VSM Sodba I Cp 533/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) plačilo zneska 70.251,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2018 (točka I. izreka). Nadalje je sodišče tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 3.085,18 EUR (točka II. izreka).

2Tožnik izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, ne soglaša z zaključkom sodišča, da sta bili podjemni pogodbi sklenjeni v nasprotju s prisilnimi predpisi s področja Zakona o javnem naročanju, v nasprotju z zapisnikom Občine A. z dne 18. 11. 2010 in z moralnimi načeli. Sodišče je prezrlo, da vrednost pogodbenih del na letni ravni ne presega 20.000,00 EUR, kar ne zahteva izvedbe postopka javnega naročanja. Sodišče je napačno štelo, da je tožnik vse zatrjevane aktivnosti opravljal v funkciji župana, čeprav so občine ustanoviteljice potrdile stroškovnik in soglašale s plačilom koordinacije, ki jo je vršil tožnik. Pogodba ni sklenjena v nasprotju z moralo in prisilnimi predpisi, saj je njena podlaga podana v Sklepu občin št. 3 z dne 18. 11. 2010. V njem so občine sklenile, da se strinjajo z delilnikom stroškov. Iz zapisnika, priloženega delilnikom stroškov, pa izhaja, da je kot fiksni strošek za koordinatorja projekta znašala višina 1.000,00 EUR. Sodišče je nadalje zmotno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je dela koordinatorja opravil. Vseh 12 občin je plačevalo sredstva v ustanovljen izvenproračunski sklad. Stroški, ki naj bi se jih plačevalo iz sredstev sklada, so bili razdeljeni na stroške za koordinatorja, vodjo projekta in strokovnega sodelavca ter za računovodjo in za stroške ustanovitve javnega podjetja. Ker višina mesečnega plačila za koordinatorja izhaja iz Sklepa občin št. 3, bi sodišče moralo ugoditi zahtevku vsaj v višini 1.000,00 EUR mesečno. Sodišče ni pravilno uporabilo določila 110. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) in 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nadalje je sodišče zmotno uporabilo določbo 110. člena ZJN-2, saj prepoved sklepanja pogodb brez javnega naročanja velja le za toženko. Tožnik se sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani. Nadalje tožnik očita bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodba nima razlogov ali so ti v medsebojnem nasprotju.

3Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene navedbe ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo ugotovitev, da sta nični pogodbi, ki sta materialnopravna podlaga tožbenemu zahtevku na plačilo 70.251,86 EUR, so sprejemljivi in materialnopravno pravilni. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa ni zagrešilo niti pritožbeno očitane kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima zadostne in jasne razloge, ki v celoti omogočajo njen preizkus.

6Trditve o celotnem dejanskem okviru (če jih pritožbeno sodišče na kratko povzame) so naslednje: 12 pomurskih občin (med njimi toženka in Občina A., katere župan je bil takrat tožnik) je sklenilo pogodbo o izgradnji, obratovanju in skupnem upravljanju projekta Oskrba s pitno vodo Pomurja - sistem B. Za koordiniranje in medsebojno usklajevanje aktivnosti v zvezi s tem projektom so podpisnice pooblastile Občino A. kot nosilno občino. Za koordinatorja projekta so določile tožnika, to pogodbo so občine sklenile 2. 3. 2010. Na sestanku občin Sistema B pomurskega vodovoda so sprejele delilnik stroškov med posamezne občine ter za stroške koordinatorja projekta potrdile znesek 1.000,00 EUR mesečno. Nadalje je tožnik kot podjemnik sklenil dve podjemni pogodbi, prvo dne 31. 12. 2010 z Občino A., ki jo je hkrati zastopal kot župan ter drugo datirano z dne 31. 12. 2013 z Občino B. (toženka).

7Sodišče prve stopnje je na podlagi skupne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov zaključilo, da je prva podjemna pogodba, ki jo je tožnik sklenil „sam s seboj“ v nasprotju z moralnimi načeli ter da je tudi v nasprotju z Zakonom o javnem naročanju, ker bi naročnik moral objaviti naročilo, katerega vrednost je brez DDV enaka ali večja od 20.000,00 EUR, česar pa Občina A. ni storila. Za drugo pogodbo je sodišče dokazno ocenilo, da je antidatirana, torej da je ponarejen datum na tej pogodbi, saj ni bila sklenjena 31. 2. 2013, temveč 17. 10. 2014. Na podlagi povzetih pravno relevantnih dejstev je sodišče z uporabo četrtega odstavka 39. člena OZ ugotovilo, da sta podjemni pogodbi nični (obrazložitev v točki 9 izpodbijane sodbe).

8Sodišče je svojo odločitev smiselno oprlo tudi na določbo 34. člena OZ, po kateri mora biti pogodbena obveznost določena oziroma določljiva, sicer je pogodba nična. Dokazno je zaključilo, da dela, ki naj bi jih tožnik kot koordinator na podlagi spornih podjemnih pogodb moral opraviti, niso konkretno opisana oziroma podrobneje določena ter da tožnik tudi ni niti substancirano navajal in še manj izkazal, katera dela naj bi kot koordinator opravljal Toženka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala nedoločenost nalog v spornih podjemnih pogodbah, ter trdila, da je tožnik nastopal v funkciji župana in je naloge koordiniranja projekta opravljal kot župan nosilne občine.

9Razloge s katerimi so bila ugotovljena za odločitev pomembna dejstva, sprejema tudi sodišče druge stopnje ter v nadaljevanju odgovarja le še na izrecne pritožbene očitke:

Pritožba meni, da podjemni pogodbi nista nični, ker temeljita na Zapisniku sestanka občin Sistema B pomurskega vodovoda z dne 18. 11. 2010 (priloga A3), Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevani zapisnik oziroma sprejeti sklepi ne pooblaščajo tožnika in občine A. ter občine B. za sklenitev podjemnih pogodb, ki ju tožnik prikazuje kot dopustno podlago svojega tožbenega zahtevka. Tožnika, ki je bil v času sklepanja obeh podjemnih pogodb župan občine A., torej funkcionar, je ob sklepanju podjemne pogodbe s svojo občino oziroma z drugo občino kot naročnikom, zavezovalo več prisilnih predpisov. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS št. 45/2010) v 37. členu¹ kodificira temeljno moralno načelo, ki govori o dolžnosti izogibanja nasprotju interesov. Prva podjemna pogodba tako nesporno nasprotuje temu moralnemu načelu, saj jo je sklenil tožnik v funkciji župana s samim seboj kot prevzemnikom naročila. Nesporno je v primeru obeh podjemnih pogodb šlo za porabo javnih sredstev, zato je nujno potrebna regulacija, ki prepreči, da bi zasebni interes kakorkoli prevladal nad javnim interesom. Regulacijo in pregled nad porabo javnih sredstev predpisuje Zakon o javnih naročilih², s poudarjenim osnovnim načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2). Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da za sporni podjemni pogodbi pravila javnega naročanja niso bila zavezujoča, ker pogodbeno dogovorjeni znesek ni presegal 20.000,00 EUR letno. Pri tem se sodišče pravilno sklicuje na 12. člen ZJN-2. Ta zakon nato v 110. členu določa sankcijo za kršitve pravil o javnem naročanju in sicer med ostalim, da so pogodbe nične, če so sklenjene brez predhodno izvedenega postopka oddaje javnega naročila, pa bi ga naročnik po določbah tega zakona moral izvesti. Ker ZJN-2 ničnosti podrobneje ni urejal, se za njeno uveljavljanje in posledice uporabljajo splošne določbe o ničnosti pogodb, ki jih vsebuje OZ. To je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo. Sodišče druge stopnje poudarja, da v obravnavani zadevi ni šlo za majhna javna sredstva, kot to želi prikazati pritožba, temveč za znesek 74.640,00 EUR, kar predstavlja 67 povprečnih neto plač v državi. Takšen znesek oziroma poraba javnih sredstev nedvomno zahteva regulacijo, ki zagotavlja preglednost porabe po predpisanem postopku, kar sporni pogodbi nikakor ne zagotavljata.

10Glede na vse povzeto je v celoti utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na konkretno ugotovljene okoliščine predstavlja pogodbena podlaga obeh podjemnih pogodb izigravanje navedenih predpisov. Nesporno pa je tudi v nasprotju z moralnimi načeli, ki so tožnika kot funkcionarja - župana zavezovala.

11Kot je sodišče druge stopnje že navedlo, sta sporni podjemni pogodbi nični tudi zato, ker pogodbena obveznost ni določena niti določljiva. Kot izpolnitveno ravnanje tožnika je v 1. členu pogodbe zapisano „podjemnik se zaveže za naročnico opraviti naslednje delo: koordiniranje projekta Oskrba s pitno vodo Pomurja - Sistem B“. Obligacijski zakonik za vse vrste izpolnitvenih ravnanj določa, da mora biti pogodbena obveznost določena oziroma vsaj določljiva, ker, v kolikor ni jasno k čemu je dolžnik zavezan, ga upnik ne more terjati za izpolnitev. Da obveznosti podjemnika v pogodbi sploh niso navedene, je pravilno opozarjala tudi toženka (že v odgovoru na tožbo na list. št. 13).

12Ker glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

13Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi pritožbe, je sodišče odločilo, da nosi pritožbene stroške toženka sama (določba 154., 155. in 165. člena ZPP).

¹ (1)Uradna oseba mora biti pozorna na vsako dejansko ali možno nasprotje interesov in mora storiti vse, da se mu izogne. (2) Uradna oseba svoje funkcije ali službe ne sme uporabiti zato, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes.
² Zakon o javnem naročanju (U.L. RS 128/2006), veljaven v času sklepanja spornih pogodb - v nadaljevanju ZJN-2.