VSL sodba I Cp 2389/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (5.7.2004) dalje. V preostalem delu (za znesek 6.111,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2001 dalje in za zakonske zamudne obresti od 1.400,00 EUR od 13.6.2001 do 4.7.2004) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan plačati tožnici stroške v znesku 781,85 EUR.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da bi moralo sodišče, upoštevajoč določili 161. člena in 192. člena ZOR, zavrniti tožbeni zahtevek. Tožnica je brez utemeljenega razloga toženca napadla ter s tem povzročila potrebo po toženčevi obrambi. Sodišče bi moralo napraviti sklep, da je bila škoda povzročena v silobranu ali vsaj v prekoračenemu silobranu v smislu določila 161. člena ZOR. Ob ugotovitvi, da je tožnica neizzvano prišla na dvorišče toženca in ga prva udarila z vejo, kar je treba šteti za sprožilni moment celotnega nadaljnjega dogajanja, bi moralo prvostopno sodišče oceniti prispevek k škodi v drugačnem razmerju, to je kvečjemu v razmerju 70 % na strani tožnici in 30 % na strani toženca. Prav tako se ni mogoče strinjati z višino prisojene škode. Sodišče ni imelo ustrezne dejanske in pravne podlage za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve in kršitve dobrega imena ter dostojanstva. Odškodnina za zatrjevani strah in fizične bolečine pa je prisojena v previsokem znesku. Izjav, na katerih naj bi temeljila odškodnina za prvo navedeno škodo tožnica ni dokazala. Če bi se tožnica bala toženca, gotovo ne bi sama odšla k njemu ter ga izzivala ter napadla z vejo. Prisojena odškodnina za strah je previsoka. Prav tako pa tudi odškodnina iz naslova telesnih bolečin. Glede na ugotovljeno bolečinsko obdobje. Med neugodnosti v zvezi z zdravljenjem tudi ni mogoče uvrstiti morebitnega spremenjenega izgleda poškodovanca.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavani tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku. Toženec je bil s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 133. členu Kazenskega zakonika, ker je tožnico z roko večkrat udaril v obraz, zaradi česar je utrpela udarnino leve strani obraza in levega očesa z oteklino vek in krvavitvijo v veznico. V skladu s 14. členom Zakona o pravdnem postopku je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja, kot ga je obravnavalo kazensko sodišče, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na kazensko sodbo torej pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku, to pa so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja, (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze, nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (t. j. ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Vezanost na obsodilno sodbo kazenskega sodišča tako konkretno pomeni, da v pravdi zaradi plačila odškodnine toženec ne bo več mogel uveljavljati določenih ugovorov, npr. da storjeno dejanje ni bilo protipravno, ker je bilo npr. storjeno v silobranu. Toženčeve pritožbene trditve, da je bila škoda povzročena v silobranu ali v saj v prekoračenem silobranu, zato tudi v primeru, če bi jih podal v postopku pred sodiščem prve stopnje (pa jih ni), ne bi mogle biti predmet razpravljanja pravdnega sodišča. V tem delu so zato njegove pritožbene trditve neutemeljene.

Toženec pa neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje o obstoju deljene odgovornosti. Kazenska obsodilna sodba ugotovitev glede vprašanja delne odgovornosti ne vsebuje, saj je to vprašanje nepomembno za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo toženčev ugovor o deljeni odgovornosti in prispevek pravdnih strank k škodnemu dogodku pravilno porazdelilo tako, da je toženec zanj odgovoren v obsegu 70 % (192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Tak zaključek sodišča prve stopnje je pravilen in ga pritožbene dejanske trditve ne morejo izpodbiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica tista, ki je prišla na dvorišče toženčeve hčere z namenom, da dobi nazaj žogo, ki jo je slednja pred tem vzela njenima otrokoma. Vendar pa je bil toženec tisti, ki je tožnico in njena otroka, ko jih je opazil, začel grobo zmerjati in žaliti ter jih naganjati z dvorišča. Tožnica je z vejo zamahnila proti tožencu in ga zadela v roki, toženec pa je bil tisti, ki je v reakciji na takšno ravnanje tožnice pokazal nesorazmerno grobost in vztrajnost, saj je tožnico večkrat z roko udaril v obraz ter ji sledil vse do vhoda na dvorišče njene hiše. Pri tem se je tožnica branila pred udarci in pri tem tudi padla na cesto. Zaradi nesorazmerno grobe in pretirane reakcije toženca na ravnanje tožnice, je vsekakor pravilna ocena sodišča, da tožnica za nastalo škodo ne more biti kriva za več kot 30%.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini denarne odškodnine. Pri njeni odmeri je sodišče pravilno upoštevalo merila za odmero odškodnine, določena v 200. členu ZOR in pravilno izpolnilo pravdni standard pravične denarne odškodnine. Tako je glede na stopnjo in trajanje strahu nedvomno pravilna ocena denarne odškodnine v višini 500,00 EUR za to obliko nepremoženjske škode. Pri tem je čista spekulacija pritožbena trditev, da bi tožnica z reakcijo toženca na njen napad morala računati. Nedvomno je bil pri tožnici podan strah tako zanjo kot za varnost njenih otrok glede na to, da jo je tožnik pretepal tik ob prometni Dolenjski cesti ter da je pri tem, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pokazal nesorazmerno in pretirano grobost.

Tudi denarna odškodnina za telesne bolečine, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 1.000,00 EUR je v skladu z njihovo intenzivnostjo in trajanjem, hkrati pa je primerljiva z odškodninami, ki jih za podobne škode prisojajo sodišča. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodi med nevšečnosti pri zdravljenju tudi RTG slikanje ter jemanje protibolečinskih tablet. Sodišče prve stopnje pa je pod to obliko škode tudi pravilno upoštevalo za tožnico motečo očesno oteklino in podpludbo.

Končno je pravilna tudi denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki jih je toženec povzročil tožnici s svojimi grobo žaljivimi izjavami. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica uspela dokazati omenjene izjave s svojo izpovedjo in izpovedjo sina A.. V te glede na predhodne spore, ki izhajajo iz priloženega kazenskega spisa ne gre dvomiti. Nedvomno pa je bila prizadeta tožničina čast tudi ko je morala znancem razlagati od kje ima oteklino in podpludbo očesa.

Iz navedenih razlogov in potem ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi ni podana nobena od bistvenih kršitev določb postopka, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).