VSC Sklep Cp 269/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje P 703/2018 z dne 26. 2. 2019 v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo za plačilo zneska 185.609,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 4. 2016 razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem še izpodbijanem delu glede sklepa P 703/2018 z dne 26. 2. 2019 pa se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje tožbo z dne 3. 11. 2015, spremenjeno dne 12. 9. 2017 zavrglo, v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep P 703/2018 z dne 5. 3. 2019 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek.

III. Izrek o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1S sklepom P 703/20128 z dne 26. 2. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožba z dne 3. 11. 2015, spremenjena dne 12. 9. 2017 v celoti, torej glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka zavrže. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljala, da sodišče ugotovi, da je lastnica sporne nepremičnine parc. št. 1142 k.o. ... od dne 11. 3. 1993 dalje. Pri tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica glede na svoje trditve ni uspela izkazati, da je nosilka materialnopravne pravice, saj uveljavlja ugotovitev lastninske pravice toženke in ne svoje lastninske pravice na nepremičnini. Tožnica namreč svoje materialnopravno upravičenje temelji na 14. členu ZSKZ, ta pa določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občine po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Ker pa iz četrtega odstavka 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in po prvem odstavku tega člena izhaja, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki ležijo na območju občine in so bili 6. 4. 1941 v lasti občine, postanejo njihova last, je tako materialnopravni upravičenec iz te določbe glede lastninske pravice tožena stranka in ne tožnica. Drugačne podlage za morebitno materialnopravno upravičenje tožnica ni navedla. Tožnica tako ne zahteva varstva svojih pravic in interesov, saj materialnopravno upravičenje ne izhaja iz 14. člena ZSKZ, ampak tožnica dejansko uveljavlja pravico tretjega, torej toženke, zato je njen primarni tožbeni zahtevek nedopusten in ga je sodišče zavrglo. Procesna legitimacija je namreč procesna predpostavka in če ta ni izpolnjena, se tožba zavrže. Navedeno velja tudi za podredni ugotovitveni tožbeni zahtevek, ki je smiselno enak primarnemu tožbenemu zahtevku, z dostavkom, da tožnica zahteva tudi ugotovitve, da sama od dne 11. 3. 1993 ni lastnica sporne nepremičnine. Ta zahtevek je tožnica utemeljila z enako dejansko in pravno podlago, pri čemer prav tako, kot je sodišče obrazložilo tudi zavrnitev glede primarnega tožbenega zahtevka, ni ustrezno konkretizirano in izkazano materialnopravno upravičenje, zato je sodišče tudi v tem delu tožbo zavrglo. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnica ni zadostila predpostavki za izdajo ugotovitvene sodbe, po določbi drugega odstavka 181. člena ZPP. Navedbe, zakaj tožnica postavlja takšen zahtevek, namreč predstavljajo le ekonomski interes, kar izhaja tudi iz sklepa višjega sodišča. Na podlagi navedb, ki jih je tožnica podala v tožbi in v pripravljalnih vlogah, sodišče obstoja pravne koristi ni moglo ugotoviti, saj iz navedb izhajajo le ekonomski razlogi za vložitev tožbe (bremena javnopravne in zasebne narave; realizacija namena zakonodajalca; zagotovitev pravilnih podatkov o lastništvu v zemljiški knjigi; sanacija strupenih odpadkov). Tudi v vlogi z dne 8. 1. 2019, po prejemu sklepa višjega sodišča, tožnica ni dodatno konkretizirala svojega pravnega interesa, ampak se je sklicevala na vse doslej že podane navedbe, ki pa po zaključku sodišča prve stopnje, upoštevajoč tudi navodila višjega sodišča, za drugačno odločitvijo o tožbi, ne zadostujejo. V podrednem zahtevku je tožnica postavila tudi dajatveni zahtevek za plačilo zneska 185.609,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016. Iz njenih navedb pa izhaja, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS plačal stroške odstranitev odpadkov na sporni nepremičnini v vtoževanem znesku. Ker pa je Sklad samostojna pravna oseba in je tisti, ki gospodari z nepremičninami, ne pa država in je ta sredstva plačal Sklad in ne tožnica sama, tako tožnica tudi v tem delu, ko od toženke zahteva plačilo zneska, za katerega bi naj bila prikrajšana, čeprav ga sama ni poravnala, zahtevek je postavila v imenu Sklada, ki je samostojna pravna oseba z lastnimi sredstvi za delovanje, nima aktivne procesne legitimacije, saj tudi ne zatrjuje svoje stvarne legitimacije, je zahtevek zavrglo. Sodišče je tako podredni tožbeni zahtevek tudi v dajatvenem delu zavrglo, kot izhaja iz izreka sklepa. S sklepom P 703/2018 z dne 5. 3. 2019 pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila. Ker je tožena stranka v celoti uspela, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti te pravdne stroške in je sodišče prve stopnje pri tem uporabilo določbe prvega odstavka 154. člena ZPP.

2Zoper takšne odločitve se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. Tožeča stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju njene aktivne legitimacije pravno zmotna. Tožeča stranka je v postopku s tožbo uveljavljala varstvo svojih pravic in sicer na način, da se ugotovi obstoj lastninske pravice tožene stranke oziroma neobstoj njene lastninske pravice, o čemer je lastninska pravica tožene stranke nastala originarno, na podlagi samega zakona. Zato ima tožeča stranka tudi pravni interes, da sodišče odloči o njenem tožbenem zahtevku. Tožena stranka ni zanikala, da je bila pripravljena skleniti pogodbo o prenosu za zemljišče s parc. št. 1142 k.o. ..., vendar ob pogoju, da tožeča stranka nosi vse pravne in finančne posledice inšpekcijskega postopka. Tožena stranka bi morala biti v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica sporne nepremičnine ne glede na to, da temu ni tako, pa je dejstvo, da je zakoniti titular lastninske pravice na sporni nepremičnini tožena stranka, ki pa lastninske pravice ne želi imeti. Tako toženi stranki pripada lastninska pravica na podlagi samega zakona, ob izpolnjenosti zakonskih pogojev kot to določa ZSKZ v četrtem odstavku 14. člena v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom istega člena, kar je tožeča stranka ves čas tudi zatrjevala in tudi to izkazala. Tožeča stranka je mnenja, da je v postopku izkazala tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožeča stranka uveljavlja neobstoj svoje lastninske pravice zaradi nasprotnega obstoja lastninske pravice tožene stranke na podlagi zakona, vendar pa dajatveni zahtevek za sklenitev pogodbe o prenosu iz razlogov originarnega nastanka lastninske pravice tožene stranke ni mogoč. Tožeča stranka je s svojimi navedbami gotovo izkazala, da bo v primeru ugoditve zahtevku pridobila pravno korist, ki je brez odločitve sodišča ne more doseči. Zagotovitev pravilnih podatkov v zemljiški knjigi, pravilne evidence lastništva Republike Slovenije nad zemljišči, ki so v državni lasti in v izogib morebitnim zahtevkom fizičnih oseb do lastnika sporne nepremičnine, po oceni tožene stranke nikakor ne predstavlja ekonomskega interesa tožeče stranka. Nadalje tožeča stranka izpostavlja, da v prid obstoja njene aktivne legitimacije in pravnega interesa govori tudi dejstvo, da je Sklad v imenu in za račun Republike Slovenije z Mestno občino Celje v preteklosti že sklepal pogodbe o prenosu s toženo stranko v enakih situacijah, kot je ta, o kateri se sedaj odloča. Zaradi odločitev sodišča prve stopnje je tožeči stranki kršena pravica do sodnega varstva v smislu 23. člena Ustave RS. Tožeča stranka ni mogla vložiti dajatvene tožbe na sklenitev pogodbe s toženo stranko in ji je tako ostala le še ugotovitvena tožba. Tudi upravni organ se je izrekel v inšpekcijskem postopku o tem, da ugotavljanje dejanskega lastniškega stanja, ki naj bi bilo drugačno od stanja, kot izhaja iz zemljišče knjige, presega pristojnosti, ki jih ima inšpekcijski organ pri odločanju o ukrepanju v primeru nezakonito odloženih odpadkov. Zato je tožeča ravnala pravilno, ko se je pri ugotavljanju lastništva navedenega zemljišča oprla na stanje v zemljiški knjigi. Tožeča stranka je tako izkazala, da sama ni zakonita lastnica zemljišča, čeprav je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica in sicer na podlagi nične pogodbe o prenosu. Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna tudi iz razloga, ker je skladno z veljavno zakonodajo potrebno za zemljišče skrbeti v smislu, da mora le-to služiti funkciji, ki jo ima določeno s planskimi akti občine, to je glede na njegovo namensko rabo. Sporno zemljišče je po namenski rabi opredeljeno delno kot kmetijsko zemljišče in delno kot gozdno, s posebnim pomenom. Tožeča stranka mora zato skrbeti za vzdrževanje te nepremičnine, ker sicer lahko pride do raznih inšpekcijskih postopkov. Neprepričljivi so tudi razlogi sodišča prve stopnje v delu, ko popolnoma spregleda, da ima Sklad zakonsko pooblastilo za upravljanje s kmetijskimi zemljišči v lasti tožeče stranke in da te naloge gospodarjenja Sklad opravlja v imenu in za račun tožeče stranke. V kolikor ta dela izvaja na račun tožeče stranke, gre torej za sredstva tožeče stranke in v kolikor ta dela izvaja v imenu tožeče stranke, je potrebno šteti, da je ta dela opravila tožeča stranka. Določitev Sklada kot zavezanca v inšpekcijskih postopkih tako ni temeljila na ugotovitvi njegovega statusa posestnika. Inšpekcijski organ je odločitev sprejel izhajajoč iz nepravilno ugotovljenega lastništva sporne nepremičnine. Zato je mnenja, da bi sodišče prve stopnje moralo o vseh treh zahtevkih odločiti vsebinsko in ne tožbenega zahtevka zavreči. Tožeča stranka izpostavlja tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 321/2010, katere jedro navaja, da za odločitev o obstoju pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe zadošča že dejstvo, da ima takšna sodba učinek izvršljivosti v zvezi s 3. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1, ki določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Tožeča stranka uveljavlja, da je v postopku podala dovolj individualizirane okoliščine, iz katerih izhaja njena aktivna legitimacija za postavljeni (primarni oziroma podredni) tožbeni zahtevek. Zato predlaga, da se primarnemu oziroma podrednemu zahtevku tožeče stranke ugodi ali pa se zadeva razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša še pritožbene stroške.

3Tožeča stranka podaja tudi pritožbo zoper odločitev, sprejeto v sklepu sodišča prve stopnje P 703/2018 z dne 5. 3. 2019. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, kajti zahtevkom bi sodišče prve stopnje moralo v celoti ugoditi.

4Obe pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki, ki je na njiju odgovorila. Mnenja je, da je sodišče pravilno odločilo, ker je tožbeni zahtevek zavrglo, kajti v obravnavani zadevi je tožena stranka uveljavljala ugovor aktivne procesne legitimacije, kar pa je procesna predpostavka. Če ta ni izpolnjena, se tožba zavrže. Ker tožeča stranka s predmetno tožbo in sicer tako s primarno kot tudi s podrednim tožbenim zahtevkom ni zahtevala varstva svojih pravic in interesov, ampak pravic tretjih oseb oziroma tožene stranke, je njena tožba nedopustna in jo prvostopno sodišče pravilno zavrglo ter to svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Enako stališče izhaja tudi iz sklepa VSC Cp 232/2018. Tožeča stranka v tem sporu zahteva ugotovitev lastninske pravice tožene stranke pri podrednem zahtevku pa gre za enako procesno situacijo. Tožeča stranka tako ne zahteva varstva svojih pravic, temveč zahteva varstvo pravic tretjih oseb. Zato tega tudi ne more uveljavljati z ugotovitveno tožbo, saj za to nima nobenega pravnega interesa. Tožeča stranka lahko na toženo stranko nepremičnino prenese le s pravnim poslom, za sklenitev katerega pa so za toženo stranko nesprejemljivi pogoji, to je pogojevanje pri prenosu lastninske pravice s plačilom stroškov odstranitve kontaminiranega zemljišča, slednje je seveda v to ne more prisiliti. Tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Ker ne uveljavlja varstva nobenih svojih pravic ali interesov, ki bi bila kršena ali ogrožena, zato nima pravnega interesa za vložitev takšne tožbe. Za takšno tožbo bi morala tožeča stranka posebej izkazati pravni interes. Za obstoj pravnega interesa pa morajo biti podani pravni razlogi, ne pa razlogi ekonomske narave. Pravni interes tožeče stranke za tožbo v tem sporu zagotovo ni podan, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Povsem neutemeljeni so tudi očitki, da tožeči stranki ni bila zagotovljena pravica do sodnega varstva. Po mnenju tožene stranke se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo upravnega sodišča RS I-U-1711/2015 z dne 13. 10. 2016, v kateri je upravno sodišče navedlo, da ugotavljanje dejanskega lastniškega stanja, ki naj bilo drugačno od stanja, ki izhaja iz zemljiške knjige, presega pristojnost, ki jo ima inšpekcijski organ pri odločanju, ukrepanju in v primeru nezakonito odloženih odpadkov. Tožeča stranka je že vpisana kot lastnica v zemljiški knjigi, zato tožba na ugotovitev lastninske pravice ni več dopustna. Negativna ugotovitvena tožba je namreč dopustna le v primeru, da ima tožeča stranka očitno pravno korist v zvezi z ugotovitvijo, da tožena stranka, ki zatrjuje lastninsko pravico, ni lastnica nepremičnine. Prav tako pa po tožeči stranki zatrjevana bremena, ki jim je kot lastnik izpostavljena zaradi morebitnih inšpekcijskih postopkov, pomeni le ekonomske razloge in nikakor ne izkazujejo njenega morebitnega pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe. Prav tako iz odločbe inšpekcijskega organa izhaja, da je bil inšpekcijski zavezanec v obravnavanem postopku nedvomno Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je edini tudi bil stranka omenjenega postopka. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je namreč skladno z določbo tretjega odstavka 157.a člena ZVO-1 bil dolžan plačati stroške odstranitve odpadkov kot lastniški posestnik sporne nepremičnine, ki mora pri gospodarjenju z gozdovi v lasti RS skladno z določbami Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS in Zakona o gozdovih zasledovati cilje ohranjanja narave in varovati tudi ekološko funkcijo gozdov. Nasprotna zatrjevanja tožeče stranke so tako neutemeljena. Zato stroške odstranitev odpadkov nosi posestnik in je vprašanje lastništva za sporno nepremičnino v tem primeru povsem nepomembno in brezpredmetno. Ker je sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov v navedenem inšpekcijskem postopku nastopal kot posestnik sporne nepremičnine in ne kot upravljalec zemljišč v lasti Republike Slovenije, so povsem nepomembna in neutemeljena zatrjevanja tožeče stranke, da Sklad izvaja dela v imenu in na račun Republike Slovenije. Napačna in neutemeljena so nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da naj bi tožeča stranka izkazala aktivno legitimacijo za podredni tožbeni zahtevek. Ker tožeča stranka v podrednim zahtevkom uveljavlja plačilo 185.609,72 EUR s pripadki v korist Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS in ne v svojo korist, tudi glede podrednega tožbenega zahtevka nima aktivne procesne legitimacije, kot je prvostopno sodišče pravilno odločilo in obrazložilo v točki 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa. Prav tako se tožeča stranka povsem neutemeljeno sklicuje na sodbo VS RS II Ips 321/2010 iz katere izhaja, da za odločitev o obstoju pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe zadošča že dejstvo, da ima takšna sodba učinek izvršljivosti. Ta sodba se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, saj gre pri njej za tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev svoje lastninske pravice na nepremičnini, za takšen tožbeni zahtevek pa v tem sporu ne gre. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5Odgovor na pritožbo podaja tožena stranka tudi na pritožbo tožeče stranke zoper sklep P 703/2018 z dne 5. 3. 2019. V tej zvezi je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 154. člena ZPP, zato predlaga, da se pritožba tudi v tem delu zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6Pritožba zoper primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek ni utemeljena. Tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja, da naj sodišče ugotovi, da je lastnica sporne nepremičnine na parc. št. 1142 k. o. ... od dne 11. 3. 1993 dalje, toženka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica v tem postopku ne uveljavlja varstva svojih pravic ter da niso izkazane in dovolj konkretizirane okoliščine, na podlagi katerih bi bila podana njena aktivna legitimacija. Za obstoj procesne legitimacije in s tem dopustnost meritornega odločanja sodišča, je namreč potrebno zatrjevanje stvarne legitimacije, torej da je tožnik sam nosilec nekih pravic oziroma upravičenj iz materialnopravnega razmerja ter da uveljavlja svojo pravico, toženec pa je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja.¹ Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica glede na svoje trditve ni uspela izkazati, da je nosilka materialnopravne pravice, saj uveljavlja ugotovitev lastninske pravice toženke in ne svoje lastninske pravice na nepremičnini. Tožnica svoje materialnopravno upravičenje temelji na 14. členu ZSKZ (kar je izrecno navedla tudi v vlogi z dne 8. 1. 2019, po prejemu sklepa višjega sodišča). Ta pa določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, po stanju z dnem uveljavitve tega zakona postanejo last Republike Slovenije oziroma občin in se jih po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenese na Sklad oziroma na občino. Tako iz določbe četrtega odstavka navedenega člena izhaja, da so lastnina občine po 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in po prvem odstavku tega člena kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki ležijo na območju občine in so bile 6. 4. 1941 v lasti občine. Materialnopravni upravičenec iz te določbe glede lastninske pravice je tako toženka in ne tožnica. Drugačne podlage za morebitno materialnopravno upravičenje, tožeča stranka ni navedla. Tožnica tako ne zahteva varstva svojih pravic in interesov, saj njeno materialnopravno upravičenje ne izhaja iz 14. člena ZSKZ, ampak tožnica dejansko uveljavlja pravico tretjega, torej toženke, zato je njen primarni tožbeni zahtevek nedopusten in ga je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrglo. Procesna legitimacija je namreč procesna predpostavka in če ta ni izpolnjena, se tožba zavrže. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da navedeno velja tudi za prvi podredni ugotovitveni tožbeni zahtevek, ki je smiselno enak primarnemu tožbenemu zahtevku z dostavkom, da tožnica zahteva tudi ugotovitev, da sama od dne 11. 3. 1993 ni lastnica te sporne nepremičnine. Tak zahtevek je tožnica temeljila z enako dejansko in pravno podlagi, pri čemer prav tako ni ustrezno konkretizirano in izkazano njeno materialnopravno upravičenje, zato je sodišče tudi v tem delu tožbo, pravilno zavrglo. Pritožba zato v zvezi s podanostjo aktivne legitimacije tožeče stranke, ni utemeljena.

7Pravilen je tudi zaključek sodišče prve stopnje, da tožeča stranka v postopku ni izkazala pravni interes za ugotovitveno tožbo, kot to določa drugi odstavek 181. člena ZPP. Navedbe, zakaj tožnica postavlja takšen zahtevek, namreč predstavljajo le ekonomski interes, kar izhaja tudi iz prej citiranega sklepa VSC. Pravi interes je namreč podan, če tožnik trdi, da je njegova pravica kršena ali ogrožena in če izkaže za verjetno, da mu bo, če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, zagotovljena pravna korist, ki je brez sodbe sodišča ne bi mogel ustvariti. Na podlagi navedb, ki jih je tožnica podala v tožbi in pripravljalnih vlogah, pa sodišče prve stopnje obstoja pravne koristi pravilno ni moglo ugotoviti, saj iz navedb izhajajo le ekonomski razlogi za vložitev tožbe (bremena javnopravne in zasebne narave, realizacija namena zakonodajalca, zagotovitev pravilnih podatkov o lastništvu v zemljiški knjigi, sanacija strupenih odpadkov). Tudi v vlogi z dne 8. 1. 2019, po prejemu sklepa višjega sodišča, tožnica ni dodatno konkretizirala svojega pravnega interesa, ampak se je sklicevala na vse doslej, že podane navedbe, ki pravilno po zaključku sodišča prve stopnje za drugačno odločitev o tožbi, ne zadostujejo.

8Tožeči stranki je tako bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je sodišče njena dva zahtevka obravnavalo, če pa ju je zavrglo to še ne pomeni, da sodišče tožeči stranki ni nudilo pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

9Prav tako z odločbo upravnega sodišča I-U-1711/2015/15 z dne 13. 10. 2016, tožeča stranka ni dokazala, da jo je drug organ napotil na to, da se v posebnem postopku ugotovi njena lastninska pravica.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki bi pripeljale do drugačne odločitve sodišča prve stopnje in sicer, da je tožena stranka v skladu z veljavno zakonodajo dolžna skrbeti za zemljišča v smislu tega, da ta služijo funkciji, ki jih ima to zemljišče in je to določeno s planskimi akti občine, to je glede na njihovo namensko rabo. V takšnem primeru se zasleduje zgolj ekonomski interes, ne pa pravni. Ker tako tožeča stranka niti s primarnim niti s podrednim ugotovitvenim tožbenim zahtevkom ne uveljavlja varstva nobenih svojih pravic ali interesa, ki bi bil kršen ali ogrožen, s tem tudi nima in ne more imeti pravnega interesa za vložitev takšne ugotovitvene tožbe. Za ugotovitveno tožbo, bi tožeča stranka skladno z določbo drugega odstavka 181. člena ZPP morala posebej izkazati pravni interes, za kar morajo biti podani pravni razlogi, ne pa razlogi ekonomske narave. Ker tožeča stranka s tožbo tako ni zahtevala, da se ugotovi obstoj kakšne njene pravice ali pravnega razmerja, takšna tožba tudi ne more zasledovati nobene pravne koristi, zato pravni interes tožeče stranke za tožbo v tem sporu ni podan, kot je to pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu. Neutemeljene, za odločanje v tem sporu so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka uveljavljala neobstoj lastninske pravice zaradi obstoja lastninske pravice tožene stranke in da dajatveni zahtevek na sklenitev pogodbe o prenosu ni mogoč, da je pogodba o prenosu leta 1997 nična, da je tožeča stranka vložitev tožbe utemeljevala z načelom pravne varnosti, v skladu s katerim je nujno, da se vzpostavi evidenca o lastništvu kmetijskih zemljišč in gozdov, tudi iz razloga raznih bremen lastnika in da je vzpostavitev pravilnega stanja pomembna za ugotovitev pravilnih podatkov o zemljiški knjigi. Tudi iz teh navedbe nikjer ne izhaja njen pravni interes za uveljavljanje zahtevka na ugotovitev ali neugotovitev obstoja njene lastninske pravice na sporni nepremičnini. Tudi morebitno pravno varstvo v smislu uveljavljanja pravic tretjih na njenem zemljišču ne predstavlja njenega pravnega interesa, kvečjemu s temi trditvami tožeča stranka zasleduje njen ekonomski interes. Dejstvo je namreč, da je tožeča stranka v zemljiško knjigo že vpisana kot lastnica sporne nepremičnine, zato tožba na ugotovitev lastninske pravice tretjega, ni dopustna. Negativna ugotovitvena tožba je dopustna le v primeru, da ima tožeča stranka očitno pravno korist v zvezi z ugotovitvijo, da tožeča stranka, ki ima lastninsko pravico, ni lastnica nepremičnine. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje glede zavrženja primarnega in prvega podrednega ugotovitvenega zahtevka.

11Utemeljeno pa pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko obravnavati njen podredni dajatveni zahtevek in da v tej zvezi ne bi smelo tega zahtevka zavreči. V drugem podrednem zahtevku je tožnica postavila dajatveni zahtevek za plačilo zneska 185.609,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016. Iz njenih navedb izhaja, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov plačal stroške odstranitve odpadkov na sporni nepremičnini v vtoževanem znesku. Republika Slovenija je glede kmetijskih zemljišč in gozdov, katerih lastnica je postala na podlagi 14. člena ZSKZ, res to prenesla na Sklad z določenimi pooblastili. Res je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov samostojna pravna oseba in je tisti, ki gospodari z nepremičninami. Če je Sklad plačal ta sredstva ne tožnica sama, to še ne pomeni, da pa tožnica ni aktivno legitimirana za sprožitev takšnega zahtevka po plačilu odškodnine, zato sodišče prve stopnje dajatvenega zahtevka ne bi smelo zavreči. Tožeča stranka ima tako aktivno procesno legitimacijo, če pa ni upravičena po materialnem pravu za plačilo tega zneska, pa je to vsebinsko vprašanje, o katerem pa mora sodišče prve stopnje odločiti vsebinsko, to je s sodbo (prvi odstavek 310. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 311. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in je sklep sodišča prve stopnje v dajatvenem delu glede plačila zneska 185.609,72 EUR razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o zadevi vsebinsko odloči, pri čemer bo sodišče prve stopnje uporabilo tudi pravila o materialnoprocesnem vodstvu (člen 285 ZPP), glede sklepčnosti oziroma nesklepčnosti zahtevka tožeče stranke za plačilo.

12Ker tako o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke še ni odločeno, je zato utemeljena pritožba tožeče stranke glede odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom P 703/2018 z dne 5. 3. 2019. O vseh pravdnih stroških bo tako sodišče prve stopnje odločilo glede na celoten uspeh postopka, ob uporabi določbe člena 154 in 163 ZPP, po tistem ko bo odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke. Zato je sodišče druge stopnje v tej zvezi na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 365. člena ZPP ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, razveljavilo in tudi v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

13Obe pravdni stranki sta sicer priglasili pritožbene stroške, ker pa o celotni zadevi še ni odločeno, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Glej obrazložitev iz sklepa VSC Cp 232/2018 z dne 18. 10. 2018.