VSC Sklep PRp 83/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se postopek nadomestitve globe z nalogami v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti storilca prekrška B. F. M. ustavi.

2Zoper tak sklep se pritožuje storilec, smiselno zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1).

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ob obravnavanju storilčevega predloga za nadomestitev plačila globe v višini 417,29 EUR, ki mu je bila izrečena s plačilnim nalogom P. ... z dne 22. 6. 2014, ugotovilo, da storilec izrečene globe ni zmožen plačati in je predlogu storilca za nadomestitev globe ugodilo ter določilo, da bo storilec naloge opravljal v izvajalski organizaciji C. ... Vendar pa je CSD S. 15. 6. 2016 sodišče obvestil, da je izvajalska organizacija storilca napotila na zdravniški pregled, ki ga ni uspešno opravil, saj je zdravnica medicine dela povedala, da ne more izdati potrdila, da je storilec sposoben za delo, ker je invalidsko upokojen in nezmožen za vsakršno pridobitno delo.

5Prvostopenjsko sodišče je tako odločitev sprejelo že tretjič, saj je pritožbeno sodišče predhodni odločitvi po storilčevi pritožbi razveljavilo. Pri tem je pritožbeno sodišče v že sklepu PRp 33/2017 z dne 14. 3. 2017 poudarilo, da je zdravstveno stanje storilca lahko razlog, da se storilčev predlog za nadomestitev globe zavrne oz. da se postopek za nadomestitev globe ustavi (prim. sklep Višjega sodišča v Kopru PRp 157/2012 z dne 12. 7. 2012 in Višjega sodišča v Celju PRp 345/2012 z dne 25. 7. 2012), da pa je pred sprejemom take odločitve potrebno skrbno in natančno preveriti vse možnosti, da se storilcu glede na svoje zdravstvene zmožnosti opravi določene naloge v splošno korist. Zdravstvene zmožnosti za opravo svojega poklica in zdravstvenih zmožnosti za opravljanje kakega drugega dela oz. nalog v splošno korist ni mogoče enačiti, kar izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS IV Ips 72/2015 z dne 15. 12. 2015 in IV Ips 47/2016 z dne 15. 11. 2016. Tudi Razširjeni strokovni kolegij za medicino dela, prometa in športa, ki deluje pri Ministrstvu za zdravje, je na svoji 9. seji sprejel sklep, da oseba, ki je invalid I. kategorije, lahko opravlja družbeno koristno delo, vendar mora biti to v skladu z njegovo delazmožnostjo; oseba, ki je invalid I. kategorije še vedno lahko dela, preden pa se ji delo dodeli, je dobro, da jo pregleda specialist medicine dela, prometa in športa, ki naj vsaj pregleda dokumentacijo, da oceni kompatibilnost njegovih omejitev z družbeno koristnim delom, kot izhaja iz dopisa z dne 17. 10. 2018 na list. št. 83 spisa). Nekritično sprejemanje pavšalnega mnenja o zdravstveni nezmožnosti storilca za opravljanje nalog v splošno korist, bi pomenilo, da vsi storilci, ki so invalidsko upokojeni kot delovni invalidi I. kategorije, trajno in absolutno ne izpolnjujejo pogoja zdravstvene zmožnosti za opravo dela v splošno korist, kar predstavlja povsem očitno diskriminatorno obravnavanje takih storilcev, pri katerih pa je na drugi strani potrebno upoštevati, da so njihovi dohodki iz naslova invalidske pokojnine praviloma tako nizki, da so po materialnem kriteriju vsaj v večini nedvomno upravičeni do nadomestitve globe z delom v splošno korist.

6Zaključke o popolni zdravstveni nesposobnosti storilca za opravljanje dela v splošno korist je tako mogoče sprejeti zgolj na podlagi jasnih in izrecnih pojasnil, zakaj naj zaradi bolezni, ki mu je preprečevala opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in je bila podlaga za invalidsko upokojitev storilca, ne bi bil sposoben opravljati lažjih fizičnih del kot je sortiranje ali npr. grabiti listja, kositi trave, pometati pločnika, obirati jabolk in podobno. Tako je sodišče prve stopnje v že drugič ponovljenem postopku, v skladu z navodili pritožbenega sodišča, zaslišalo zdravnico medicine dela B. B. S., dr. med., ki je storilcu podala negativno zdravniško oceno. Ta je na zaslišanju pojasnila, da invalide I. kategorije stroka razvršča v tri skupine in sicer 1. invalide, ki so trajno nezmožni za katerokoli pridobitno delo, 2. invalide, ki so nezmožni za svoje delo, bi pa še lahko delali, če bi se jim prilagodilo delovno mesto in 3. invalide, ki so prestari, da bi se jim delovno mesto prilagodilo. Ker je zdravnica ugotovila, da je storilec invalidsko upokojen zaradi trajno nezmožnosti za katerokoli pridobitno delo in dela ni sposoben opravljati ne za polni, ne za skrajšani delovni čas, je glede na razloge za upokojitev in podano oceno invalidske komisije ocenila, da storilec ni sposoben opravljati nobenega dela. Pojasnila je tudi, da zdravniški pregledi niso sami sebi namen, temveč se opravijo zaradi varovanja zdravja ljudi, težave pa se pojavijo, če pride pri delu do nezgode, saj se v takem primeru vedno preveri kakšno mnenje je podal zdravnik medicine dela. Prav tako je vztrajala, da bi podala enako mnenje, če bi morala o zadevi odločiti ponovno.

7Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do mnenja, ki ga je 13. 9. 2017 podala storilčeva osebna zdravnica dr. L. K., ki je menila, da je storilec po njenem osebnem mnenju sposoben opravljati lažja fizična dela brez psihičnih obremenitev za krajši čas. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da njena ocena ne more biti odločilna, ker je za podajo mnenja o zdravstveni zmožnosti za opravljeno delo pristojna in usposobljena zdravnica medicine dela, kot je poudarila tudi sama osebna zdravnica. Iz povzetkov dosedanjega zdravljenja bolezni in poškodb storilca, ki ga je sestavila osebna zdravnica pa prav tako izhaja, da ima storilec določene bolezni sečil, čutil in gibal, invalidsko pa pa je bil upokojen zaradi psihičnih težav.

8Sicer pa se je tudi sodišče samo prepričalo o tem, da komunikacija s storilcem poteka zelo težko, ker storilec ne sledi postavljenim vprašanjem, temveč pripoveduje svojo zgodbo in ga je potrebno neprestano ustavljati in usmerjati, da vsaj deloma odgovori na zastavljeno vprašanje. Upoštevajoč povzeto se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje, ki ne dvomi v podano mnenje zdravnice medicine dela, ki je po zaslišanju še dodatno pojasnila, zakaj storilec ni sposoben za nobeno delo in je po oceni pritožbenega sodišča navedlo jasne, razumljive in prepričljive razloge za svojo odločitev, ki jih pritožbene navedbe ne omajejo.

9Storilec namreč v pritožbi našteva dela, ki jih opravlja v vsakodnevnem življenju - skrbi za ogrevanje sinu, hčerki in bivši soprogi, med letom pripravlja vso kurjavo in pomaga pri oskrbi gred ter pridelavi ozimnice, odstranjuje plevel v gozdu in kosi travo, praproti, trnje, čisti gozdne poti ter opravlja dela na vrtičkih in v sadovnjakih. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je storilec kljub invalidski upokojitvi fizično zmožen opravljati določena fizična dela, saj nenazadnje mora tudi skrbeti sam zase. Vendar pa gre pri tem za vsakodnevna dela, ki jih storilec večinoma opravlja sam, običajno brez direktnih navodil in brez stalnega nadzora, torej za dela, ki ne potekajo v smislu organiziranega in vodenega delovnega procesa, kot je običajen v delovnih organizacijah. Družbeno koristno delo pa se opravlja v smislu organiziranega delovnega procesa, po navodilih nadrejenih in pod njihovim neposrednim ali posrednim nadzorom, pri čemer je potrebno upoštevati tudi sposobnost normalne komunikacije in sledenja navodilom, ki pa pri storilcu očitno ni podana. Nedvomno je storilec bil v času opravljanja dela na delovnem mestu oziroma v službi take komunikacije sposoben, kot poudarja v pritožbi, vendar ni mogoče spregledati okoliščine, da je bil invalidsko upokojen zaradi psihičnih težav in ocenjen kot nesposoben za opravljanje takega dela.

10Tudi okoliščina, da je opravljal delo po podjemni pogodbi v podjetju S. d.o.o. ne nakazuje na potrebo po drugačni presoji storilčeve zdravstvene zmožnosti za opravljanje nalog v splošno korist, saj je razvidno, da je ta dela opravljal v letu 2006 oziroma 2007, kar je več kot 10 let pred ocenjevanjem njegove sedanje zdravstvene zmožnosti za opravljanje družbeno koristnega dela. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v oceno prvostopenjskega sodišča glede storilčevih zmožnosti komunikacije, saj se je prvostopenjsko sodišče o tem osebno prepričalo.

11Neutemeljeni so tudi očitki, da sodnica tekom zaslišanja zdravnice medicine dela ni postavljala vprašanj storilcu, na katere bi moral odgovarjati, temveč ga je le vprašala, če ima kakšno vprašanje. S temi navedbami storilec smiselno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, ki pa ni podana, saj s takim postopanjem namreč v ničemer niso bile kršene storilčeve pravice, temveč mu je bila dana možnost, da tudi sam postavlja zaslišani priči vprašanje v zvezi s svojo zdravstveno sposobnostjo. Prav tako mu niso bile kršene pravice s tem, da je zdravnica medicine dela, ki je ocenjevala storilčevo zdravstveno sposobnost za opravljanje družbeno koristnega dela, pridobila podatke pri ZPIZ in v storilčevi zdravstveni kartoteki. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da mu zaslišana zdravnica nikoli ni predložila zdravniškega spričevala, pritožbeno sodišče storilcu pojasnjuje, da bi to moral zahtevati že v postopku pri zdravnici, vsekakor pa je z njim bil seznanjen tekom predmetnega postopka in bi jih imel možnost vsaj takrat izpodbijati z zahtevo pred posebno komisijo, a tega ni zahteval. Glede pojasnila zdravnice medicine dela na zaslišanju pa tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da so zmotni in neprepričljivi njeni zaključki, da je storilec take vrste invalid, da ni sposoben za nobeno delo.

12Sodišče prve stopnje je tako glede na vse ugotovljene okoliščine pravilno ugotovilo, da storilec kljub temu, da ne zmore plačati globe, ne izpolnjuje pogojev zdravstvene zmožnosti za opravljanje dela, zaradi česar je utemeljeno in zakonito ustavilo postopek nadomestitev globe z delom v splošno korist. Storilčevi očitki, da odločitev sodišča temelji na zmotnih zaključkih in prepričanju medicinske izvedenke ter da je preuranjena, nepopolna in pristranska, so neutemeljeni.

13Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).