VSL Sodba I Cp 2209/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 3.961,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.023,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 90026/2016 z dne 13. 9. 2016 ohranilo v veljavi v prvem odstavku za plačilo glavnice 58.319,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2016 dalje do plačila ter v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov. V obrestnem delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 58.319,89 EUR od 8. 4. 2016 do 6. 7. 2016 isti sklep o izvršbi v prvem odstavku razveljavilo ter v tem delu zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne in izvršilne stroške v višini 4.371,33 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva pravnomočnosti sodbe do plačila v roku 15 dneh (II. točka izreka v zvezi s popravnim sklepom).

2Zoper sodbo in popravni sklep se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ter popravni sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejansko stanje, ki je bilo v zadevi ključno za zaključke sodišča, je bilo zmotno ugotovljeno. Stroški in navadna škoda, ki naj bi tožnici nastala zaradi odpovedi aranžmaja, niso bili izkazani. Izdani račun tožnice ne more predstavljati dokaza za stroške, ki jih je imela tožnica, v sodni spis pa ni bila vložena nobena druga listinska dokumentacija. Tožnica ni izkazala zmanjšanja svojega premoženja, da bi ji lahko sodišče priznalo kakršnokoli povračilo bodisi kot odškodnino za pravno priznano škodo, bodisi kot ekonomsko določen odstotek dogovorjene cene aranžmaja po 901. členu OZ. Ker tožnica teh stroškov ni izkazala, še manj pa plačala zanje, določbe tretjega odstavka 901. člena OZ ni mogoče uporabiti v utemeljitev pravne upravičenosti za sklenitev dogovora o načinu poplačila tovrstnega dolga. Prav tako tožnica ni izkazala, da je imela v uporabi Splošne pogoje poslovanja v letu 2010, torej v obdobju, na katero se nanaša vtoževana terjatev. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženka tožnici povrnila dejanske stroške, ne glede na določila Splošnih pogojev, torej da bo upoštevala med strankama dogovorjen in usklajen znesek stroškov zaradi odpovedi potovanja. V spisovni dokumentaciji ni nobenega dokumenta ali listine, iz katere bi izhajalo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da toženka povrne tožnici znesek 61.380,00 EUR oziroma zaradi dobropisov manjši znesek. Obstoj takšnega dogovora ne izhaja niti iz poslovne korespondence, ki jo je vložila tožnica niti iz katerekoli druge listine, ki je v spisu. Ugotovitve sodišča v 16. točki obrazložitve, kaj je navedla priča B. Š. in elektronska korespondenca med T. R., ne vodijo do zaključka, da je bil med pravdnima strankama dosežen dogovor o „zapiranju dolga“ torej o načinu poplačila in usklajen znesek stroškov zaradi odpovedi potovanja. Dejstvo, da toženka niti delno ni plačala računa 111614/2011, samo po sebi pove, da toženka zneskov odškodnine po tem računu ni pripoznala kot svoj dolg. Seznanitev z računom ne more predstavljati aktivnega ravnanja dolžnika, ki predstavlja pripoznavo dolga. Pripoznave dolga tudi ne potrjuje pisna izjava B. Š. z dne 17. 1. 2018, prav tako ne izjava T. R., da mu ni znano, da bi kdorkoli nasprotoval višini računa. Zato je zmotna ugotovitev sodišča, da sta pravdni stranki medsebojno uskladili znesek stroškov zaradi odpovedi potovanja kot tudi, da se je dogovor o zapiranju obstoječega dolga dejansko uresničil. Če je toženka še naprej sodelovala s tožnico in pri njej naročala aranžmaje oz. potovanja, še ne pomeni, da je pripoznala dolg. Pripoznava dolga ne izhaja niti iz pisma dr. J. P. z dne 12. 12. 2012. Okoliščine, da toženka dobropisom ni oporekala, prav tako ni mogoče šteti za pripoznavo dolga. Sodišče je tako glede pripoznave dolga zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo določilo 364. člena OZ. Ugotovitve sodišča o obstoju dogovora o načinu poplačila dolga po vtoževanem računu so v nasprotju z izvedenimi dokazi, izpovedjo priče T. R. ter listinsko dokumentacijo, ki je v spisu. Tudi korespondenca zakonitega zastopnika tožnice z dne 3. 12. 2012 ne potrjuje zaključkov sodišča. Razlogi sodbe so v nasprotju z listinsko dokumentacijo, kar predstavlja bistveno kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče na ugovore toženke v zvezi z neobstojem škode ni odgovorilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Toženka je bila preslišana tudi glede pravnorelevantnih navedb, ki se nanašajo na ničnost dogovora, ki jih je toženka podala v tretji pripravljalni vlogi (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženka vztraja, da je vtoževana terjatev zastarala. Če je sodišče zaključilo, da je dogovor o načinu poplačila dolga obstajal, potem bi moralo ugotoviti natančno višino dolga ter zneskovni in časovni okvir njegovega poplačila. Če se stranki nista dogovorili o točno določenem znesku in datumu poplačila dolga, ni mogoče zatrjevati, da terjatev ni zastarala, ker je zapadla v plačilo od zadnjega poziva na plačilo računa, kar je bilo 6. 7. 2016. Tudi v tem delu je sodišče zmotno uporabilo 336. člen OZ. Napačna je tudi stroškovna odločitev sodišča. Sodišče je toženki dvakrat naložilo v plačilo izvršilne stroške, saj je odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi glede plačila izvršilnih stroškov, v izreku popravnega sklepa pa navedlo, da znesek 4.371,33 EUR predstavlja znesek pravdnih in izvršilnih stroškov, v obrazložitvi pa, da gre za pravdne stroške, zaradi česar je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Prav tako je sodišče tožnici neutemeljeno priznalo nagrado za štiri konference s stranko in obvestila, saj ni navedlo, zakaj so bili ti stroški potrebni, k stroškovniku pa obvestila stranki niso bila priložena, zato ni mogoče preveriti, ali so navedeni stroški dejansko nastali. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 11. 2017 je razvidno, da je ta trajala 55 minut, zaradi česar je urnina v višini 50 točk odmerjena napačno. Prav tako je sodišče v nasprotju z Odvetniško tarifo tožnici priznalo materialne stroške v višini 2% oz. 110 točk. Posledično je napačno odmerjen tudi DDV. Prav tako je sodišče napačno določilo pritožbeni rok v dolžini 15 dni in ne 30 dni.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

- pravdni stranki sta v letih 2009 in 2009, intenzivneje pa v letu 2010, poslovno sodelovali tako, da je toženka v Slovenijo pripeljala skupine udeležencev potovanja iz Indije, tožnica pa je zanje organizirala prevoze, nastanitve, prehrano in oglede znamenitosti v Sloveniji ter v bližnjih večjih mestih v Italiji in Avstriji;

- v oktobru 2010 je bil predviden prihod petih skupin udeležencev potovanja, za katere je toženka uredila program, posredovala kalkulacije in opravila potrebne rezervacije (hotel, avtobusi, vodniki);

- toženka je dva dni pred predvidenim prihodom skupin le tega preklicala, ker si udeleženci potovanja niso pravočasno priskrbeli viz za EU, enaka situacija se je ponovila v letu 2011;

- zaradi opisanih odpovedi sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženka tožnici plačala znesek 61.380,00 EUR, kar predstavlja stroške, ki so tožnici nastali zaradi nerealiziranih aranžmajev in da bo dolg poravnan z njunim bodočim poslovanjem (toženka se je zavezala, da bo iz Indije pripeljala 15 skupin na leto, tožnici pa bo hotel X., kjer bodo skupine nastanjene, priznal dodatni 15% popust in s tem „zapiral“ svojo terjatev do tožnice (posledično pa terjatev tožnice do toženke), ki izvira iz odpovedi aranžmajev);

- pravdni stranki sta zato v letu 2013 sklenili tudi pogodbo o poslovnem sodelovanju;

- do zapiranja terjatve na takšen način je v manjšem delu dejansko v letih 2011 do 2014 tudi prišlo;

- toženka je v letu 2016 organizirala prihod več skupin brez sodelovanja tožnice in na pozive tožnice za ohranitev sodelovanja in predložitev morebitnega novega predloga poplačila dolga ni več odgovarjala.

6Pritožba neutemeljeno napada dokazni zaključek sodišča prve stopnje o obstoju dogovora, s katerim se je toženka zavezala tožnici plačati 61.380,00 EUR, na podlagi katerega je tožnica toženki izstavila račun 111614/2011 (A6), ki ga toženka nikoli ni zavrnila, niti ni oporekala njegovi višini. Da je bil navedeni dogovor med pravdnima strankama sklenjen, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi prepričljive izpovedbe M. K., direktorja tožnice, ki je pojasnil, kako je potekalo dogovarjanje s toženko in da je toženki račun izstavil na podlagi njenega strinjanja z njim. Pritožbeni očitek, da za obstoj takšnega dogovora ne obstajajo dokazi, zato ni utemeljen. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno izpodbijanje dokaznega zaključka, da se je toženka z izdanim računom strinjala, saj zavrnitve ali oporekanja računu toženka ni izkazala, niti navedeno ne izhaja iz izpovedbe priče, T. R., ki je bil pri toženki, kot izhaja iz izjave takratnega direktorja toženke, B. Š., pooblaščen za ureditev zadeve s tožnico.

7Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o tem, kolikšen znesek je dolžna toženka plačati tožnici zaradi nerealiziranih turističnih aranžmajev, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožnica za utemeljenost svojega zahtevka izkazati, da ji je škoda dejansko tudi nastala oziroma, izkazati dejansko zmanjšanje svojega premoženja. Podlage toženkine obveznosti sicer ne predstavljajo določbe 901. člena OZ, na kar opozarja tudi toženka pravilno opozarja, ampak določba 15. člena OZ, po kateri je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Glede na to, da se je toženka z dogovorjeno obveznostjo strinjala, je pravna podlaga njene obveznosti ustno sklenjen dogovor o obstoju dolga. Posledično so neutemeljene tudi obširne pritožbene navedbe, da bi morala skladno z določilom 901. člena OZ tožnica izkazati višino stroškov in škode, ki ji je dejansko nastala. Ker je sodišče prve stopnje uporabo Splošnih pogojev toženke pravilno zavrnilo, je tudi pritožbeno izpodbijanje veljavnosti Splošnih pogojev irelevantno.

8Pritožbeni očitek, da toženka s svojim ravnanjem ni pripoznala terjatve tožnice, ni utemeljen. V skladu z določilom drugega odstavka 364. člena OZ lahko dolžnik dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Med konkludentna ravnanja, ki pomenijo pripoznavo, sodi tudi dogovor upnika in dolžnika o določitvi novega roka in načina za izpolnitev obveznosti. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da sta stranki leta 2013 sklenili dogovor o prolongaciji zapadlosti tožnikove terjatve (s čimer je toženka tožnikovo terjatev pripoznala), ki seje izvrševal še leta 2014, kar potrjuje tudi dobropis tožnice, izdan 9. 7. 2014, terjatev tožnice pred 9. 7. 2014 še ni zapadla v plačilo. To pomeni, da tudi zastaranje pred 9. 7. 2014 ni začelo teči. Od 10. 7. 2014 dalje do vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine dne 12. 9. 2016 pa zastaralni rok za zastaranje obveznosti toženke ni potekel. Zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe, da je terjatev tožnice zastarala.

9Drži, da mora biti pripoznava jasna in določna, vendar ne drži pritožbeni očitek, da je pripoznava možna zgolj z aktivnim ravnanjem dolžnika, saj že OZ izrecno določa, da je možna tudi pripoznava s konkludentnim ravnanjem, kamor pa spada tudi dogovor o določitvi novega roka za izpolnitev obveznosti. Do tega pa je prišlo tudi v obravnavanem primeru, ko sta pravdni stranki, kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, s sklenitvijo dogovora o zapiranju dolga, prolongirali zapadlost dolga. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da se bo obstoječi dolg toženke poplačeval preko bodočega sodelovanja, ki se je dejansko izvrševalo, kar potrjuje tudi izdani dobropis tožnice v letu 2014. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se dogovor o zapiranju dolga ni uresničeval.

10Zaključka, da je toženka pripoznala dolg, sodišče prve stopnje, kot zmotno meni pritožba, ni sprejelo zgolj na podlagi okoliščine, da toženka izdanega računa ni prerekala in da ni imela pripomb na obvestilo tožnice o delni ugasnitvi terjatve na podlagi dobropisa z dne 9. 7. 2014, temveč tudi na podlagi ugotovljenega obstoja dogovora med pravdnima strankama v letu 2013, o tem, kako se bo obstoječi dolg zapiral.

11Pritožbeni očitek, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju dogovora o zapiranju dolga po vtoževanem računu v nasprotju z izpovedjo priče T. R. in elektronskim dopisom M. K. T. R. z dne 29. 11. 2012 in 3. 12. 2012, s čimer naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Z navedenim očitkom pritožba podaja zgolj kritiko dokazne ocene, ki pa jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, saj je le-ta skrbna, natančna, prepričljiva, življenjsko logična ter skladna z 8. členom ZPP. Za utemeljenost očitka o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi morala pritožnica tudi sicer konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se kršitev nanaša in tudi, kateri konkretni listini, zapisniku ali prepisu zvočnega posnetka nasprotuje in pri tem navesti konkretno mesto v teh dokumentih, iz katerega naj bi bil podatek nepravilno prenesen v sodbo, česar pa pritožba ne navaja.

12Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter posledično kršitvi 22. člena URS ni utemeljen. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če se sodišče ne opredeli do pravno relevantnih navedb. V obravnavanem primeru toženka trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb o (ne)nastanku škode tožnici, vendar pa navedeni očitek, ker je podlaga toženkine odgovornosti pogodba, za odločitev v zadevi ni relevanten. Obveznost toženke temelji na njeni pogodbeni zavezi, ne pa na odškodninski odgovornosti toženke, niti ne na določilu 901. člena OZ.

13Pritožbena navedba, da je dogovor med pravdnima strankama, s katerim se je toženka zavezala povrniti znesek 61.380,00 EUR, ničen, ni utemeljen. Pritožba navaja, da navedeni dogovor nima dopustne pravne podlage zato, ker ne more temeljiti na določbi tretjega odstavka 901. člena OZ. Kavza pogodbe je nedopustna, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (drugi odstavek 39. člena OZ). Kavza je nemoralna, če je glavni namen pogodbene obveznosti v nasprotju z moralnimi načeli. V skladu z določilom 3. člena OZ smejo udeleženci prosto urejati obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralo. Po presoji pritožbenega sodišča kavza sklenjenega dogovora (da bo toženka tožnici zaradi nerealiziranih turističnih aranžmajev plačala 61.380,00 EUR) med strankama ni nedopustna, zaradi česar očitek o ničnosti dogovora (82. člena OZ) ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sklenitev navedenega dogovora v nasprotju z določilom 901. člena OZ, saj navedeni dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki, kot že rečeno, temelji na samostojni pogodbeni podlagi, ne pa na določilu 901. člena OZ. Poleg tega pa tudi sicer določilo 901. člena OZ ne predstavlja kogentnega določila. Glede na povedano torej ugovor ničnosti predstavlja očitno neutemeljeno navedbo toženke, zaradi česar sodišče prve stopnje s tem, ko se do nje ni izrecno opredelilo, ni zagrešilo očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov, kar pomeni, da je toženka dolžna tožnici plačati izvršilne stroške v višini 156,00 EUR. Posledično pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje, ki je v okviru višine pravdnih stroškov tožnice pooblaščencu tožnice priznalo tudi nagrado v višini 200 točk za sestavo predloga za izvršbo, tožnici nagrado za navedeno opravilo neutemeljeno priznalo dvakrat. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu tožnice nepravilno priznalo urnino v višini 50 točk za trajanje naroka dne 14. 11. 2017, ki je trajal od 12.00 do 12.55 ure. V skladu z določilom prvega odstavka 6. člena Odvetniške tarife namreč pripada odvetniku urnina v višini 50 točk za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro. Pritožba tudi utemeljeno izpodbija priznanje nagrade pooblaščencu tožnice za dve obvestili in konferenco s stranko v višini 2x120 točk, za priznanje nagrade za dve obvestili stranki v višini 2x20 točk, za konferenco s stranko v višini 100 točk in konferenco s stranko v višini 50 točk, skupaj torej nagrado v višini 430 točk. Upoštevaje navedeno, nagrada pooblaščenca tožnice znaša 4.825 točk, materialni stroški od tako priznane nagrade pa 58,25 točk, skupno 4.883,25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,4590 EUR znaša 2.241,41 EUR, povečano za 22% DDV pa 2.734,52 EUR. Skupaj s stroški sodne takse v višini 1.227,00 EUR znašajo pravdni stroški tožnice 3.961,52 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pravdne stroške, ki jih je toženka dolžna plačati tožnici znižalo na 3.961,52 EUR.

15Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje glede stroškovne odločitve so jasni in razumljivi, prav tako pa ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe v stroškovnem delu.

16Ker je v stroškovnem delu pritožba toženke delno utemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 358. člena ZPP stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe v zvezi s popravnim sklepom spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.961,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Toženka je v pritožbenem postopku delno uspela, in sicer je uspela s pritožbo zoper stroškovno odločitev po višini z 10% (znižanje pravdnih stroškov iz zneska 4.371,33 EUR na 3.961,52 EUR). Glede na to, da je toženka tako s svojo pritožbo uspela zgolj zoper stransko terjatev in še to le v majhnem delu, je pritožbeno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 154. ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka. Tožnici so v postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo, ki znašajo 1.375 točk ter materialni izdatki v višini 23,75 točk, skupaj 1.398,75 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 839,25 EUR, povečano za 22% DDV pa 1.023,88 EUR. Navedeni znesek je toženka dolžna plačati tožnici v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnice nagrade za konferenco s stranko v višini 50 točk in obvestilo stranki v višini 20 točk ni priznalo, saj je nagrada za navedeni opravili že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.