901. člen OZ

Ne gre za sodbo presenečenja in s tem za kršitev 22. člena Ustave RS, kadar sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela in se nanjo sklicevala. Stranka nosi odgovornosti za skrbno pripravo in sodelovanje v postopku. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak, kot v obravnavani zadevi. Pri tem mora stranka računati na možnost, da sodišče pri pravni presoji upošteva o tem stališča nasprotne stranke. Ker gre za spor v zvezi z organizacijo potovanja, je tožnik kot profesionalna oseba, ki se ukvarja z organizacijo potovanj, z zakonskimi določili, ki urejajo navedeno področje, moral računati. Pri tem je toženka v več vlogah navedla, da s splošnimi pogoji poslovanja ni bila seznanjena, zato je tožnik lahko računal, da bo sodišče prve stopnje temu tudi sledilo, in za tak primer navesti odločilna dejstva v skladu z navedeno zakonsko ureditvijo.

Pritožbena navedba, da bi lahko tožeča stranka od potovanja odstopila tudi na dan potovanja, je sicer pravilna glede na določbo prvega odstavka 901. člena OZ. Vendar ta navedba ne upošteva razlike v posledicah, ki nastanejo po odstopu. Posledice ali bolje rečeno obveznosti, ki zaradi odstopa nastanejo za potnika, so odvisne od vprašanja, ali je bil odstop pravočasen, tj. dan v primernem roku pred odhodom, ter ali je bil odstop opravičljiv. Zato zgolj s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 901. člena OZ tožeča stranka v konkretnem primeru ne more uspeti.

Ne drži pritožbeni očitek, da je pripoznava možna zgolj z aktivnim ravnanjem dolžnika, saj že OZ izrecno določa, da je možna tudi pripoznava s konkludentnim ravnanjem, kamor pa spada tudi dogovor o določitvi novega roka za izpolnitev obveznosti. Do tega pa je prišlo tudi v obravnavanem primeru, ko sta pravdni stranki, kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, s sklenitvijo dogovora o zapiranju dolga, prolongirali zapadlost dolga.

Po prepričanju pritožbenega sodišča sodba izhaja s pravilnega stališča, da so imela protipravna ravnanja toženca objektivno predvidljivo posledico, to je možnost nastanka škode, zato je posledično neutemeljena pritožbena graja, da toženec ne more odgovarjati za posledice, ki jih ni mogel pričakovati, se jim izogniti, ali jih odvrniti. Nasprotno, tudi pritožbeno sodišče meni, da je toženec glede na opisana protipravna ravnanja mogel predvidevati, da do škodnega dogodka utegne priti.

Pri zavarovalni pogodbi je tožeča stranka nastopala kot zavarovalni zastopnik zavarovalnice. Drži, da je bila v imenu in na račun zavarovalnice upravičena sklepati zavarovalne pogodbe in tudi sprejemati izjave (vloge), naslovljene na zavarovalnico (1. odstavek 930. člena OZ). Kljub temu je bil za uveljavljanje zavarovalnine ob nastanku zavarovalnega primera aktivno legitimiran toženec sam in ne tožeča stranka. Da bi se tožeča stranka lahko poplačala z zavarovalnino, bi morala biti med pravdnima strankama sklenjena pogodba o odstopu terjatve namesto izpolnitve.

Kadar potnik sklene zavarovanje o odpovedi potovanja na turistični agenciji, ki mu je prodala potovalni aranžma, nastopa organizator potovanja kot zavarovalni zastopnik glede na določbo 930. člena OZ. Ker je bila upravičena, da v imenu zavarovalnice in na njen račun sklene zavarovalno pogodbo, bi bila dolžna tožencema izročiti tudi zavarovalne pogoje, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe

Zgolj če pogodba namenu, zaradi katerega je bila sklenjena, zaradi bistveno spremenjenega programa ne ustreza več, lahko potnik v skladu s 4. odstavkom 903. člena OZ odstopi od pogodbe, organizator pa mu mora vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe plačal.

Organizator potovanja ima ne glede na splošne pogoje poslovanja pravico do povračila svojih stroškov v primeru, če potnik odstopi od pogodbe zaradi okoliščin, ki se jim ni mogel izogniti ali jih odvrniti in bi bile ob sklenitvi pogodbe utemeljen razlog, da pogodbe ne bi sklenil, če bi bile takrat podane. To pravilo je po svoji naravi kogentno. Splošni pogoji lahko drugače urejajo norme, ki imajo dispozitivni značaj, kar pomeni, da jih stranki s soglasjem volj lahko uredita po svoje. Ne moreta pa nasprotovati ureditvi, ki je kogentno urejena. To zlasti velja za potrošniške pogodbe, kakršna je obravnavana. Če splošni pogoji določenega vprašanja ne uredijo, postanejo zakonske določbe tisto materialno pravo, ki stranki zavezuje. Posledično je treba splošne pogoje vedno presojati v luči zakonskega materialnega prava in pri tem paziti, da njihova vsebina ni v nasprotju z materialnopravno zakonsko določbo, ki stranki zavezuje.