VSL Sklep II Cpg 972/2018

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni plačati 3.213,35 EUR (I. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 508,81 EUR s pripadki (II. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2Proti tej sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je svoje stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe. Tudi ona je priglasila stroške pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4Pritožba je utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarski spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: tožeča stranka je toženi stranki po dobavnicah št. 203723/2016, 203905/2016, 203974/2016, 204002/2016, 204018/2016 in 200041/2017 dobavila večjo količino blaga, in sicer „Lepenko sivo“, velikosti 2,8 mm, 3,0 mm oziroma 3,5 mm. Za to blago je toženi stranki izstavila šest računov, ki jih ta ni plačala.

7Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, (1) da sta pravdni stranki, tožeča stranka kot prodajalka, tožena stranka pa kot kupka, sklenili prodajno pogodbo in (2) da tožena stranka ni izkazala, da bi terjatev tožeče stranke na plačilo kupnine prenehala na kakršenkoli drug način. Zavzelo je namreč stališče, da tožena stranka ni trdila, da ima do tožeče stranke kakršnokoli terjatev. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Presoja pritožbenega sodišča

8Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo kupnine za dobavljeno blago. Kot izhaja iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 9. 7. 2018, se je ta tožbenemu zahtevku upirala z navedbami: (1) da sta pravdni stranki pred začetkom poslovanja dosegli dogovor, da bosta medsebojne obveznosti v celoti in izključno zapirali z medsebojnimi kompenzacijami, (2) da se ukvarjata s komplementarno dejavnostjo, povezano z dobavljanjem različne lepenke, zaradi česar je obstajala in še vedno obstaja možnost, da se medsebojne obveznosti poravnajo na dogovorjen način, (3) da je dogovarjanje o medsebojni kompenzaciji potekalo ustno med zakonitima zastopnikoma pravdnih strank, (4) da se je tožena stranka ravno zaradi takšnega dogovora odločila za poslovanje s tožečo stranko in (5) da se tožeča stranka iz toženi stranki neznanih razlogov dogovora ni držala.

9Sodišče prve stopnje je zgoraj povzet ugovor tožene stranke presojalo po določbi 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Po tem določilu lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje je menilo, da bi morala tožena stranka, če bi se želela uspešno sklicevati na pobot, dokazati, da razpolaga s terjatvijo zoper tožečo stranko. Ker pa tega ni niti trdila, je presodilo, da obveznost tožene stranke po vtoževanih računih ni prenehala.

10Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo. Iz njenih, zgoraj povzetih navedb ne izhaja, da se tožena stranka tožbenemu zahtevku upira z ugovorom ugasle pravice, saj ni trdila, da je terjatev tožeče stranke prenehala na podlagi predpravdnega pobota. Zato sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na določilo 311. člena OZ. Iz ugovora tožene stranke namreč izhaja, da sicer priznava, da je v dolžniškem razmerju s tožečo stranko, vendar pa njena obveznost ni plačilo z denarjem, pač pa plačilo s kompenzacijo.

11S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena OZ). Temeljna obveznost kupca pri prodajni pogodbi je torej plačilo kupnine v denarju. Vendar pa se lahko stranki ob sklenitvi pogodbe skladno z načelom dispozitivnosti iz 2. člena OZ dogovorita tudi drugače. Tako je dopusten dogovor, da dolžnik svoje obveznosti, ki je izražena v denarju, ne bo izpolnil s plačilom denarnega zneska, temveč bo obveznost izpolnil z izročitvijo blaga, ali z opravo storitve v enaki vrednosti, oziroma da bo obveznost prenehala na drugačen način,¹na primer s kompenzacijo². Če stranki tak dogovor ob sklenitvi pogodbe skleneta³, prodajalec od kupca ne more zahtevati plačila kupnine v denarju⁴, razen izjemoma, npr. če bi bila takšna izpolnitev objektivno nemogoča. Izpolnitev obveznosti je namreč v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (prvi odstavek 282. člena OZ).

12Kot je rečeno, sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati, ali je vtoževana obveznost prenehala zaradi predpravdnega pobota, pač pa, ali je tožeča stranka sploh upravičena do plačila kupnine v denarju. To pa je bilo med pravdnima strankama sporno. Tožeča stranka je namreč obstoj s strani tožene stranke zatrjevanega ustnega dogovora zanikala. Vendar pa je tožena stranka v prid presoje, da je bil tak dogovor sklenjen, predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika Z. P., za katerega je trdila, da je sodeloval pri sklenitvi zatrjevanega dogovora. Na drugi strani pa je tudi tožeča stranka predlagala zaslišanje prič B. F. in A. Z., ki sta zaposleni pri tožeči stranki in za kateri je trdila, da sta sodelovali pri poslovnih pogovorih s toženo stranko.

13Zaradi zmotne uporabe materialnega je torej trditvena podlaga ostala neizčrpana. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, in na podlagi določila drugega odstavka 458. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje⁵.

14Ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo že iz zgoraj navedenega pritožbenega razloga, se do drugih pritožbenih očitkov ni opredeljevalo.

15V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi relevantna dejstva v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom ter na tej podlagi odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

16Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari (prim. 154. člen ZPP).

17Glede na to, da je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Pravni pouk

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Tako VSRS Sodba III Ips 24/2017 z dne 23. 1. 2018.
² V sodbi VS RS III Ips 24/2017 z dne 23. 1. 2018 je zavzeto stališče, da tudi če ob sklenitvi pogodbe še ni bila določena vsebina izpolnitve tožene stranke z opredelitvijo blaga, ki ga bo izročila tožeči stranki, na osnovi česar bo izvedena kompenzacija medsebojno izkazanih obveznosti, to ne pomeni, da je tak predmet pogodbe nedoločen oziroma nedoločljiv. Konkretizacija izpolnitvene obveznosti tožene stranke je namreč v takem primeru na tožeči stranki.
³ Od tega primera je treba ločiti situacijo, ko stranki šele po sklenitvi prodajne pogodbe, s katero je bilo dogovorjeno plačilo kupnine v denarju, skleneta naknadni dogovor o kompenzaciji. Tak dogovor ima učinek dogovora o nadomestni izpolnitvi, ki ne spreminja osnovne obveznosti dolžnika. Vendar pa, kot rečeno, v tej zadevi ne gre za tak primer. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da sta pravdni stranki tak dogovor dosegli pred začetkom poslovanja.
⁴ Prim. tudi VSRS Sodba III Ips 24/2017 z dne 23. 1. 2018, VSRS Sodbo II Ips 841/2005 z dne 14. 2. 2008, VSL Sklep I Cpg 839/2016 in VSL Sodbo I Cpg 1298/2010 z dne 15. 12. 2010.
⁵ Prim. Sklep II Ips 380/2007 z dne 5. 6. 2008 in VSK Sklep Cpg 11/2019 z dne 21. 3. 2019.