VSL Sodba I Cpg 83/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 141703/2016 z dne 5. 1. 2017 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (1. točka izreka sodbe) ter da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 2.553,91 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka sodbe).

2Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 141703/2016 z dne 5. 1. 2017 v celoti obdrži v veljavi tako, da se toženi stranki naloži obveznost, da v roku 15 dni tožeči stranki plača znesek v višini 37.947,21 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa toženi stranki v plačilo naloži tudi stroške pravdnega in izvršilnega postopka. Podrejeno je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je tožeča stranka zahtevala še povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo v znesku 37.947,21 EUR (ki zajema glavnico v višini 37.700,00 EUR in zamudne obresti od 29. 11. 2016 do dneva vložitve predloga za izvršbo v višini 247,21 EUR). Navajala je, (1) da se je tožena stranka s Pogodbo o letalskih storitvah z dne 19. 11. 2016 zavezala za tožečo stranko opraviti storitev povratnega letalskega prevoza potnikov na relaciji med letališčema V. in M., tožeča stranka pa se je ob tem toženi stranki zavezala za opravljeno storitev plačati znesek v višini 37.700,00 EUR, (2) da je bila tožeča stranka dolžna dogovorjeni znesek plačati takoj po prejemu računa s strani tožene stranke, (3) da je tožena stranka dne 21. 11. 2016 tožeči stranki po elektronski pošti posredovala račun št. II16-00484, v katerem so bili poleg dogovorjenega zneska navedeni podatki o transakcijskem računu, odprtem pri banki A., kamor naj bi tožeča stranka znesek tudi plačala (v nadaljevanju: Račun 1), (4) da je tožeča stranka vsled dvakratnemu pozivu tožene stranke in z namenom izpolnitve obveznosti dne 23. 11. 2016 na transakcijski račun toženi stranki plačala dogovorjeni znesek, in sicer na podlagi podatkov, ki jih je slednja navedla v Računu 1, (5) da je tožeča stranka dne 24. 11. 2016 toženi stranki poslala kopijo potrdila o plačilu računa, (6) da je tožena stranka dne 28. 11. 2016, en dan pred letom, ponovno pozvala k plačilu in tožeči stranki posredovala nov račun z enako identifikacijsko oznako, ker pa je bilo za tožečo stranko ponovno plačilo nesprejemljivo, je tožena stranka izvedbo povratnega poleta začela pogojevati s plačilom varščine v gotovini, v znesku, enakemu dogovorjenemu znesku, (7) da je tožeča stranka varščino izročila, ker je končni uporabnik za primer neizvedbe storitve grozil z odškodninskim zahtevkom in (8) da si je tožeča stranka pridržala vračilo izročenega zneska. Vtoževano terjatev je nato utemeljevala z izpolnitvenim, povračilnim in odškodninskim zahtevkom (prim. navedbe iz dopolnitve tožbe z dne 9. 3. 2017¹).

O odločitvi sodišča prve stopnje

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi njen tožbeni zahtevek okvalificiralo kot odškodninski (zapisalo je, da tožeča stranka sicer ni navedla, na kakšni pravni podlagi od tožene stranke zahteva 37.700,00 EUR, da pa je zatrjevala, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker ji je po elektronski pošti v priponki poslala račun, na katerem je bil naveden račun pri banki A., kjer tožena stranka sploh nima odprtega računa, zaradi česar je tožeča stranka nepravilno izpolnila obveznost po pogodbi in je morala plačilo zneska 37.700,00 EUR izvršiti še enkrat, in sicer v gotovini), ga presojalo ob upoštevanju splošnih pravil iz 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter ga skladno z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni dokazala protipravnosti ravnanja tožene stranke², zavrnilo. Kot nosilne razloge svoje odločitve je navedlo, da:

- tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji je tožena stranka poslala račun z napačno navedbo banke in številke računa;

- tožeča stranka tudi ni dokazala, da je znesek 37.700,00 EUR dejansko plačala na račun banke A.;

- je že ponudba tožene stranke (v skladu s katero je bila med strankama sklenjena pogodba) vsebovala pravilen račun tožene stranke, odprt pri banki X. Ljubljana;

- bi tožeča stranka ob zadostni skrbnosti morala preveriti skladnost poslanega računa in ponudbe tožene stranke;

- je nenavadno, da tožeča stranka ni posumila v pravilnost računa oziroma banke in da molči o tem, ali je preverila, kdo je imetnik računa pri banki A.;

- je neobičajno, da tisti, ki sredstva (pomotoma) plača na napačen račun, ne zahteva podatkov o imetniku tega računa in ne zahteva vračila neupravičeno prejetih sredstev od imetnika tega računa.

O pritožbi

7Pritožnica navedeno odločitev graja. Trdi, da je presoja prvostopenjskega sodišča o odsotnosti protipravnosti materialnopravno zmotna (saj v primeru poslovne odškodninske odgovornosti velja domneva, da vzrok za nastalo škodo leži v sferi kršiteljice pogodbenih obveznosti, tj. v sferi tožene stranke, in bi se slednja odgovornosti lahko razbremenila le, če bi dokazala, da je vzrok za kršitev izven njene sfere, česar pa v predmetnem postopku po navedbah pritožnice ni zmogla - prim. navedbe na 4. strani pritožbe). Poleg tega izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo, da je v dopolnitvi tožbe izrecno navedla podlago svojega zahtevka - primarno je plačilo 37.700,00 EUR uveljavljala kot izpolnitveni zahtevek (na podlagi določb 103. in 239. člena OZ), podrejeno kot zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve (190., 191. in 193. člen OZ), dodatno, le za primer, da sodišče prve stopnje njenemu zahtevku po predhodno navedenih pravnih podlagah ne bi ugodilo, pa je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljila tudi kot odškodninski zahtevek (drugi odstavek 239. člena, 378. in 380. člen OZ) - in da se do izpolnitvenega zahtevka in zahtevka na vračilo neupravičeno pridobljenega sploh ni opredelilo. Očita mu torej tako zmotno uporabo materialnega prava kot tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Pritožnica pa izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje. Po njenem mnenju je v postopku pred sodiščem prve stopnje - v nasprotju s stališčem prvostopenjskega sodišča - dokazala prejem oziroma pošiljanje Računa 1 (tj. račun št. II16-00484, ki je poleg dogovorjenega zneska vseboval tudi podatke o transakcijskem računu, odprtem pri banki A., kamor naj bi tožeča stranka dogovorjeni znesek tudi plačala - prim. navedbe iz dopolnitve tožbe z dne 9. 3. 2017), in sicer s predložitvijo elektronskega sporočila z dne 21. 11. 2016 (ki ga je K. B., predstavnica tožene stranke, poslala M. G., pooblaščencu tožeče stranke) ter s predložitvijo izjave izvedene priče A. S.³. Tožeča stranka omenjenega dejstva ni dokazovala z dopisom predstavnika tožene stranke R. H., na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje. Prav tako je prepričana, da je s Potrdilom z dne 23. 11. 2016 in pojasnili k 9. točki druge pripravljalne vloge dokazala plačilo vtoževanega zneska na transakcijski račun, navaden v Računu 1.

Odgovor na pritožbene navedbe

9Po presoji pritožbenega sodišča zgoraj opisanim očitkom ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je s Potrdilom o denarnem nakazilu tožeče stranke banke Y. AG z dne 23. 11. 2016 izkazano nakazilo vtoževanega zneska na transakcijski račun pri banki A. Slovaška, naveden v Računu 1 z dne 21. 11. 2016, temveč kot pravilno sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da omenjeno potrdilo dejanskega plačila ne izkazuje. Listina, ki jo tožeča stranka sama imenuje Potrdilo o denarnem nakazilu banke banka Y., po stališču pritožbenega sodišča predstavlja zgolj nalog (družbe M. Inc.) banki Y. za nakazilo oziroma izplačilo dogovorjenega zneska na sporni transakcijski račun pri banki A., ne dokazuje pa prejema teh sredstev oziroma - kot je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno opozarjala tožena stranka - ne dokazuje, da je bil znesek 37.700,00 EUR dejansko res nakazan na račun banke A.⁴. Dejstvo, da je bil navedeni znesek dejansko nakazan na transakcijski račun, odprt pri banke A., bi namreč lahko potrdila le banka A. sama (in pri tem navedla tudi imetnika računa, na katerega so bila nakazana sredstva v višini 37.700,00 EUR.

10Upoštevaje navedeno pravilno in neizpodbito ugotovitev sodišče prve stopnje pa je o preostanku pritožbenih navedb potrebno pojasniti sledeče. Ker tožeča stranka ni dokazala, da so na transakcijski račun pri banki A. dejansko prešla sredstva v višini 37.700,00 EUR, tožeča stranka v obravnavanem primeru tudi ni izkazala nastanka škode. Tožeča stranka ni dokazala, da je imela napačna navedba podatkov za plačilo dogovorjenega zneska na Računu 1 za posledico zmanjšanje premoženja. Zatrjevana protipravnost (po navedbah tožeče stranke je tožena stranka s posredovanjem Računa 1 ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo povzročanja škode, pri tem pa kršila tudi 7.1 člen Splošnih pogojev poslovanja tožene stranke, k uporabi katerih sta se stranki zavezali s sklenitvijo Pogodbe z dne 19. 11. 2016) v sferi tožeče stranke ni povzročila škode. Ker to pomeni, da ena od predpostavk (poslovne) odškodninske odgovornosti ni podana in se sodišče prve stopnje z vprašanjem protipravnosti ravnanja tožene stranke sploh ni bilo dolžno ukvarjati. Ker morajo biti omenjene predpostavke izpolnjene kumulativno, namreč že odsotnost ene pomeni, da je tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine potrebno zavrniti. Očitek pritožnice, da je presoja prvostopenjskega sodišča o odsotnosti protipravnosti materialnopravno zmotna, se tako izkaže za nerelevantnega. Ker je že na podlagi pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da je znesek 37.700,00 EUR dejansko plačala na transakcijski račun, odprt pri banki A., ob uporabi ustreznega materialnega prava mogoče zaključiti, da v obravnavanem primeru škoda ni nastala, je odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka po presoji pritožbenega sodišča pravilna, vprašanje protipravnosti ravnanja tožene stranke pa irelevantno. Z uveljavljanima pritožbenima razlogoma zmotne uporabe materialnega prava in kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (katero pritožnica sodišču prve stopnje očita iz razloga, ker ni navedlo razlogov v zvezi s protipravnostjo ravnanja tožene stranke) tožeča stranka vseled vsega obrazloženega torej ne more uspeti.

11Pritožnica pa razveljavitve oziroma spremembe izpodbijane sodbe ne more doseči niti s sklicevanjem na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z izpolnitvenim zahtevkom in zahtevkom na vračilo neupravičeno prejetega. Kakor hitro je namreč prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, prišlo do premika denarnih sredstev iz premoženjske sfere tožeče stranke na transakcijski račun, odprt pri banki A., slednja svojega zahtevka niti na temelju izpolnitve niti na temelju izpolnitve niti na temelju neupravičene pridobitve. Tudi če sta se namreč pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki izročila varščino v višini zneska po Pogodbi z dne 19. 11. 2016⁵ in da bo tožena stranka varščino ob upoštevanju poprejšnjega plačila dogovorjenega zneska na podlagi pogodbe po opravljeni storitvi vrnila (prim. navedbe na list. št. 42), zahtevek na izpolnitev obveznosti (na podlagi tega dogovora) ni utemeljen. Ker tožeča stranka ni izkazala 'poprejšnjega plačila' (oziroma prehoda premoženja v višini 37.700,00 EUR iz njene sfere v sfero tožene stranke) vračilo varščine ni utemeljeno. Tožena stranka je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju varščino namreč utemeljeno obdržala. O tem, da je bila izpolnjena temeljna obveznost tožeče stranke iz Pogodbe z dne 19. 11. 2016 na podlagi vsega obrazloženega namreč ni mogoče sklepati, posledično pa (glede na vsebino dogovora) tožena stranka prejete varščine tudi ni dolžna vrniti - z njo je tožena stranka utemeljeno poplačala terjatev, ki jo je ta imela iz naslova opravljene storitve letalskega prevoza na relaciji V. - M.

12Zaradi iste pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje pa je neutemeljen tudi zahtevek za vračilo neupravičeno pridobljenega. Tožeča stranka ni dokazala, da je znesek v višini 37.700,00 EUR toženi stranki plačala dvakrat - prvič dne 23. 11. 2016 in drugič dne 29. 11. 2016 (tj. na dan poleta) - oziroma ni dokazala, da je toženi stranki 37.700,00 EUR v gotovini dne 29. 11. 2016 izročila navkljub že izvedenemu plačilu (in si pridržala pravico ta znesek zahtevati nazaj - prim. določbo 191. člena OZ). V postopku pred sodiščem prve stopnje se je namreč izkazalo, da je tožena stranka prejela zgolj dne 29. 11. 2016 izročeno gotovino (v višini dolgovanega zneska), zaradi česar je le-to utemeljeno obdržala kot poplačilo temeljne obveznosti iz Pogodbe z dne 19. 11. 2016. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo 37.700,00 EUR (s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) je zato po presoji pritožbenega sodišča tudi z vidika določb o neupravičeni obogatitvi materialnopravno pravilna.

13Iz razlogov, navedenih v 11. in 12. točki obrazložitve te sodbe izhaja, da je tudi v zvezi z uveljavljanim izpolnitvenim in povračilnim zahtevkom odločilno dejstvo, ali je tožeča stranka pred plačilom varščine toženi stranki že plačala storitev dogovorjenega povratnega letalskega prevoza potnikov na relaciji med letališčema V. in M. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da navedenega pravno relevantnega dejstva predhodnega plačila tožeča stranke ni dokazala. Čim pa je tako, je materialnopravno pravilna tudi odločitev ob presoji izpolnitvenega ali povračilnega zahtevka. Ker se je o navedenem pravno relevantnem dejstvu in v zvezi z njim razpoložljivim trditvenim in dokaznim gradivom tožeča stranka imela možnost izjaviti, ni utemeljen njen pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču o zagrešeni bistveni postopkovni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjsko sodišče ni izrecno pojasnilo, da njen tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen niti na navedenih dveh podlagah.

14Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tožena stranka, saj po oceni pritožbenega sodišča ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ List. št. 40.
² Ker ni dokazala, da ji je prav tožena stranka poslala račun z napačno navedbo računa in banke za nakazilo plačila.
³ S to izjavo je dokazovala, da zamenjava priponke ni mogoča.
⁴ Tožeča stranka z listino A 9 ni izkazala, da je prišlo do premika denarnih sredstev iz premoženjske sfere tožeče stranke na transakcijski račun, odprt pri banki A.
⁵ Pri čemer samo dejstvo, da je bila varščina v višini 37.700,00 EUR toženi stranki izročena, med strankama v postopku ni sporno.