VSRS Sklep II DoR 269/2019

Predlog se zavrže.

1Drugi dolžnik v izvršilni zadevi vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bilo le delno ugodeno njegovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi.

2Predlaga, da se revizija dopusti glede več vprašanj, ki so povezana z izvršilnim postopkom, kar v nadaljevanju obrazloži na 23 straneh.

3Še prej pojasni, da se je po zadnji spremembi Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) 10. člen spremenil tako, da je po novem revizija analogno dovoljena tudi zoper sklep o ugovoru, s katerim je bilo pravnomočno odločeno, da se dolžnikov ugovor zavrže oziroma zavrne. Če bi Vrhovno sodišče omenjeni člen ZIZ-L omejilo le na sklepe, s katerimi je bil predlog za izvršbo pravnomočno zavržen ali zavrnjen, bi bilo to protiustavno, saj bi bila upnik in dolžnik obravnavana neenako. Zato je zoper istovrstne sklepe revizija lahko odpuščena tudi v korist dolžnika. Če bo Vrhovno sodišče razlagalo prvi odstavek 10. člena ZIZ v smeri, da je zakonodajalec omejil možnost revizije le na taksativno naštete sklepe (tj. glede zavrženja in zavrnitve predloga za izvršbo), dolžnik predlaga, naj Vrhovno sodišče prekine postopek in na Ustavno sodišče RS vloži zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 10. člena ZIZ.

4Predlog ni dovoljen.

5Dolžnik vlaga predlog za dopustitev revizije v izvršilni zadevi zoper sklep, zoper katerega revizija ni dovoljena. Sklep sodišča prve stopnje je bil izdan 21. 9. 2018, torej po uveljavitvi novele ZPP-E, ki se je začela uporabljati 14. 9. 2017. Tako se uporablja določba drugega odstavka 367. člena ZPP, ki določa, da Vrhovno sodišče revizije ne more dopustiti, če zakon določa, da revizije ni. ZIZ v 10. členu določa, da je pod pogoji iz ZPP revizija dovoljena le zoper tisti sklep, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne. Gre za novost, ki je bila uveljavljena 25. 3. 2018 z novelo ZIZ-L.

6Najprej je treba ugotoviti, da tudi pred novelo ZIZ-L v izvršilnem postopku revizija ni bila dovoljena. Tako že v izhodišču ni samoumevno, komu, kdaj in v katerem postopku bo zakonodajalec omogočil dostop do Vrhovnega sodišča, kar ostaja enako tudi po uveljavitvi novele ZPP-E oziroma ZIZ-L. Dopuščena revizija je izredno pravno sredstvo zoper že pravnomočno sodno odločbo, zato je treba s tega vidika ustrezno zoženo razlagati tudi ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, na katero se sklicuje predlagatelj.

7Kljub temu, da je zakonodajalec razširil možnosti za dopustitev revizije tudi na nekatere postopke, v katerih dotlej ni bila uveljavljena, to še vedno ne pomeni, da je revizija vselej dovoljena. ZIZ v 10. členu jasno določa, da je revizija dovoljena le zoper tiste sklepe v izvršilnem postopku, s katerim je bilo pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne. O tem pa je že ustaljena tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča.¹ Med navedenimi sklepi dolžnikovega ni, kar pomeni, da njegov predlog za dopustitev revizije ni dovoljen. To pa ni bila odločitev Vrhovnega sodišča, temveč zakonodajalca, ki je z novelo ZIZ-L omogočil dopuščeno revizijo tudi v izvršilnem postopku, a ne vseobsegajoče, temveč le osredotočeno v razmerju do taksativno naštetih sklepov iz 10. člena ZIZ.

8Ker ni videti, da bi šlo za zakonsko pravno praznino, tudi ni treba uporabiti analogije, s katero bi se domet sporne določbe (raz)širil mimo jasno izražene volje zakonodajalca. Vrhovno sodišče nima pomislekov o ustavnosti sporne določbe. Iz poročevalca Državnega zbora ob sprejemanju novele ZIZ-L je razvidno, da ni šlo za naključje, ki bi ga bilo moč pripisati pomoti, in tudi ne, da bi bila volja zakonodajalca kako drugačna od pomena, ki izhaja iz jezikovne razlage sporne določbe. Kot upoštevna razlikovalna okoliščina je bila izpostavljena dolžnikova možnost, da vloži tožbo na nedopustnost izvršbe (59. člen ZIZ), zakonodajalec pa je imel pred očmi tudi naravo ugovorov iz 55. člena ZIZ in sodno prakso², torej dolžnikov pravni položaj glede na naravo izvršilnega postopka.

9Očitana neenakost ni matematična kategorija, zato le tehnično primerjanje dveh subjektov v istem postopku ne zadošča za zaključek o nedopustni, diskriminatorni obravnavi enega izmed njiju. Pred očmi je treba imeti celotno sliko, vključno z naravo postopka, uporabljenimi pravnimi sredstev in njunim statusom. Izvršilno sodišče je vezano na vnaprej strogo določen procesni red, predpisan z zakonom. Temeljna metoda, s pomočjo katere sodišče ugotavlja, ali so podane formalne in materialne predpostavke za izvršbo, je načelo formalne legalitete, s tem v zvezi pa tudi načelo ekonomičnosti. V izvršilni fazi namreč ne gre za meritorno odločanje o zadevi, temveč le še za prisilno izterjavo že prisojene terjatve, ki upniku z izvršilnim naslovom omogoča, da poseže na dolžnikovo premoženje.

10Glede na povedano je očitno, da upnik in dolžnik, čeprav se nahajata v istem (izvršilnem) postopku, vsebinsko nista v enakem položaju, zato je temu lahko prilagojen tudi (različen) obseg njunega (izrednega) pravnega varstva. Tako je, ker predlagatelj drugega ne ponudi, neutemeljen tudi njegov osrednji očitek, da je že ugotovitev o različnost njunega dostopa do revizijskega sodišča zadostna opora za zaključek o protiustavnosti.

11Ker predlog za dopustitev revizije ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s 367. členom ZPP in drugim odstavkom 374. člena ZPP).

¹ Primerjaj z II DoR 225/2018, II DoR 366/2018, II Dor 143/2019 in drugimi.
² Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 250/2009 z dne 23. 2. 2012.