12. člen ZJN-2-UPB5

Revizijsko poročilo, ki ga je v okviru svojih pristojnosti sestavil državni organ, je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Področni predpisi in pravila razdeljevanja in nadzora nad porabo kohezijskih sredstev tožeči stranki ne prepovedujejo naknadnega ponovnega preverjanja pravilnosti porabe sredstev in tudi ne strožje kvalifikacije že ugotovljene iste kršitve. Postopek nadzora nad porabo sredstev je večstopenjski, izvajajo ga tako organi EK kot nacionalni organi, pri čemer je zaželeno in smotrno, da delujejo usklajeno. Škodljive finančne posledice za proračun EU in države so v posledici, da je nepovratna sredstva prejel nekdo, ki ni spoštoval pravil EU in nacionalnih pravil (in bi jih, če ne bi bila dodeljena toženi stranki, dobil nekdo drug, ki bi spoštoval ta pravila). Evropska unija preko strukturnih skladov in kohezijskega sklada financira samo dejavnost, ki se izvaja ob polni skladnosti s pravom EU, zato morajo države članice delno ali v celoti preklicati financiranje iz evropskih sredstev, če ugotovijo nepravilnosti pri uporabi predpisov EU ali nacionalne zakonodaje. Na opredelitev resnosti kršitve ne vpliva d

Večstopenjska kontrola nad zakonitostjo porabe javnih sredstev po pogodbi o sofinanciranju ni bila časovno omejena, kar pomeni, da ni bilo ovire za to, da nacionalni revizijski organ ponovno izvede revizijo projekta. S podpisom pogodbe o sofinanciranju je tožena stranka pristala na določeno negotovost, povezano z možnostjo uveljavljanja zahtevka za vračilo neupravičeno prejetih javnih sredstev. Glede na navedeno je začetek teka petletnega zastaralnega roka pravilno vezan na datum drugega revizijskega poročila UPN. Ne glede na to, da ima mehanizem finančnega popravka pravno podlago v evropski uredbi, sta pravdni stranki udeleženki obligacijskega razmerja (z javnopravnimi elementi), zato je sodišče prve stopnje institut zastaranja pravilno presojalo na podlagi določb OZ. Pritožnica pravilno izpostavlja, da vsebujejo Navodila priporočilne stopnje popravkov, vendar to ne pomeni, da ima država članica v razmerju do upravičenca diskrecijsko pravico, da v primeru ugotovljene nepravilnosti ukrepa finančnega popravka ne izvede. Tudi določitev stopnje popravka v primeru ugotovljene nepravilnosti ni v prosti presoji države članice oziroma njenega organa nadzora.

Četudi je tožeča stranka spreminjala seznam "belih lis", to ne pomeni "tehničnih ali umetniških posebnosti", zaradi katerih bi lahko le s spornim postopkom izbrani ponudnik izvedel naročeno storitev. Da bi spreminjanje seznama belih lis pomenilo "tehnične ali umetniške posebnosti", tožena stranka niti ni trdila. Dejstvo, da je imela tožena stranka že sklenjeno pogodbo z izbranim izvajalcem na podlagi javnega naročila, izvedenega pred prijavo na razpis GOŠO I., pa prav tako ni "tehnična in ne umetniška posebnost", niti ne "razlog, povezan z varovanjem izključnih pravic". Varovanje izključnih pravic je okoliščina, vezana na obstoj avtorskih pravic/drugih pravic intelektualne lastnine, takšnih okoliščin pri izbranem izvajalcu pa tožena stranka v obravnavani zadevi ni zatrjevala.

Ne obstaja obveznost prejemnikov kohezijskih sredstev plačati finančne popravke zaradi naknadno ugotovljenih nepravilnosti že na podlagi Uredb ES in Smernic za določanje finančnih popravkov pri izdatkih, ki jih sofinancirajo strukturni skladi in Kohezijski sklad v primerih neupoštevanja pravil o javnih naročilih; uporaba Smernic med pogodbenima strankama mora biti izrecno dogovorjena, da postane del relevantnega materialnega prava. Že same Smernice v točki 1.3 določajo, da se ne bo izvedel noben popravek, ko je nepravilnost izključno formalne narave brez kakršnega koli dejanskega ali možnega finančnega učinka. Odmerjanje finančnih popravkov je po svoji pravni naravi odškodninskopravno in ni namenjeno (zgolj) kaznovanju prejemnika sredstev. Drži sicer, kot nadalje izpostavlja pritožba, da se je sodna praksa izrekla v smeri, da v primeru ugotovljenega obstoja kršitev oz. nepravilnosti v postopku javnega naročanja tožnici ni potrebno posebej konkretizirano zatrjevati (in dokazati) obstoja škodljivega vpliva kršitve na porabo proračunskih sredstev. Ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja naj bi namreč že same po sebi ustvarile domnevo možnosti nastanka ško

Tožnika, ki je bil v času sklepanja obeh podjemnih pogodb župan, torej funkcionar, je, ob sklepanju podjemne pogodbe s svojo občino oziroma z drugo občino kot naročnikom, zavezovalo več prisilnih predpisov. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS št. 45/2010) v 37. členu kodificira temeljno moralno načelo, ki govori o dolžnosti izogibanja nasprotju interesov.

Z delitvijo javnega naročila na posamezne sklope ter z oddajo naročila po sklopih se ne kršijo določila ZJN-2, če so pri delitvi naročila upoštevani pogoji ter temeljna načela javnega naročanja. V primeru, ko naročnik razdeli javno naročilo gradenj na posamezne sklope, je treba pri ocenitvi vrednosti predmeta javnega naročila po izrecni določbi zakona za osnovo vzeti skupno ocenjeno vrednost vseh sklopov (točka a) petega odstavka 14. člena ZJN-2). Namen te določbe je preprečiti, da bi se naročnik z delitvijo javnega naročila na posamezne sklope poskušal izogniti prisilnim določilom ZJN-2, ki naročnika zavezujejo, da javno objavi naročilo, če je njegova ocenjena vrednost enaka ali višja od zakonsko določenega praga oz. mejne vrednosti za objavo. Z opustitvijo javne objave javnega naročila je tožnica kršila določbo točke a) petega odstavka 14. člena ZJN-2 v zvezi s točko 2 drugega odstavka 12. člena ZJN-2. Takšna kršitev pravil javnega naročanja pa je razlog za zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev po četrtem odstavku 56. člena ZKme-1.