VSL Sodba I Cp 1803/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Oris spora

1Stranki sta razvezana zakonca. Srž te pravde je ugotovitev in razdelitev skupnega premoženja, tj. premoženja, ki je nastalo v času trajanja njune zakonske skupnosti.

2Tožnik je prvotno vloženo tožbo spremenil, tako da se po zadnje oblikovani spremembi primarni tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev ničnosti notarskih zapisov o delitvi skupnega premoženja SV 1018/06 s 13. 12. 2006¹ in SV 544/12 s 25. 4. 2012² (v nadaljevanju: Sporazum 2006 in Sporazum 2012).

3Ker je odločitev o obsegu skupnega premoženja in deležih pravdnih strank v bistvenem odvisna od naknadno postavljenega primarnega zahtevka, se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo najprej razsodilo o njem.

4Tožnikovo trditveno podlago, zaradi katere naj bi bila Sporazuma 2006 in 2012 nična, je mogoče strniti takole: namen sklenitve obeh sporazumov je bil, da se pred tožnikovimi upniki, ki naj bi že posegali po premoženju, zaigrajo posli, iz katerih naj bi izhajalo, da je vse premoženje pravdnih strank toženkino premoženje. Prava volja je bila taka, da Sporazuma 2006 in 2012 veljata le za tretje, ne pa tudi v medsebojnem razmerju pravdnih strank, saj je bilo obema znano, da gre za njuno skupno premoženje in da sta deleža na njem enaka. Ker sta pravna posla služila le kot obramba pred upniki, sta simulirana oziroma navidezna ter zato nična.

5Toženka se je tožnikovemu pravnemu naziranju uprla, češ da ne drži, da sta bila pravna posla navidezna, da je bila z njene strani izražena njena prava volja in da za dolgove tožnika do upnikov pred sklenitvijo Sporazuma 2012 (tj., kasnejšega po vrsti, op. pritožbenega sodišča) sploh ni vedela.

Odločitev sodišča prve stopnje, povzetek pritožbe in odgovora nanjo

6Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek na ugotovitev ničnosti Sporazumov 2006 in 2012 z delno sodbo zavrnilo.

7Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da bi moralo sodišče v izpodbijani sodbi navesti jasne in konkretne razloge o naslednjih dejstvih: 1. ali so nepremičnine v A. in B. skupno premoženje pravdnih strank in ali je on prispeval k njihovi pridobitvi; 2. ali je običajno in pravno dopustno skupno premoženje ugotavljati in deliti dvakrat; 3. ali so v času sklepanja Sporazumov 2006 in 2012 obstajali upniki, ki bi zaradi poplačila svojih terjatev lahko posegli po tožnikovem deležu na skupnem premoženju; 4. ali je običajno in izkustveno sprejemljivo, da v poslu delitve premoženja eden od zakoncev pridobi vse, drugi pa ničesar; 5. ali sta pravdni stranki z vsebino notarskih zapisov navzven izrazili svojo pravo voljo v smislu, da tožnik k nepremičninam v A. in B. ni prispeval, da na njih nima nobenih lastninskih upravičenj in da gre za posebno premoženje toženke. V nadaljevanju obširno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabo materialnega prava in sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve postopka ter poseg v ustavne pravice. Višje sodišče ne bo širše povzemalo pritožbenih navedb, temveč se bo do bistvenih opredelilo v nadaljevanju te sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča

9Pritožba ni utemeljena.

10Pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve postopka zaradi pomanjkanja pravno odločilnih dejstev v razlogih izpodbijane sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Delna sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse (glede na materialnopravno izhodišče, ki ga je zastavil tožnik in s katerim se bo, kot bo razvidno v nadaljevanju, podrobno ukvarjalo tudi pritožbeno sodišče) ključne ugotovitve, ki višjemu sodišču omogočajo, da opravi preskus njene pravilnosti. Res pa je, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno zastavilo širše in je oblikovalo dokazno oceno tudi o dejstvih, ki se ob pravilni uporabi materialnega prava (nanj višje sodišče pazi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP) izkažejo kot pravno nepomembna.

11OZ v prvem odstavku 50. člena določa, da navidezna pogodba med strankama nima učinka, kar prav tako velja za nične pogodbe, ki pa se od neobstoječih, kakršna je tudi navidezna, razlikujejo po tem, da so sicer nastale, le veljavne niso.³ Pri navidezni pogodbi soglasje volj ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek zunanjega videza pogodbe. Povedano drugače: obe stranki želita ustvariti zunanji videz pogodbe, ki ne ustreza njuni pravi volji – strinjata se torej, da je njuna navzven izražena volja zaigrana.⁴ Če pa soglasje pogodbenih strank o navideznosti ne obstaja, to na veljavnost pogodbe ne vpliva, torej pogodba velja. Če ena izmed pogodbenic odda pravnoposlovno izjavo, vendar noče pravnih posledic, ki jih njena izjava vsebuje, ne da bi s tem seznanila svojo sopogodbenico, in to pridrži zase, gre za miselni (tihi) pridržek/mentalno rezervacijo. Ta na veljavnost pravnega posla ne vpliva zato, ker pravni red varuje dobroverno nasprotno stranko. Pravna teorija poudarja, da niti v vsakdanjem življenju niti v teoretičnem razpravljanju ni najti razumevanja za varovanje položaja tistega, ki zavestno izjavi nekaj, česar dejansko ni mislil.⁵

12Navideznost pogodbe mora dokazati tisti, ki jo zatrjuje.⁶ V obravnavanem primeru je to tožnik. On je tisti, ki mora izpodbiti domnevo, ki izhaja iz v notarski obliki zapisanih Sporazumov, namreč da sta pravdni stranki želeli razdružiti skupno premoženje in sta ga tudi razdružili tako, kot iz Sporazumov izhaja. Kot sledi iz razlogov izpodbijane sodbe, ki jih višje sodišče, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, sprejema, tožnik tega dokaznega bremena ni zmogel.

13Toženka se je ves čas postopka upirala zatrjevani navideznosti Sporazumov, češ da za obstoj tožnikovih upnikov sploh ni vedela in pri sklepanju Sporazumov torej ni mogla zasledovati istega namena kot tožnik. Sodišče prve stopnje je oblikovalo prepričljivo dokazno oceno, da je toženka zmogla dokazati, da za tožnikove dolgove oziroma upnike ni vedela.⁷ Ob presoji enega izmed dolgov je prepričljivo pojasnilo (pri oceni zaslišanja ene izmed prič – kontaktne osebe tožnikovih upnikov), kako je toženka, frapirana ob seznanitvi z dolgom iz naslova najemnine za dva najeta lokala, reagirala tako, da je dolg nemudoma poravnala sama.⁸ Pri tem velja opomniti, da se je to zgodilo po tem, ko sta bila Sporazuma sklenjena.

14Dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da za tožnikove upnike ni vedela, pritožnik izpodbija z dvema razlogoma. Najprej navaja, da je toženka kot njegova zakonska partnerica, ki je z njim živela 17 let, za dolgove nedvomno morala vedeti, saj bi bila drugačna situacija izkustveno, logično in zdravorazumsko nesprejemljiva, ter da OZ v podobni situaciji vzpostavlja domnevo o vednosti zakonca osebe, ki oškoduje upnike (drugi odstavek 256. člena). Nato dodaja, da zakonci seveda vedo za davčne dolgove drug drugega, poleg tega pa so davčne odločbe knjižene in javno vidne v javnih evidencah.

15Upnik, ki trdi, da je dolžnikov zakonec vedel za dolg sozakonca, mora to trditi in dokazati, v primeru pravnega prehoda premoženja pa njegovo veljavnost izpodbiti bodisi prek pravil o paulijanski tožbi (255. člen in naslednji OZ), o ničnosti (86. člen in naslednji OZ) ali o navideznosti pogodbe (50. člen OZ). Tudi ZZZDR (podobno kot OZ v primeru v pritožbi izpostavljenega pravila pri paulijanski tožbi) ščiti upnike: za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem (drugi odstavek 56. člena). Glede teh navedenih obveznosti je povsem vseeno, ali zakonec zanje ve ali ne, saj odgovarja v vsakem primeru. Po nasprotnem razlogovanju pa ne odgovarja za preostale obveznosti in zakonska domneva, da zanje ve ali bi moral vedeti, ne obstoji niti do nje ni mogoče priti z uporabo analogije, na kar namiguje pritožnik. V primeru sklepanja navideznih pogodb, čeprav med zakoncema, ne OZ ne ZZZDR ne vzpostavljata domneve o vedenju enega zakonca za dolgove drugega.

16Pritožbena teza, da en zakonec mora vedeti za (vse) dolgove sozakonca, ker je vsaka drugačna dokazna ocena izkustveno, logično in zdravorazumsko nesprejemljiva, ostaja na posplošeni ravni. Zakaj bi bilo (ob odsotnosti zakonske domneve) vsakokrat nujno sklepati o vedenju zakonca za sozakončeve dolgove, pritožnik ne pojasni. Prav tako ne pove, kako in zakaj je toženka vedela oziroma bi morala vedeti za njegove dolgove.⁹ V obravnavanem primeru se, nasprotno, kot bolj verjetna izkazuje drugačna teza. Namreč da je ob tako široko zastavljenem poslovanju in tolikšnih prihodkih (na kar tožnik neskromno opozarja tudi v pritožbi)¹⁰ povsem možno, da toženka tožnikovega poslovanja¹¹ ni poznala in za tožnikove dolgove ni vedela. Čeprav so bile davčne odločbe (pri čemer je bil davčni dolg le eden izmed tožnikovih dolgov) objavljene in javno dostopne, nobeno zakonsko pravilo toženki kot sopogodbenici spornih Sporazumov ni nalagalo predhodnega poizvedovanja o morebitnem davčnem dolgu njenega moža.¹²

17Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka za dolgove tožnika ni vedela, torej po pritožbenem preizkusu, opravljenem v okviru pritožbenih navedb, ostaja neizpodbita. Čim pa je tako, tožnikov tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Očitno namreč ni bila podana volja pravdnih strank o navideznosti obeh Sporazumov pri njunem sklepanju, tožnikov miselni pridržek pa pravno, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ni upošteven.

18Ob zgornji ugotovitvi se kot pravno neodločilno izkaže vprašanje, ali so v času sklepanja notarskih sporazumov (leta 2006 in leta 2012) obstajali tožnikovi upniki, ki bi zaradi poplačila svojih terjatev lahko posegli po premoženju, ki je bilo predmet Sporazumov. Čeprav bi obstajali, toženka zanje ni vedela in tožniku ni uspelo dokazati, da je Sporazuma sklenila z enakim namenom kot on – prikriti premoženje in izigrati upnike.

19V času sklepanja veljavni ZZZDR je zakoncema omogočal, da skupno premoženje sporazumno ali na zahtevo enega od njiju razdelita (58. člen). Zakonca pri tem nista vezana na domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju. Premoženje lahko razdelita bodisi v celoti bodisi delno,¹³ in če je pravno dopustno skupno premoženje deliti večkrat, potem se pritožnik po nepotrebnem sprašuje, ali je to običajno. Sploh pa iz Sporazuma 2006 izhaja, da sta pravdni stranki razdelili vse dotlej ustvarjeno skupno premoženje (četrti odstavek 1. člena), na kar se sklicuje tudi Sporazum iz leta 2012 (točki b) in c) 2. člena),¹⁴ in sta pravdni stranki torej s kasnejšim sporazumom razdelili (le) še skupno premoženje, ustvarjeno po sklenitvi Sporazuma 2006.¹⁵ V takem ravnanju pravdnih strank višje sodišče ne vidi nič spornega, na kar namiguje pritožba.

20Ni res, da bi se moralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ukvarjati z vprašanjem, ali nepremičnini A. in stanovanje v B. predstavljata skupno premoženje pravdnih strank in ali je tožnik prispeval k njegovi pridobitvi. Sodišče z delno sodbo namreč ni odločalo o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem, temveč le o vprašanju ničnosti Sporazumov.

21Sklepno mora pritožbeno sodišče odgovoriti še na izpostavljeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo, ali je običajno in izkustveno sprejemljivo, da v poslu delitve premoženja eden od zakoncev pridobi vse premoženje, drugi pa ničesar. Običajno zagotovo ni, ni pa nemogoče niti ni prepovedano. Prosta izbira načina delitve skupnega premoženja je v skladu z načelom dispozitivnosti.¹⁶ Vendar tudi ne drži (in to je sodišče prve stopnje ocenilo in poudarilo, zato je pritožbena graja o pomanjkanju razlogov neutemeljena), da tožnik po Sporazumih ob delitvi skupnega premoženja ni dobil ničesar. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po Sporazumu 2006 dobil denar,¹⁷ po sporazumu 2012 pa si je izgovoril dosmrtni užitek na nepremičninah C.¹⁸ Zakaj je tožnik na tak način delitve pristal, je prostodušno razkril (šele) v tej pravdi (pri čemer se je v postopkih, kjer mu je to koristilo, skliceval ravno na Sporazum 2012)¹⁹, a njegova prikrita prava volja na veljavnost Sporazumov ne vpliva. Drži sicer, da se v Sporazumu 2012 omenjata tako nepremičnina v A. kot nepremičnina v B., a sta pogodbenika glede obeh soglašala, da gre za posebno premoženje toženke (točki a) in d) 2. člena) in nepremičnine v A. nista razdelila (4. člen), zato ne drži pritožbena teza, da sta pogodbeni stranki implicitno priznali, da nepremičnina v A. predstavlja skupno premoženje. To bi se lahko reklo kvečjemu za stanovanje v B. (za katerega v Sporazumu 2012 najprej piše, da je toženkino posebno premoženje, nakar sta ga stranki v 4. členu razdelili), vendar pa tega pritožnik ne zatrjuje (glej drugi odstavek VII. točke pritožbe).

22Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

¹ S tem sporazumom (priloga B 3) sta pravdni stranki ugotovili, da skupno premoženje tvorijo pohištvo, stanovanjska oprema in druge premičnine v stanovanjski stavbi, ki se nahaja na naslovu A. in so na hrbtni strani označene z nalepko in napisom na njej XXX (1. člen), nakar sta to premoženje v celoti razdružili tako, da postane izključna last toženke, ta pa se zaveže tožniku njegov delež izplačati v denarju – 2.000.000 SIT (2. in 3. člen).
² S tem sporazumom (priloga A 5) sta pravdni stranki (med drugim) ugotovili (2. člen), da je toženka že pred sklenitvijo zakonske zveze pridobila nepremično in premično premoženje, ki predstavlja njeno posebno premoženje, kar ji tožnik izrecno priznava, in sicer: nepremičnini z ID znakoma 1 in 2, ki v naravi predstavljata stanovanjsko stavbo na naslovu A., s pripadajočim dvoriščem; vse premičnine, ki se nahajajo v tej stanovanjski stavbi in vsa vlaganja vanjo; ter nepremičnina z ID znakom 3, ki v naravi predstavlja stanovanje v šestem nadstropju v B. Ugotovili sta še (3. člen), da skupno premoženje predstavlja tudi poslovni delež v družbi D., d. o. o., ki ima v lasti dve stanovanji, obremenjeni s hipotekama, ki ju bo tožnik odplačal. Pravdni stranki sta se nato dogovorili (4. člen), da si vse premoženje iz 2. in 3. člena razdelita tako, da to postane izključna last toženke. Vrednost razdruženega premoženja sta ocenila na 300.000 EUR.
³ Tako VS RS v sodbi II Ips 322/2017 z 28. marca 2019, 11. točka obrazložitve in tam navedeno sodno prakso.
⁴ Primerjaj Obligacijski zakonik (OZ): Splošni del: s komentarjem (2003); GV Založba, Ljubljana; 1. knjiga, str. 361.
⁵ Primerjaj Obligacijski zakonik (OZ): Splošni del: s komentarjem (2003); GV Založba, Ljubljana; 1. knjiga, str. 362.
⁶ Tako Pavšak, N., v Obligacijsko pravo, splošni del, Plavšak, N., Juhart, M., Vrenčur, R., GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 215.
⁷ To vedenje ne vključuje vedenja o hipotekah na nepremičninah, ki so bile predmet delitve, kajti zanje je toženka vedela in so bile tudi izrecno omenjene v Sporazumih.
⁸ Glej dokazno oceno sodišča prve stopnje v 33. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe in potrdilo o plačilu v prilogi B 44.
⁹ Iz konteksta celotne toženkine izpovedbe je iztrgan njen odgovor na vprašanje o njenem vedenju glede „polepljenih listkov“. Toženka je namreč izpovedala tudi, da nje v času, ko naj bi bili v hiši rubežniki, ni bilo nikoli doma. Pritožnik ni izkoristil možnosti, da bi zastavil bolj konkretno vprašanje o „XXX listkih“ in bi izpodbil tezo, da so bili listki na premičninah nalepljeni za potrebe sklepanja Sporazuma 2006.
¹⁰ Navaja, med drugim, da je le redko kateri Slovenec v štirih letih svojega poslovnega udejstvovanja razpolagal z več kot 470.000 EUR denarnih sredstev.
¹¹ Sodišče prve stopnje v 31. točki zapisalo, da se skozi celoten postopek izkazuje vzorec tožnikovega ravnanja, ki se zoperstavlja kakršni koli obveznosti plačevanja: bodisi do bank, do privatnih posojilodajalcev, najemodajalcev ali iz naslova zakonske obveznosti plačevanja preživnine do lastnih mladoletnih otrok.
¹² Za zavarovanje tožnikovega davčnega dolga iz leta 2010 je že obstojala hipoteka – glej 34. točko obrazložitve.
¹³ Pravna teorija poudarja, da načelo dispozitivnosti obsega tudi odločitev zakoncev o obsegu delitve skupnega premoženja (zakonca razdelita posamezno stvar, del skupnega premoženja, ali celotno premoženje). Tako Žnidaršič, dr. V.: Premoženjska razmerja med zakonci, Bonex založba, 2002, str. 413.
¹⁴ Zakonca, vsakič, ko skupno premoženje razdelita, vsaj za določen, zelo kratek čas (dokler ne pridobita novega skupnega premoženja) ukineta zakoniti režim skupnega premoženja in vzpostavita t. i. režim ločenega premoženja. Tako Žnidaršič, ibidem, str. 412.
¹⁵ Po razdelitvi z delom pridobljeno premoženje je spet skupno premoženje zakoncev. Žnidaršič, V., ibidem.
¹⁶ Žnidaršič, V., ibidem.
¹⁷ Glej 60 do 62. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁸ Glej 18. ter 53. do 57. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁹ Glej dokazno oceno sodišča prve stopnje iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.