VSL Sodba VI Kp 34828/2017

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu kazen, določena za kaznivo dejanje pod točko I/1 zniža na 9 (devet) mesecev zapora, zniža pa se mu tudi izrečena enotna kazen, in sicer na

10 (deset) mesecev zapora;

v preostalem pa se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega spoznalo za krivega storitve, pod točko I/1 kaznivega dejanja nevarne vožnje po prvi in tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, z dejanjem pod točko I/2 pa kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je, sklicujoč se na prvi odstavek 324. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, za drugo pa, sklicujoč se na prvi odstavek 217. člena KZ-1, kazen dva meseca zapora, zatem pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 je odločilo, da se osebno vozilo Renault Clio št. šasije 0000 vrne lastniku A. A. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženega oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se pritožujeta obdolženi in njegov zagovornik. Oba iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da se pritožbama ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje in odločanje sodišču prve stopnje v fazo pred razpisom in pred izvedbo predobravnavanega naroka.

3Pritožbi sta delno utemeljeni.

4Neutemeljeno je pritožbeno navajanje obeh pritožnikov, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo zgolj narok za izrek kazenske sankcije, čeprav je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. VI Kp 34827/2017 z dne 4. 1. 2018 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 19. 10. 2017 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje. Slednje sicer drži, vendar pa je hkrati iz razlogov sklepa sodišča druge stopnje z dne 4. 1. 2018 razvidno, da je potrebno v ponovljenem sojenju ponoviti zgolj narok za izrek kazenske sankcije in v smislu šestega odstavka 324. člena KZ-1 odločiti o obdolženemu zaseženem motornem vozilu, kar je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku tudi storilo.

5Ni res, kar trdi obdolženčev zagovornik, da je bila s sklepom višjega sodišča z dne 4. 1. 2018 glavna obravnava v prvotnem postopku v celoti razveljavljena, saj slednja nikoli tudi v prvotnem postopku ni stekla. Bil pa je opravljen predobravnavni narok in sicer dne 19. 10. 2017, na katerem je obdolženi priznal krivdo po obtožbi za obe storjeni kaznivi dejanji, sodišče prve stopnje pa je njegovo priznanje krivde sprejelo, saj je ocenilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, ugotovilo pa je tudi, da je bilo priznanje dano prostovoljno, bilo je jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Zatem pa je bil opravljen narok za izrek kazenske sankcije in še istega dne razglašena tudi sodba.

6Zoper to sodbo je vložila pritožbo državna tožilka iz razloga, ker sodišče prve stopnje v smislu šestega odstavka 324. člena KZ-1 ni odločilo o zasegu vozila in tudi sodba o tem ni imela razloga, čeprav je po določbi šestega odstavka 324. člena KZ-1 sodišče obligirano, da odloči o zaseženem motornem vozilu.

7Zaradi navedenega je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 19. 10. 2017 razveljavljena in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma odločanje zgolj v zvezi z vprašanjem odvzema ali neodvzema vozila, s katerim je obdolženi storil kaznivo dejanje po prvi in tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, sodišču prve stopnje pa je bil tudi izdan izrecen napotek, naj ponovi le narok za izrek kazenske sankcije, zasliši pričo A. A. in sprejme ustrezno odločitev glede zaseženega motornega vozila.

8Glede na navedeno ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, saj slednja ni bila nikoli opravljena in tudi ne, da bi ponovno odločalo o krivdi obdolženega, saj je obdolženi kaznivi dejanji po obtožbi priznal, njegovo priznanje je sodišče prve stopnje sprejelo in glede na določilo 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP, danega priznanja ni mogoče preklicati, o čemer je bil obdolženi, predno je priznal krivdo po obtožbi za obe očitani kaznivi dejanji, tudi izrecno poučen. Zato je zavzemanje obeh pritožnikov za ponovno opravo predobravnavnega naroka, neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je zato postopalo popolnoma pravilno, ko je skladno z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP opravilo in ponovilo zgolj narok za izrek kazenske sankcije.

9Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče obdolženemu upravičeno za obe kaznivi dejanji določilo zaporni kazni, se pa pritožbeno sodišče strinja z obdolženčevim zagovornikom, da je glede na olajševalne okoliščine, predstavljene v točki 5 izpodbijane sodbe višina določene kazni za storitev kaznivega dejanja nevarne vožnje po prvi in tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 previsoka, zaradi česar je pritožbeno sodišče sledilo zagovornikovi pritožbi in kazen za navedeno kaznivo dejanje znižalo na devet mesecev zapora, znižalo pa mu je tudi izrečeno enotno kazen in sicer na deset mesecev zapora. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je določena kazen devetih mesecev zapora pravična in primerna in ustrezen odziv vseh ugotovljenih okoliščin, ki vplivajo na višino določene kazni, pravična pa je tudi enotna kazen deset mesecev zapora. Obdolženčevo zavzemanje za izrek kazenske sankcije v obliki pogojne obsodbe, ki ga obdolženi utemeljuje zgolj s tem, da je kaznivo dejanje nevarne vožnje storil le enkrat, pa glede na obteževalne okoliščine ugotovljene v izpodbijani sodbi, ni utemeljeno.

10Glede na vse pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, tako kot je to razvidno iz izreka te sodbe, v preostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kakšnih kršitev, na katere je dolžno paziti.