z njeno izpovedjo ob zaslišanju, da je ob vložitvi tožbe plačevala približno 500 EUR mesečne anuitete. V času zaslišanja pred sodiščem, to je bilo 29. 1. 2018, je potrdila, da je znesek mesečne anuitete še padel in je znašal 445 EUR, torej manj, kot je znašal preračun v EUR ob sklepanju pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšna sprememba ne otežuje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do takšne mere, da bi bilo pogodbo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi ter se zaradi spremenjenih okoliščin ne bi moglo uresničiti namena pogodbe. Poleg tega tožnica ni z ničemer dokazala, da je plačevanje anuitete, povečane za 30 EUR, občutno negativno vplivalo na njene dohodke, kot zatrjuje v tožbi. Tožnici gre verjeti, da je v letu 2015 izgubila zaposlitev in je očitno na znižanje njenih dohodkov vplivala navedena okoliščina in ne povečanje anuitete za 30 EUR. V sedanjem času, ko je anuiteta v EUR nižja, kot je bila v času sklenitve pogodbe, pa to dejstvo na njene dohodke ne more negativno vplivati.

Sklepno

26Ob povedanem je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je izpodbijano sodbo potrdilo (351. člen ZPP).¹⁵

27Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora nositi svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti njene pritožbene stroške v višini 25 EUR, in sicer za poštnino 5 EUR in za materialne stroške (fotokopiranje) 20 EUR. Podlaga za odločitev o stroških pritožbenega postopka je podana v 165. členu ZPP.

¹ 8. točka obrazložitve.
² 12. in 13. točka.
³ Tako tudi R. Rozman, Odgovornost banke za nasvet in pojasnilo, doktorska dizertacija, 2006, stran 132.
⁴ Gre za sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti pa tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja (22. člen ZVPot).
⁵ Primerjaj sodbe SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013 (Aziz), točki 68 in 69; C-126/13 z dne 30. 4. 2014 (Kásler in Káslerne Rábai, točka 75; in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc), točke 56 do 58 obrazložitve. Stališča so ponovljena v sklepih C-119/17 (Lupean) in C-126/17 (Erste bank Hungary Zrt), oba z dne 22. 2. 2018.
⁶ VSRS sklep II Ips 201/2017, 26. točka.
⁷ VSRS sklep II Ips 201/2017, 33. točka.
⁸ VSRS sklep II Ips 201/2017, 18., 19. in 20. točka.
⁹ VSRS sklep II Ips 137/2018, 28. točka.
¹⁰ VSRS sklep II Ips 137/2018, 26. točka in tam citirani Direktiva 93/13 ter sodna praksa SEU.
¹¹ VSRS II Ips 201/2017, 32. točka in sklep II Ips 137/2018, 25. točka.
¹² Nasprotno, toženka zatrjuje, da je bil zaradi neprestanega zniževanja obrestne mere Libor padec vrednosti EUR nasproti CHF pri tovrstnih kreditih v pretežni meri izničen.
¹³ Pritožba tudi ne izpodbija dokazne ocene glede izpovedi tožnice, ko ji sodišče ni verjelo, da so ji na banki dejali, da se lahko tečaj spremeni „malo gor, malo dol“, in glede izpovedi priče A. A.
¹⁴ VSRS sklep II Ips 137/2018, 29. in 32. točka, v povezavi z VSL I Cp 1218/2017.
¹⁵ Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo potrdilo tudi v delu zavrnitve dajatvenega zahtevka po plačilu zneska 36.851,19 EUR, kljub temu, da meni, da tožnica pravnega interesa za zahtevek zoper samo sebe ne more imeti, za toženko pa lahko zavrženje tožbe ali zavrnitev zahtevka predstavljata različno pravno varstvo. Navedena okoliščina namreč v pritožbenem postopku ni bila izpostavljena, pritožbeno sodišče pa na pravilno uporabo 274. člena ZPP, ki predstavlja relativno bistveno postopkovno kršitev, ne pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP; prim. odločbe VSRS II Ips 566/1998, II Ips 246/2000 in III Ips 41/2008).