VSRS Sodba I Ips 55014/2013

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 2. 2017 B. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenega je oprostilo plačila stroškov postopka in sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29. 8. 2017 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve bistvenih določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo razveljavi in odločitev spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe oziroma zadevo vrne v ponovno obravnavanje drugostopenjskemu oziroma prvostopenjskemu sodišču.

3Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Navaja, da zahteva konkretizirano uveljavlja samo kršitev pravice do obrambe (to je učinkovitega pravnega sredstva) in kršitev kazenskega zakona glede vprašanja ali je obravnavano dejanje kaznivo dejanje, ki pa obe nista podani. Ocenjuje, da kršitev kazenskega zakona ni podana, ker sta sodišči ugotovili ter zadostno obrazložili odločilna dejstva, ki se prilegajo opisu inkriminiranega kaznivega dejanja. Meni, da tudi očitane kršitve kazenskega postopka niso podane, saj sta sodišči postopali po načelu proste presoje dokazov, pritožbeno sodišče pa se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 12. 1. 2018 vztraja pri podani zahtevi.

B.

5Kršitev 1. točke 372. člena ZKP obsojenčev zagovornik uveljavlja s trditvijo, da v ravnanju obsojenega niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ter da se sodišči nista opredelili do direktnega naklepa zlasti v povezavi s časovnim obdobjem izvrševanja kaznivega dejanja. Izpostavlja izpovedbo oškodovanke, zlasti na glavni obravnavi, da obsojenčeva ravnanja niso predstavljala nasilja in da se ni počutila podrejeno, zaradi česar ocenjuje, da ni podan zakonski znak spravljanja oškodovanke v podrejen položaj. Prvostopenjsko sodišče je na tovrstne navedbe obrazloženo odgovorilo v točki 27, kjer je pojasnilo, da iz izpovedbe oškodovanke izhaja, da je bila v času izvrševanja kaznivega dejanja prestrašena, ponižana in prizadeta, kar je potrdila tudi njena mati ter ob upoštevanju, da je obtoženi oškodovanko tudi pretepal zaključilo, da takšno njegovo ravnanje nedvomno kaže, da je oškodovanko spravil v podrejen položaj. Pritožbeno sodišče je takemu zaključku pritrdilo, ob tem pa glede v zahtevi izpostavljene izpovedbe oškodovanke poudarilo, da je sodišče objektivno presojalo obsojenčeva ravnanja in da takšna presoja ni nujno enaka oškodovankini subjektivni presoji in še manj od le-te odvisna. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zahteve z izpostavljanjem izpovedbe oškodovanke, da obsojenčeva ravnanja niso predstavljala nasilja, kot je opisano, da se ni čutila podrejena, s trditvijo, da je opisovala zgolj nekaj enkratnih dogodkov v novembru 2013 ter z poudarjanjem, da je bila oškodovanka direktorica obsojenčevega podjetja, da je imela ljubimca, kar je bil tudi razlog, da je obsojenega zapustila, kakor tudi, da je med obsojenim in oškodovanko prihajalo do prepirov, ki so bili resda pretirani, vendar niso predstavljali nasilja, ne uveljavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč poskuša doseči drugačno oceno dokazov, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, kar je nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Zagovornik v okviru zatrjevane kršitve kazenskega uveljavlja, da se sodišči nista opredelili do direktnega naklepa pri obsojencu za celotno obdobje izvrševanja kaznivega dejanja od začetka opredelitve kaznivega dejanja, to je od 1. 11. 2008 dalje, pri čemer glede časa izvrševanja kaznivega dejanja zatrjuje tudi, da sodbi o tem nimata razlogov, ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razloge, na podlagi katerih sklepa, da je obsojeni kaznivo dejanje izvršil z direktnim naklepom, je prvostopenjsko sodišče navedlo v točki 26 sodbe, taki utemeljitvi pa je pritožbeno sodišče pritrdilo v točki 8 sodbe. Tako zatrjevana kršitev, da sodbi nimata razlogov o subjektivnem odnosu obsojenega do kaznivega dejanja, ni podana.

7Obsojeni je bil spoznan za krivega, da je kaznivo dejanje nasilja v družini na škodo žene izvrševal v obdobju od 1. 11. 2008 do 3. 11. 2013. Prvostopenjsko sodišče je v točki 21 obrazložilo, da čas izvrševanja kaznivega dejanja izhaja iz navedb oškodovanke ob podaji kazenske ovadbe, ki jih je, zaslišana v preiskavi, potrdila. V točki 11. je prvostopenjsko sodišče podrobno povzelo navedbe oškodovanke o posameznih nasilnih ravnanjih obsojenca, ki jih je oškodovanka opisala ob podaji kazenske ovadbe, zaslišana v preiskavi in na glavni obravnavi. V točki 21 je izpovedbo oškodovanke ocenilo in se opredelilo do tega, da je oškodovanka, zaslišana na glavni obravnavi izpovedbo spremenila v korist obsojenega, oziroma njegova ravnanja minimalizirala. Obrazložilo je, da so navedbe oškodovanke o posameznih nasilnih ravnanjih obsojenca potrjene tudi z izpovedbami prič F. P., I. G. in Z. F., ter vsebino zapisnika o zasegu predmetov in odredbe o prepovedi približevanja obsojenega oškodovanki, kar vse je povzeto v točkah 13 do 21 sodbe. Tako se navedbe zahteve, da obrazložitev prvostopenjske sodbe sploh nima konkretnih razlogov glede očitkov o dejanjih obsojenega v časovnem obdobju, navedenim v izreku sodbe, oziroma da so ti razlogi pomanjkljivi, izkažejo kot neutemeljene. Drugostopenjsko sodišče se je do pritožbenih navedb o zatrjevani pomanjkljivosti obrazložitve časovne umestitve kaznivih dejanj, ki jih je bil obsojenec spoznan za krivega, opredelilo v točki 12. Poudarilo je, da je oškodovanka ob podaji kazenske ovadbe obsojenčeva ravnanja podrobno opisala in jih tudi časovno uokvirila. S tem je pritrdilo prej navedenim razlogom prvostopenjskega sodišča.

8Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik zahteve uveljavlja s trditvijo, da niti prvostopenjska, niti drugostopenjska sodba ne vsebujeta razlogov glede zavrnitve dokaznih predlogov. Trdi, da je bila s tem obsojenemu kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Prvostopenjsko sodišče je v točki 6 obrazložilo, da je dokazne predloge obrambe za zaslišanje štirih prič zavrnilo iz razloga, ker njihovo zaslišanje ne bi prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja. Zato trditvi zahteve, da prvostopenjsko sodišče zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložilo, ni pritrditi. Očitek, da drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede zavrnitve dokaznih predlogov, pomeni uveljavljanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP. Iz ustaljene sodne praske Vrhovnega sodišča¹ izhaja, da zato, da bi lahko bila podana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, je potrebno utemeljiti in izkazati vpliv te kršitve na zakonitost sodne odločbe, kar izhaja iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-11/00, kjer je odločalo o zadevi, v kateri je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe, ker dokaza ni štelo za relevantnega. Navedlo je, da mora obdolženec v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci. Temu sledi tudi pravna teorija², ki navaja, da ne zadošča, da bi obramba v pravnem sredstvu zgolj zatrjevala, da bi sodišče dokaz moralo izvesti, ampak mora navesti okoliščine, iz katerih izhaja pravna relevantnost dokazov. Vložnik zahteve navedenim kriterijem ni zadostil, saj je tako v zahtevi, kakor tudi pred tem v pritožbi zatrjeval le, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov zavrnitve dokaznih predlogov, s čimer naj bi bila obsojenemu kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ni pa obrazložil, kako je navedena kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sodbe (oziroma v pritožbenem postopku lahko tudi na pravilnost sodbe). Zato zahteva tudi v tem delu ni utemeljena.

C.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi njegovega premoženjskega stanja, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

¹ Npr. sodbe I Ips 56368/2012, I Ips 9477/2010, XI Ips 38432/2017.
² Dr. Marko Bošnjak: Izvajanje dokazov in pravice obrambe, Pravna praksa – 2006, št. 13, stran 20/GV Založba d. o. o., 6. 4. 2006.