VSRS Sklep I Up 67/2019

Pritožbi se ugodi tako, da se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 459/2017-14 z dne 6. 2. 2019 razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v ponovno odločanje.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnikov, ki so jo vložili zoper odločbe Upravne enote Maribor, št. 214-5812/2017 9400, 214-5813/2017 9400, 214-5814/2016 9400 in 214-5815/2016 9400, z dne 31. 8. 2017. Z njimi je upravni organ prve stopnje ugodil prošnjam tožnikov za izdajo dovoljenj za začasno prebivanje na podlagi prvega odstavka 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) z veljavnostjo enega leta in z možnostjo podaljšanja. Na podlagi 3. člena Pravilnika o načinu izdaje dovoljenja za prebivanje, načinu zajemanja prstnih odtisov in načinu označitve prenehanja dovoljenja za prebivanje je bilo dovoljenje za začasno prebivanje tožnikom izdano v obliki samostojne listine kot izkaznice.

2V sklepu sodišče navaja, da tožniki za izpodbijanje navedenih odločb nimajo pravnega interesa, saj je upravni organ prve stopnje njihovim prošnjam za začasno prebivanje na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 v celoti ugodil. Pojasnjuje, da so jim bile odločbe izdane za najdaljše časovno obdobje, ki ga zakon omogoča v navedenem odstavku. Zato si tožniki svojega položaja v konkretnem upravnem postopku ne morejo izboljšati. Položaji prosilcev iz prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 se bistveno razlikujejo od položajev prosilcev iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, zato takšna zakonska ureditev ni neustavna.

3Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) so zoper omenjeni sklep vložili pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora. Navajajo, da so s tožbo (poleg omejitve dovoljenja za začasno prebivanje na eno leto) izpodbijali tudi skladnost prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 z Ustavo, saj pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje po tej določbi strankam ne omogoča ureditve zaposlitve ali opravljanja dela, pravice do zdravstvenega varstva in pravice do denarne socialne pomoči. Navedene pravice pa so zagotovljene prejemnikom dovoljenj po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2. Ob ugotovitvi, da zakonska ureditev ni ustavno sporna (zaradi česar sodišču ni treba sprožiti postopka presoje ustavnosti zakonske ureditve pred Ustavnim sodiščem), bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavrniti zaradi vsebinske neutemeljenosti, ne pa je zavreči. Poleg tega je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno uporabilo materialno pravo.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali obstaja strankin pravni interes za postopek. Ta se kaže v tem, da bi morebitni uspeh s pravnim sredstvom pomenil določeno pravno korist za stranko oziroma izboljšanje njenega pravnega položaja.

7Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da si tožniki svojega položaja tudi v primeru uspeha v upravnem postopku ne morejo izboljšati, saj je bilo njihovim zahtevkom za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2¹ v celoti ugodeno. Sodišče prve stopnje je torej ocenilo, da v obravnavanem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka, določena v 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

8Takšna ocena sodišča prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča napačna. Navedena procesna predpostavka se namreč nanaša na situacijo, kadar odsotnost pravnega interesa za uveljavljano sodno varstvo (očitno) izhaja že iz izpodbijanega akta. Po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za tak primer.

9V obravnavanem primeru so tožniki, ki jim je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 za obdobje enega leta (z možnostjo podaljšanja), s tožbo izpodbijali časovno omejitev navedenega dovoljenja. Zatrjevali so tudi, da je navedena zakonska ureditev v neskladju z Ustavo (14. člen) in v nasprotju z 8. in 14. členom EKČP, saj pritožnikom ne zagotavlja pravic, ki jih zakon sicer priznava prejemnikom dovoljenj po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2. Gre torej za izpodbijanje časovne omejitve izdanih dovoljenj, pa tudi za uveljavljanje neustavnosti zakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijana odločitev, ki pa lahko (v primeru meritorne presoje sodišča) vodi do spremembe pravnega položaja tožnikov. Uveljavljanje takšnih (ustavnopravnih) ugovorov po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavlja dolžnost sodišča, da presodi skladnost zakonske norme, ki je podlaga za odločitev v konkretnem sporu, z Ustavo. Šele če na podlagi tako opravljene presoje meni, da je norma ustavnoskladna, jo lahko uporabi in razsodi v zadevi. Prav tako presojo (presojo vsebinske (ne) utemeljenosti tožbe) je opravilo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (v pravilnost katere se Vrhovno sodišče ne spušča), na kar pravilno opozarjajo pritožniki.

10To pa pomeni, da je izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v nasprotju z razlogi zanj (procesna odločitev v izreku je obrazložena z razlogi za zavrnitev tožbe), kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je na podlagi 77. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču, da opravi nov postopek.

¹ Ta določa, da tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, lahko pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje in sicer za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, vendar ne dlje od enega leta. Za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora tujec izpolnjevati tudi ostale pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje po tem zakonu.