VSL Sklep II Cp 1136/2019

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdita izpodbijana sklepa.

II. Prva nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z 28. 9. 2018 določilo mejo med parcelo 454, v solasti predlagatelja do 14/16, petega nasprotnega udeleženca do 1/16 in šeste nasprotne udeleženke do 1/16, in parcelo 448/3, v lasti prve nasprotne udeleženke, ter dotičnima parcelama 446, v lasti druge nasprotne udeleženke, in 453, vse k. o. 0000 X., v solastnini vsakokratnega lastnika posameznega dela 0000/504-1 (tj. četrte nasprotne udeleženke do 399/1000), 0000/504-2 (tj. tretje nasprotne udeleženke do 55/1000), 0000/504-3 (tj. četrte nasprotne udeleženke do 49/1000) in 0000/504-4 (tj. tretje nasprotne udeleženke do 497/1000). Sklenilo je, da skupna vrednost mejnega spornega prostora znaša 718,52 EUR ter da skupne stroške trpita predlagatelj in prva nasprotna udeleženka vsak do ½.

2S sklepom s 15. 3. 2019 je sodišče sklenilo, da se sklep z 28. 9. 2018 popravi tako, da skupne stroške postopka v višini 1.342,90 EUR trpijo solastniki parcele 454, k. o. X, to je predlagatelj, peti nasprotni udeleženec in šesta nasprotna udeleženka do ½, ter prva nasprotna udeleženka do ½, kar znaša 671,45 EUR. Predlagatelju sta dolžna peti nasprotni udeleženec in šesta nasprotna udeleženka plačati vsak 8 EUR, prva nasprotna udeleženka pa 671,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Predlagatelj v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je meja v izreku sklepa in izvedenskem mnenju določena drugače kot v obrazložitvi sklepa, kjer je meja določena po sredini opornega zidu, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je ugotovitev sodišča, da je prva nasprotna udeleženka imela v posesti sporni mejni prostor, na katerega je odlagala gradbene odpadke od leta 2000, v nasprotju z izpovedjo priče E. Z., da je nadzor nad obnovo stavbe izvajal od leta 2003 dalje. Ker se je obnova stavbe torej lahko začela šele leta 2003, pred tem prva nasprotna udeleženka na spornem mejnem prostoru ni mogla odlagati gradbenih odpadkov. Sodišče je zato zmotno ugotovilo, da je imela prva nasprotna udeleženka sporni mejni prostor v posesti od leta 2000. Meni, da se je posledično iztekla 10-letna priposestvovalna doba predlagatelja. Nadalje navaja, da ravnanja prve nasprotne udeleženke ne vodijo v pridobitev posesti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo močnejše pravice predlagatelja oziroma je zmotno ugotovilo močnejšo pravico prve nasprotne udeleženke. Prav tako sodišče ni obrazložilo močnejše pravice prve nasprotne udeleženke, na podlagi katere je določilo mejo. Meni, da je prva nasprotna udeleženka s postavitvijo ograje izkazala, da šteje za mejo zunanjo stran opornega zidu. Sodišče je spregledalo, da so priče potrdile, da so bila na spornem mejnem prostoru drevesa, iz česar izhaja, da je predlagateljeva izpoved, da je leta 1980 posadil sadna drevesa, resnična. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni zaslišalo druge nasprotne udeleženke oziroma njene zastopnice o tem, kje po njenem mnenju poteka meja. Nadalje se pritožuje zoper odločitev o stroških, saj meni, da bi del skupnih stroškov morali nositi vsi udeleženci postopka, prav tako pa sodišče v okviru skupnih stroškov ni upoštevalo stroškov pooblaščenca za vročanje pisanj četrti nasprotni udeleženki. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4Predlagatelj v pravočasni pritožbi zoper sklep s 15. 3. 2019 dodatno navaja, da sodišče s predmetnim sklepom ni zgolj popravilo pisnih napak oziroma pomot, temveč je oblikovalo novo besedilo. Prav tako meni, da ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča, da sta mu peti nasprotni udeleženec in šesta nasprotna udeleženka dolžna povrniti vsak 8 EUR.

5Prva nasprotna udeleženka v pravočasni pritožbi zoper sklep o stroških (s 15. 3. 2019) navaja, da je predlagatelj zlorabil postopek, na kar kaže okoliščina, da ni predložil nobenih dokazov za svoje navedbe o drugačnem poteku meje, kot jo je pokazal geodet. Ker ni bilo nobenega razumnega razloga za sodno urejanje meje, saj bi se ta lahko uredila v upravnem postopku, je podana krivda predlagatelja za nastanek spora o meji. Posledično bi sodišče moralo odločiti, da se predlagatelju naloži plačilo vseh stroškov postopka.

6Prva nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo predlagatelja zoper sklep z 28. 9. 2018, peti nasprotni udeleženec in šesta nasprotna udeleženka pa sta odgovorila na pritožbo predlagatelja zoper sklep s 15. 3. 2019. Predlagajo zavrnitev pritožb predlagatelja.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Neutemeljeno predlagatelj navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa mejo določilo drugače, kot to izhaja iz izreka sklepa in izvedenskega mnenja. Sodišče je obrazložilo, da točka I predstavlja nadaljevanje priznane meje med parcelama 454 in 446, obe k. o. X, pri določitvi točke II pa je sledilo izpovedi tretje nasprotne udeleženke. Sodišče je torej obrazložilo potek meje, kot izhaja iz izreka sklepa in izvedenskega mnenja. Neodločilna je pritožbena navedba, da je sodišče dodatno obrazložilo, da meja poteka po sredini opornega zidu, v zvezi s čimer predlagatelj opozarja, da v naravi točka II predstavlja 25 cm odmika od sredine opornega zidu. Ker hkrati sam navaja, da je točka II določena tako, da je v predlagateljevo (pritožnikovo) korist, v tem delu pravnega interesa za pritožbo ne izkazuje.

9Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni priposestvoval spornega mejnega prostora. Neodločilno je pritožbeno zavzemanje, da iz izpovedi priče E. Z. izhaja, da se je obnova stavbe začela šele leta 2003, kar naj bi pomenilo, da pred tem trenutkom prva nasprotna udeleženka spornega mejnega prostora ni uporabljala. Dokazno breme je bilo namreč na predlagatelju, da dokaže, da je imel sporni mejni prostor v posesti, česar pa (vsaj) za obdobje po letu 2000, ko je prva nasprotna udeleženka postala lastnica stavbe na Ulici 5, ni uspel dokazati. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje strinja. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba, da ravnanja prve nasprotne udeleženke na spornem mejnem prostoru ne predstavljajo njene posesti. V obravnavanem primeru je dokazno breme na predlagatelju, ki je zatrjeval, da je sporni mejni prostor priposestvoval. Ravnanja prve nasprotne udeleženke zgolj dodatno kažejo, da predlagatelj po letu 2000 posesti ni imel. Neodločilna je zato tudi pritožbena navedba, da je predlagatelj leta 1980 posadil sadna drevesa, saj to njegove posesti v relevantnem obdobju ne izkazuje.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo močnejšo pravico prve nasprotne udeleženke ter da v zvezi s tem izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov. Prva nasprotna udeleženka je lastnica parcele, na kateri leži sporni mejni prostor, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so prebivalci oporni zid šteli kot mejno znamenje, ki označuje potek meje, ter da oporni zid predstavlja tudi vidno razmejitev, saj je med parcelama predlagatelja in prve nasprotne udeleženke velika višinska razlika. Prvostopenjsko sodišče je torej zaključilo, da predlagatelj ni dokazal močnejše pravice, hkrati pa je ugotovilo, da je prva nasprotna udeleženka dokazala, da ima na spornem mejnem prostoru lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče temu zaključku sodišča prve stopnje pritrjuje.

11Ne drži pritožbena navedba, da je prva nasprotna udeleženka s postavitvijo ograje izkazala, da kot mejo šteje zunanjo stran opornega zidu. Na naroku na kraju samem je zakoniti zastopnik prve nasprotne udeleženke pokazal mejo v točkah J1 in J2, kot je to razvidno iz izvedenskega mnenja, ki pa ne ležita tam, kjer je prva nasprotna udeleženka postavila ograjo.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek predlagatelja o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker sodišče ni zaslišalo druge nasprotne udeleženke oziroma njene zastopnice. Predlagatelj je v predlogu sicer podal dokazni predlog za zaslišanje vseh udeležencev, vendar je bil dokazni predlog nesubstanciran. V skladu z 236. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 263. členom ZPP in s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) bi moral predlagatelj poprej navesti, o čem naj bi udeleženci izpovedovali. Le tako bi lahko sodišče ocenilo smotrnost izvedbe dokaza. Pavšalen in nesubstanciran dokazni predlog predlagatelja predstavlja razlog za upravičeno zavrnitev dokaznega predloga, zato sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo druge nasprotne udeleženke.

13Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s sklepom s 15. 3. 2019 popravilo sklep z 28. 9. 2018 tako, da je povrnitev stroškov poleg prvi nasprotni udeleženki naložilo tudi petemu nasprotnemu udeležencu in šesti nasprotni udeleženki, medtem ko je povrnitev stroškov s sklepom z 28. 9. 2018 naložilo le prvi nasprotni udeleženki. Vendar predlagatelj za pritožbo zoper izpodbijani del sklepa nima pravnega interesa, saj s pritožbo ne more doseči ugodnejšega pravnega položaja.

14Sodišče prve stopnje v skupne stroške postopka pravilno ni upoštevalo stroškov pooblaščenca za vročanje pisanj četrti nasprotni udeleženki. Za navedene stroške je predlagatelj založil predujem, vendar pooblaščenec za vročanje pisanj stroškov ni priglasil, sodišče pa predujma za stroške vročanj ni porabilo. Prav tako predlagatelj neutemeljeno navaja, da bi stroške morali nositi vsi udeleženci postopka. Skladno s 139. členom ZNP skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja, zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo stroške lastnikom parcel 454 in parcel 448/3. Kljub temu pa je treba upoštevati, da peti nasprotni udeleženec in šesta nasprotna udeleženka nista imela interesa za predmetni postopek, na kar kažeta tudi okoliščini, da nista sospornika na aktivni strani ter da v postopku nista sodelovala. V skladu s tretjim odstavkom 35. člena ZNP pa v primeru, če je postopek izključno v interesu nekaterih udeležencev, trpijo stroške ti udeleženci. Peti nasprotni udeleženec in šesta nasprotna udeleženka zato nista dolžna trpeti stroškov postopka, vendar ob izostanku njune pritožbe pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlagatelju oziroma pritožniku v korist, ni posegalo (359. člen ZPP). Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da se odločitve sodišča ne da preizkusiti v delu, s katerim je naložilo plačilo stroškov petemu nasprotnemu udeležencu in šesti nasprotni udeleženki.

15V zvezi z odmero stroškov se pritožbeno sodišče strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ½ skupnih stroškov nosi prva nasprotna udeleženka. Pritožbeno zavzemanje prve nasprotne udeleženke, da bi vse stroške moral trpeti predlagatelj, je neutemeljeno. Predlagatelj je bil namreč s strani Geodetske uprave pozvan, da vloži predlog za sodno ureditev meje, ker se s predlagano mejo ni strinjal. Zgolj okoliščina, da ni uspel dokazati močnejše pravice v predmetnem postopku, ne pomeni, da je podana njegova krivda za nastanek spora o meji.

16Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbe zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

17Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Predlagatelj, peti nasprotni udeleženec in šesta nasprotna udeleženka pritožbenih stroškov niso priglasili. Prva nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo predlagatelja pa ni prispevala k predmetni odločitvi, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).