VSL Sodba II Kp 51967/2016

I. Ob odločanju o pritožbi obtoženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se dejanje opisano v izreku sodbe pravno opredeli kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1

in se obtožencu po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določi kazen

5 (pet) mesecev zapora.

Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 se obtožencu, upoštevaje kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11819/2017 z dne 9. 3. 2018, pravnomočno dne 29. 3. 2018, ki se šteje kot določena, in kazen iz te sodbe, izreče

enotna kazen

1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeno enotno kazen všteje že prestana kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, II Ks 11819/2017 z dne 9. 3. 2018.

II. Pritožba obtoženca se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Obtožencu je po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje kot določeni kazen zapora iz izpodbijane sodbe in enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11819/2017 z dne 9. 3. 2018, pravnomočno dne 29. 3. 2018, izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno kazen vštelo prestano zaporno kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11819/17 z dne 9. 3. 2018. Odločilo je, da je obtoženec dolžan oškodovani družbi D. d.o.o. plačati znesek 179,80 EUR. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 je obtožencu naložilo v plačilo znesek 65,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem doseženi premoženjski koristi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženec, brez navedbe pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga.

3Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4Po preizkusu razlogov sodbe v okviru pritožbenih navedb obtoženca ter proučitvi podatkov v spisu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke.

5Pritožbene navedbe obtoženca, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče B. B., ki je pričala v njegovo korist, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je prav obtoženec (v sostorilstvu z B. B.) v gostilni D. odtujil denarnico, utemeljeno oprlo na prepričljivi izpovedbi prič C. C. in D. D., da sta potem, ko je C. C. ugotovila, da je s police v kuhinji gostilne izginila denarnica, na videoposnetku videli, da je denarnico odtujil isti moški, ki je tik pred tem C. C. neuspešno poskušal prodati sončna očala. V točki 6 obrazložitve sodbe se je opredelilo tudi do izpovedbe priče B. B., ki je potrdila, da je obtoženec kritičnega dne v gostilni D. poskušal prodati očala; njeni nadaljnji izpovedbi, da iz lokala ni ničesar prinesel, pa upoštevaje prepričljivi izpovedbi prič C. C. in D. D. o vsebini videoposnetka ter dejstvo, da je C. C. potrdila, da je na prepoznavi osebe po fotografijah na policiji obtoženca brez dvoma prepoznala kot moškega, ki je v lokalu prodajal očala in odtujil denarnico, prepoznala pa ga je tudi na glavni obravnavi, utemeljeno ni verjelo.

6Obtoženec pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o verodostojnosti in prepričljivosti izpovedb C. C. in D. D. ne more uspešno izpodbiti s pritožbenimi očitki, da sta priči, ker je bila v odtujeni denarnici gotovina od C. C. in od gostilne D., kršili predpise o poslovanju z gotovino v gostinstvu in turizmu, zato naj bi z „razlogom, da si protipravno prilastita denar in sicer C. C. 65,00 EUR, D. D. pa 179,80 EUR", o višini odtujene gotovine krivo pričali. Priča C. C. je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnila, da je bilo 65,00 EUR odtujene gotovine njenih, ker so natakarji za menjalnino imeli svoj denar, ki so ga ob prihodu na delovno mesto prešteli, škoda v višini 179,80 EUR, ki je nastala lokalu D., pa je bila ugotovljena z vpogledom v blagajno, kjer je bil zabeležen manjko denarja, ki je bil predhodno zaračunan gostom lokala; enaka zneska, torej 65,00 EUR in 179,80 EUR, pa je priča navajala tudi ob podaji kazenske ovadbe neposredno po obravnavanem dogodku. Navsezadnje oškodovanka C. C. v kazenskem postopku niti ni uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka, kar še dodatno potrjuje, da so pritožbene trditve o neresničnosti njene izpovedbe glede višine odtujene gotovine, povsem neutemeljene. V pritožbi zatrjevane domnevne kršitve predpisov o gotovinskem poslovanju v gostinskem lokalu D. pa niso predmet presoje tega pritožbenega postopka, temveč jih, kot to ugotavlja tudi sam pritožnik, obravnavajo pristojni inšpekcijski organi.

7Netočne so pritožbene navedbe obtoženca o vsebini izpovedbe priče D. D., češ da ga je na videoposnetku prepoznala. Priča je namreč na glavni obravnavi izrecno izpovedala, da obtoženca ne more prepoznati, ker z njim ni imela nobenega stika oziroma ga ni videla, temveč je pogledala le videoposnetek, na katerem je bilo razvidno, da je denarnico odtujil moški, ki se je pred tem pogovarjal z natakarico.

8Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da naj bi bila verodostojnost priče D. D. izpodbita z njeno izpovedbo, da videoposnetka storitve kaznivega dejanja ni bilo mogoče zavarovati in ga predati policiji. Sodišče druge stopnje se strinja s prepričljivimi in dokazno podprtimi razlogi izpodbijane sodbe, da je verodostojnost videoposnetka, kljub temu da sodišče prve stopnje tega dokaza na glavni obravnavi ni moglo izvesti, potrjena s skladnima izpovedbama prič C. C. in D. D. o vsebini videoposnetka (ki sta ga pogledali skupaj s policistoma neposredno po dogodku), ki sta v bistvenem enaki opisu dogodka v Uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 15. 6. 2016, v katerem je njegovo vsebino povzel tudi policist. Posledično pa je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ocenilo kot prepričljivo izpovedbo priče D. D., da videoposnetek ni bil pravočasno zavarovan, ker takrat ni vedela, kdo posnetke shranjuje, kar smiselno enako izhaja tudi iz že omenjenega uradnega zaznamka policije. Pritožbeno sodišče torej v celoti sprejema prepričljive dokazne zaključke o verodostojnosti videoposnetka ter jih obtoženec z dokazno nepodprtimi pritožbenimi navedbami o morebitni ponareditvi videoposnetka, ki jih, razen z dejstvom, da ni bil zavarovan, ni utemeljil z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko na pritožbeni ravni vzbudila dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, ne more omajati. Neobrazloženi pa so tudi pritožbeni očitki, da naj bi se priči o vsebini svojih izpovedb med seboj dogovorili.

9Obtoženec sicer pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da je z B. B. že v preteklosti izvrševal premoženjska kazniva dejanja na primerljiv način, vendar pa to dejstvo za presojo v predmetni kazenski zadevi ni odločilno, temveč sta za dokazne zaključke bistveni izpovedbi prič C. C. in D. D.

10Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede pravne opredelitve dejanja opisanega v izreku sodbe v škodo obtoženca prekršilo kazenski zakon. Po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 je tatvina, storjena na posebno predrzen način takrat, ko izrazito odstopa od običajnega načina storitve tatvine, ki je pogosto že sam zase drzen. Iz opisa dejanja izhaja, da sta obtoženi in B. B. potem, ko natakarica C. C. ni hotela kupiti sončnih očal, počakala, da je natakarica odšla do drugih gostov na terasi in nanju ni bila pozorna, kar sta izkoristila in je obtoženec vstopil v gostilno ter s police v kuhinji vzel denarnico, B. B. pa je v tem času stala pri vhodu in pazila, da obtoženec pri tatvini ne bi bil zaloten. Po oceni pritožbenega sodišča iz opisa dejanja ni razvidno, v čem naj bi takšen način storitve bistveno odstopal od običajne predrznosti storilcev kaznivih dejanj (navadne) tatvine oziroma opisani način prav v ničemer posebno ne odstopa od drznosti pri tatvini, saj ni opisana npr. morebitna prisotnost drugih oseb v gostinskem lokalu v času izvršitve dejanja, ali kakšna druga okoliščina, ki bi utemeljevala posebno predrzen način storitve tatvine. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je v izreku sodbe opisano dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije utemeljeno zaključilo, da obtoženčeva obsežna predkaznovanost v pretežni meri za istovrstna kazniva dejanja, narekuje izrek zaporne kazni. Pri odmeri določene kazni je kot tehtne obteževalne okoliščine pravilno upoštevalo, da je obtoženec specialni povratnik, ki premoženjska kazniva dejanja kontinuirano izvršuje že od leta 2002 dalje, s kriminalno dejavnostjo pa je nadaljeval tudi po obravnavanem dogodku, kot olajševalne okoliščine pa prenehanje uživanja prepovedanih drog ter obtoženčevo obžalovanje in opravičilo za storjeno kaznivo dejanje. Pritožbeni očitki obtoženca, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove izjave, da je v času prestajanja zaporne kazni z uživanjem prepovedanih drog samovoljno prenehal, torej niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je pri odmeri kazni, ki jo je moralo zaradi spremembe pravne opredelitve kaznivega dejanja v njegovo temeljno obliko, določiti na novo, upoštevalo že v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine ter obtožencu določilo kazen pet mesecev zapora. Ker je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil preden je začel prestajati kazen eno leto in dva meseca, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11819/2017 z dne 9. 3. 2018, pravnomočno 29. 3. 2018, mu je sodišče druge stopnje po prvem odstavku 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevajoč kazen eno leto in dva meseca zapora, ki se šteje kot določena in kazen pet mesecev zapora iz te sodbe ter ob upoštevanju enakih okoliščin, izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno kazen vštelo že prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11819/2017 z dne 9. 3. 2018.

12Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi obtoženca izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, in ker drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo, je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.