VSL Sodba II Cpg 275/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku osem dni plačati 1.293,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Z II. točko izreka je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1.293,15 EUR od 21. 1. 2016 do 19. 2. 2016 zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 654,10 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter o zadevi odloči samo, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je svoje stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4Tožena stranka v pritožbi ni izrecno navedla, zoper kateri del izreka sodbe se pritožuje. Iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da se pritožuje le zoper tisti del, v katerem ni uspela, torej proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe, za kar ima tudi pravni interes. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v tem delu.

5Pritožba ni utemeljena, na posamezne konkretne pritožbene navedbe pa je odgovorjeno v nadaljevanju.

Posebnosti spora majhne vrednosti

6Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Tožbeni zahtevek in ugovori tožene stranke

7Tožeča stranka od tožene stranke (kot zavarovalnice) zahteva plačilo preostanka škode, ki ji je nastala na tovornem vozilu v prometni nesreči dne 21. 1. 2016. Tožena stranka se brani z navedbo, (1) da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker je voznik tovornega vozila s 30 % soprispeval k nastanku škode in (2) da tožeči stranki ni dolžna plačati DDV, obračunanega na stroške popravila tovornega vozila.

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) 21. 1. 2016 je prišlo do prometne nezgode, v kateri sta bila udeležena zavarovanec tožene stranke M. M., ki je vozil skuter, ki doseže maksimalno hitrost do 80 km/h in A. A., ki je vozil tovorno vozilo v lasti tožeče stranke, (2) oba sta vozila po ..., (3) do trčenja je prišlo, ko je voznik skuterja v bližini hiše ... po desnem robnem pasu, ki ni namenjen prometu vozil, začel prehitevati tovorno vozilo, ki je ravno tedaj zavijalo desno na dvorišče, (4) voznik tovornega vozila je 50 metrov prej svoj namen nakazal s smernim kazalcem, pred zavijanjem pa se je v stranskem ogledalu prepričal, če lahko to stori varno, pa takrat v stranskem ogledalu ni bil viden nihče, (5) iz zapisnika PPP Ljubljana o ogledu kraja nesreče z dne 27. 11. 2018 (priloga C1) izhaja, da je do nesreče prišlo zaradi nepravilnega prehitevanja voznika skuterja, ki je s tem kršil 50. člen Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZprCP), (6) policija ni ugotovila, da je voznik tovornjaka kršil cestnoprometne predpise, (7) iz računa B., d. o. o. z dne 5. 2. 2016 (priloga A9) izhaja, da so stroški popravila tovornega vozila znašali 2.486,83 EUR + 22 % DDV, skupaj torej 3.033,93 EUR, (8) tožeča stranka je stroške popravila v celoti plačala in (9) tožena stranka je tožeči stranki plačala nesporni del škode v znesku 1.740,78 EUR.

9Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da je do prometne nesreče prišlo pri premikanju dveh motornih vozil in da je zavarovanec tožene stranke izključno odgovoren za nastanek prometne nezgode (prvi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zato je tožbenemu zahtevku, z izjemo dela obrestnega zahtevka, ugodilo na podlagi 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP)¹. V zvezi z višino tožbenega zahtevka pa je pojasnilo, da je pri oceni škode treba upoštevati tudi DDV, obračunan na ceno kleparskih in ličarskih storitev, saj je bil tudi davek del te cene. Menilo je, da bi le z upoštevanjem stroškov popravila v celoti, položaj tožeče stranke bil tak, kot da škodnega dogodka ne bi bilo (164. člen OZ).

Presoja pritožbenega sodišča

a) Nedovoljen pritožbeni razlog

10Pritožnica s pritožbeno trditvijo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje nepravilna in pristranska, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v tem postopku ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP). Zato ne more biti predmet pritožbene presoje.

b) Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka

11Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je bolj verjelo vozniku tovornega vozila, kot pa vozniku skuterja, ki je zavarovanec tožene stranke, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpovedbo priče A. A., voznika tovornjaka, označilo kot prepričljivo. Poleg tega je pojasnilo, da je njegovi izpovedbi, da je spremembo smeri nakazal s smernim kazalcem 50 metrov prej, preden je začel zavijati desno, sledilo zato, ker priča M. M., (voznik skuterja) tega ni zanikala. Izpovedala je le, da smernika ni videla. S tem pa ni izpodbila izpovedi voznika tovornjaka, da je spremembo smeri pravočasno nakazal. Smiselno uveljavljana absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

c) Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo

12Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odgovornost za prometno nesrečno presojalo po merilih kazenskega, in ne odškodninskega prava, kjer je treba ugotavljati vzročnost, ravnanje in skrbnost vsakega posameznika in njegov prispevek k nastanku nesreče, ni utemeljen. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 154. člena OZ² najprej presojalo, ali je bila nesreča povzročena po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke (voznika skuterja) ali pa je k nesreči (so)prispeval tudi voznik tovornega vozila.³ Ko je presodilo, da je zavarovanec tožene stranke izključno odgovoren za nastanek nesreče, pa je pojasnilo, da so v obravnavanem primeru podane vse predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza, škoda in krivda).⁴

13Pritožnica v pritožbi vztraja, da je bil voznik tovornega vozila kot profesionalni voznik premalo skrben pri spreminjanju smeri vožnje. Zato ne odstopa od stališča, da je bil on 30 % soodgovoren za nastanek prometne nezgode.

14Kako mora voznik ravnati pri spreminjanju smeri vožnje, določa 42. člen ZprCP. Po določilu prvega odstavka tega člena se mora voznik pred spremembo smeri vožnje s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot, ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. Po drugem odstavku istega člena pa mora svojo namero spremembe smeri pravočasno in nedvoumno nakazati z utripalkami.

15Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da voznik tovornega vozila tega cestnoprometnega predpisa ni kršil. Kot rečeno, je ugotovilo, da se je voznik tovornega vozila pred spremembo smeri prepričal, da lahko to varno stori. K temu je dodalo, da tožena stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme glede soprispevka voznika tovornega vozila k nesreči, ni predlagala dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca.

16Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je za obravnavano prometno nesrečo izključno odgovoren zavarovanec tožene stranke, za katerega ni sporno, da je kršil cestnoprometne predpise. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se je voznik tovornega vozila na skrben način prepričal, ali lahko varno zavije desno. Da bi moral storiti še kaj več, tožena stranka ni zatrjevala. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ravnanja voznika tovornega vozila ni posebej presojalo skozi standard skrbnosti strokovnjaka (profesionalnega voznika), kot to opozarja pritožnica, vendar pa iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, v čem bi moralo biti ravnanje profesionalnega voznika pri spreminjanju smeri vozila še skrbnejše od ravnanja povprečnega voznik. Oba sta namreč pri spremembi smeri vožnje dolžna ravnati v skladu s cestnoprometnimi predpisi.

17Neutemeljena sta tudi pritožbena očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati (1) standard konkurence krivdne in objektivne odgovornosti, češ da tovorno vozilo glede na volumen in težo predstavlja nevarnejšo stvar od zavarovančevega vozila (skuterja) in (2) konkurenco tožnici nastale materialne škode in zavarovančeve hude telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi ta dejstva lahko bila pomembna le, če bi bil voznik tovornega vozila soodgovoren za nastalo škodo in bi se odgovornost presojala na podlagi drugega odstavka 154. člena OZ.⁵ Če namreč v takem primeru trčita dve motorni vozili, ki sta po svoji teži, hitrosti in drugih lastnostih izrazito različni, pogosto ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica ravnanja enega in drugega. Zato sodišče v takih primerih upošteva vse okoliščine primera, tudi tiste, ki jih navaja pritožnica. V konkretnem primeru pa ne gre za obojestransko krivdo. Zato je tožena stranka na podlagi 20. člena ZOZP dolžna tožeči stranki povrniti nastalo škodo.

č) Presoja višine zahtevka

18Tožena stranka se ni strinjala z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je dolžna škodo tožeči stranki povrniti skupaj z 22 % DDV. V pritožbi je navedla, da je tožeča stranka kot „firma“ v skladu z davčno zakonodajo dobila v celoti povrnjen znesek davka. Zato po njenem stališču tožeča stranka za znesek DDV ni bila oškodovana; ravno nasprotno, če bi ji tožena stranka ta znesek plačala, bi bila tožeča stranka za znesek DDV obogatena. Sodišču prve stopnje je očitala tudi, da se do njenih ugovorov in dokazov v tej zvezi ni opredelilo.

19Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožeči stranki kot firmi v skladu z davčno zakonodajo ni zavezana plačati DDV (l. št. 19 spisa). Šele v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 2. 2017 (l. št. 30 spisa) je navedla, (1) da je tožeča stranka davčni zavezanec, (2) da ima kot taka pravico, da plačan davek dobi povrnjen in (3) da bi bila tožeča stranka neupravičeno obogatena za znesek DDV, če bi ji tožena stranka plačala škodo vključno z davkom.

20Tožena stranka se je torej v odgovoru na tožbo le splošno sklicevala na davčne predpise. Iz tega sklicevanja pa ne izhajajo zgoraj povzeta dejstva v točkah od (1) do (3). Zato so te navedbe, upoštevajoč določilo 451. člena ZPP⁶ v zvezi s 453. členom⁷ istega zakona prepozne in jih sodišče ne sme upoštevati. Glede na navedeno te trditve tožene stranke niso terjale presojanja višine tožbenega zahtevka (tudi) z vidika 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Po tem določilu ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Če bi torej držalo, da je tožeča stranka davčni zavezanec in je imela pravico do odbitka DDV, ki ga je plačala izvajalcu popravila, bi to pomenilo, da ji škoda v višini tega zneska DDV ni nastala. Ker pa je tožena stranka te trditve podala šele v prvi pripravljalni vlogi, se tožeča stranka o tem ni mogla izjaviti. Posebna pravila v sporih majhne vrednosti, odgovora tožeče stranke na prvo pripravljalno vlogo tožene stranke, kot rečeno, ne predvidevajo (prim. 452. člen ZPP).

21Glede na navedeno je neutemeljen zatrjevan pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do toženkinih (prepoznih) navedb ni opredelilo. Prav tako pa tudi smiselno zatrjevani očitek, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo.

22Glede na zgornje razloge pritožba proti I. točki izreka ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena zoper stroškovno odločitev v III. točki izreka.⁸ Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

23Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka sama nosi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ 20. člen ZOZP med drugim določa: Oškodovanec lahko zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice.
² 154. člen OZ med drugim določa: (1) Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. (2) Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.
³ Prim. 12., 13., 14. in 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Prim. 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Prim. D. Jadek Pensa v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 883 in VSS II Ips 71/94 z dne 13. 9. 1995.
⁶ V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo.
⁷ Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v prejšnjem členu, se ne upoštevajo.
⁸ Tožena stranka se je na stroške pritožila zgolj posledično. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.