VSL Sodba VII Kp 18840/2015

I. Pritožbi državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi, kazenski sankciji, odvzemu predmetov in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da je:

obdolženi A. A. z dejanjema opisanima pod prvo in drugo alinejo izreka izpodbijane sodbe storil dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, z dejanjem opisanim pod tretjo alinejo izreka izpodbijane sodbe pa kaznivo dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1.

Po 57. in 58. členu KZ-1 se obdolžencu izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu določijo kazni:

- za dejanji po prvem odstavku 251. člena KZ-1 za vsako po 4 (štiri) mesece zapora,

- za dejanje po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 6 (šest) mesecev zapora,

nakar se po določbah 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi enotna kazen 1 (eno) leto zapora, ki se ne bo izrekla, če obdolženec v preizkusni dobi 4 (štirih) let ne bo storil novega kaznivega dejanja .

II. Obdolženega A. A. se iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je ponarejeno listino uporabil kot pravo s tem, ko je 31. 12. 2013 v trgovini F. na cesti ... tam zaposleni prodajalki ob urejanju dokumentacije za obročno odplačevanje izdelkov kot dokaz, da je zaposlen in plačilno sposoben, predložil naslednji listini:

- obračun plače za julij 2013 družbe D. d.o.o., ki se glasi na njegovo ime in

- obvestilo o prometu na svojem bančnem računu banke E. za mesec avgust 2013, z datumom 30. 8. 2018

s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, v tem delu bremenijo proračun.

III. Po določbi 498. člena ZKP se obdolžencu odvzameta listini - obračun plače za julij 2013 družbe D. d. o. o., ki se glasi na ime obdolženca in obvestilo o bančnem računu obdolženca na banki E. za mesec avgust 2013.

IV. V preostalem se pritožba državnega tožilca, v celoti pa pritožba obdolženčevih zagovornikov zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

V. Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je (v ponovljenem postopku) z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega (enega) kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri je določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je, da se na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 obdolžencu odvzamejo zasežene listine in sicer obračun plače za oktober 2013 družbe D. d.o.o., ki se glasi na njegovo ime, obvestilo o prometu na bančnem računu na ime obdolženega banke E. d.d. za mesec november 2013 in ponarejeno potrdilo Davčnega urada X o davčni številki; po drugem odstavku 73. člena KZ-1 pa je odvzelo listini - obračun plače za julij 2013 družbe D. d.o.o., ki se glasi na obdolženčevo ime in obvestilo o prometu na bančnem računu obdolženca banke E. d.d. za mesec avgust 2013. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločanje sodišču prve stopnje;

- državni tožilec iz enakih razlogov kot zagovorniki (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) in dodatno še zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen šest mesecev zapora. Na pritožbo državnega tožilca so odgovorili zagovorniki in predlagali njeno zavrnitev.

3Pritožba državnega tožilca je delno utemeljena, pritožba obdolženčevih zagovornikov pa ni utemeljena.

K pritožbi obdolženčevih zagovornikov

4Sicer je točna pritožbena ugotovitev, da je obdolženec v prodajalni F. v zvezi z urejanjem obročnega plačila tam navzoči prodajalki izročil plačilno listo oziroma obračun plače za oktober 2013, ki ni bil podpisan ne s strani delodajalca in ne s strani delavca, in tudi ni imel žiga delodajalca. Je pa zmotno naziranje pritožnikov, da zaradi navedenih okoliščin sploh ne gre za listine v smislu 251. člena KZ-1, saj niso bile sposobne dokazovati pravno pomembnega dejstva glede tega, da je obdolženec zaposlen in da v tej zvezi prejema plačo oziroma dohodke. Priča B. B. je pojasnila, da je v zvezi z obročnim nakupom izdelkov stranka morala predložiti osebni dokument, bančni izpisek, plačilno listo in davčno številko, pri čemer ni bilo relevantno, ali je bil na plačilni listi oziroma na bančnem izpisku podpis ali žig ali ne, saj so v vsakem primeru, tudi če na listinah ni bilo podpisa oziroma žiga, listine sprejeli, to sami preverili in nato vse skupaj poslali na podjetje G., ki je nato odločilo ali se stranki odobri plačilo na obroke ali ne. Iz navedenega izhaja, da so bile s strani obdolženca (v pravnem prometu) predložene listine sprejete oziroma so se upoštevale kot relevantne za dokazovanje pravno pomembnih dejstev v zvezi z obdolženčevo zaposlitvijo in prihodki, zato pritožbeni ugovor, da je prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon, saj bi moralo ugotoviti, da predmetni dokumenti ne predstavljajo listin v smislu 251. člena KZ-1 (navkljub ugotovitvi, da je prodajalec podatke še dodatno preveril) ne vzdrži kritične presoje. Predložitev davčne številke je bila za stranko, ki je želela obročni nakup izdelkov, zavezujoča (kot je pojasnila priča B. B.), zato je brezpredmetna pritožbena navedba, da davčna številka (razen tega, da se vpiše v kreditno pogodbo) nima drugega pomena za pravni posel.

5Pritožniki uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in sicer navajajo, da je vso potrebno dokumentacijo za ureditev kredita pripravila obdolženčeva takratna partnerka C. C., ki je znala delati z računalnikom, da mu je te listine dala v roke, on pa jih je, zaupajoč svoji partnerki in ne da bi vedel, da je z njimi karkoli narobe in da gre za ponarejene listine, izročil prodajalki. Navedeno obrambno tezo, ki naj bi ekskulpirala obstoj obdolženčevega naklepa, je na podlagi kritične ocene izpovedb prič B. B. in C. C. (slednja je zanikala zagovorne navedbe), v povezavi s spisovnimi podatki glede družbe D. d.o.o. in s podatki glede nezaposlenosti in plačilne (ne)sposobnosti obdolženca v povezavi z njegovimi prihodki iz naslova socialnih transferov - suvereno, prepričljivo in življenjsko logično ovrglo že sodišče prve stopnje, ki je v zvezi z navedenimi dejstvenimi okoliščinami v tč. 18 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo pravilne in logične dokazne zaključke, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in se nanje tudi v celoti sklicuje. Tudi v delu, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obdolženec (kot je tudi sam povedal), v družbi D. d.o.o. nikoli ni bil zaposlen, ne kot delavec ne kot direktor, podjetje praktično ni poslovalo in ni bilo denarja (kot je pojasnila C. C.) in ker je bil obdolženec dejansko nezaposlen (podatki ZZZS) in zgolj prejemnik denarne socialne pomoči, pritožbeno zatrjevanje, da naj bi nakazili z dne 17. 9. 2013 in 1. 10. 2013 na TRR obdolženca predstavljali dohodek iz naslova „plače“, navkljub uporabi navedenega termina, ne vzdrži kritične presoje.

6Neupoštevno je pritožbeno razlogovanje, ki iz „naslova“ predkaznovanosti C. C. sklepa na njeno neverodostojnost in nekredibilnost v tem postopku, saj zagovorniki ob podajanju takšne dokazne ocene istočasno prezrejo, da je bil za istovrstna kazniva dejanja (še celo v istem kazenskem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju), skupaj z C. C. procesuiran tudi obdolženec, katerega sklicevanje na popolno zavedenost, nevednost in nepoučenost o ključnih okoliščinah zadeve, tudi s tega vidika ne prepriča. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da je obdolženec ravnal zavestno in hoteno, kar je natančno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe, ki jih pritožbena trditev, da obdolženec ni vedel, da so dokumenti ponarejeni in da mu zato ni moč očitati naklepnega ravnanja, v ničemer ne more omajati.

7Nasprotje med sodbeni razlogi obramba vidi v tem, da po eni strani sodišče prve stopnje verjame C. C., da je slišala ko se je obdolženi dogovarjal s prodajalko za nakup na obroke in da je nekaj narobe z davčno številko, po drugi strani pa ugotavlja, da priča pri dogovorih ni bila poleg in da se je sprehajala po trgovini in si ogledovala izdelke. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj okoliščina, da je C. C. v določeni meri zaznala komunikacijo med obdolženim in prodajalko, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da se je sicer kritičnega dne tudi gibala po trgovini in da pri predložitvi listin ni sodelovala, kot je pojasnila C. C. in je enako povedala tudi priča B. B., katere verodostojnost pa pritožniki v ničemer niso problematizirali.

K pritožbi državnega tožilca

8Državni tožilec se ne strinja s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja in z razlogi zanjo. Meni, da gre v primeru hkratne uporabe več ponarejenih listin za toliko kaznivih dejanj, kolikor je listin. Če gre sprejeti zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolžencu mogoče očitati uporabo treh ponarejenih listin (o čemer bo govora še v nadaljevanju), gre torej po oceni pritožnika za tri kazniva dejanja, ne pa za eno samo kaznivo dejanje, zato je v tem delu podana kršitev kazenskega zakona. Takšnemu pritožbenemu stališču v celoti pritrjuje pritožbeno sodišče, ki izhajajoč iz kazensko pravne teorije in uveljavljene sodne prakse ugotavlja, da uporaba vsake posamezne ponarejene listine, predstavlja samostojno kaznivo dejanje. Torej, kolikor je storilec uporabil ponarejenih listin, toliko je tudi kaznivih dejanj, ki jih je bilo v času veljavnosti KZ, sicer moč opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje (če so bili seveda za to izpolnjeni konstantni in variabilni elementi), kar pa sedaj veljavna dikcija 54. člena KZ-1 (ki se nanaša zgolj na premoženjska deliktna ravnanja) ne omogoča. Skratka, sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je obdolženec s predložitvijo v izreku izpodbijane sodbe opisanih listin storil eno samo kaznivo dejanje. Zato je pritrditi pritožniku, da je podana kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP), ki jo je sodišče druge stopnje odpravilo na način, da je dejanji, ki ju je storil obdolženec in sta opisani pod prvo in drugo alinejo izreka izpodbijane sodbe, opredelilo kot dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1.

9Sodišče druge stopnje pa soglaša z državnim tožilcem, da je prvostopenjsko sodišče napačno opredelilo tudi uporabo ponarejenega potrdila DURS-a (tretja alineja izreka izpodbijane sodbe), kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in ne kot uporabo ponarejene javne listine po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. V konkretnem primeru se obdolžencu očita, da je uporabil ponarejeno potrdilo DURS-a o davčni številki, zato ni mogoče sprejeti zaključka prvostopenjskega sodišča, da bi šlo za kaznivo dejanje po tretjem odstavku le v primeru, če bi obdolženec predložil izvirnik oziroma overjeno kopijo omenjene listine, saj izvirnik te listine sploh ne obstaja. Če bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, bi to pomenilo, da kaznivega dejanja z uporabo ponarejene listine sploh ni mogoče storiti, saj izvirnik oziroma overjena kopija izvirnika ponarejene listine, sploh ni, ker izvirnik ponarejene listine ne obstaja in ga zato nikoli ni mogoče predložiti oziroma uporabiti. Izvirnik potrdila o davčni številki izdaja FURS (prej DURS), pri ponarejenem potrdilu (kakršnega je predložil obdolženec) pa se ustvarja vtis, da gre za potrdilo, ki ga je izdal za to pristojen (že omenjen) organ, čeprav ga v resnici ni in torej ne gre za izvirnik potrdila o davčni številki. Zato ga v izvirniku nikoli ni mogoče predložiti. Upoštevajoč navedeno sodišče druge stopnje torej soglaša s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na predložitev ponarejenega potrdila DURS-a o davčni številki obdolženca, napačno opredelilo kaznivo dejanje, ki bi ga moralo opredeliti kot (samostojno) kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, kar je bilo s pravilno opredelitvijo dejanja potem sanirano v pritožbenem postopku, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

10Pač pa pritožnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni dokazano, da je obdolženec v inkriminiranem dogodku uporabil tudi ponarejeni listini in sicer obračun plače za julij 2013 in bančni izpisek E. z dne 31. 8. 2013. Državni tožilec se v tej zvezi sklicuje na vsebino zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 3. 1. 2014, iz katerega izhaja, da naj bi obdolženec dne 31. 12. 2013 predložil vseh pet (v obtožnem aktu procesuiranih) listin. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da izsledki dokaznega postopka v okviru katerega je bila analizirana sporna ponarejena listinska dokumentacija in sta bili v tej zvezi zaslišani priči B. B. in Č. Č., tozadevnih okoliščin predkazenskega postopka niso potrdili s stopnjo gotovosti, ki se kot dokazni standard zahteva za izrek obsodilne sodbe. Zato je sodišče prve stopnje iz razlogov pojasnjenih v točki 15 obrazložitve, utemeljeno zaključilo, da v tem delu obdolžencu krivda ni dokazana. Je pa je sodišče prve stopnje vsled napačne pravne opredelitve kot jo je zastopalo v izpodbijani sodbi (torej, da gre za eno kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1) zgolj iz dejstvenega opisa izpustilo s strani pritožnika problematizirani listini. Namesto, da bi v tem delu izreklo oprostilno sodbo, ki pa jo je ob pravilni uporabi materialnega prava in na podlagi ugotovitve, da obtožbeni očitki glede teh dveh listin dejansko niso dokazani, skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 392. člena ZKP izreklo sodišče druge stopnje, ki pa je zaradi vsebinsko drugačne odločitve poseglo tudi v odločbo o odvzemu predmetov. Predmetni ponarejeni listini sta bili namreč obdolžencu odvzeti skladno z določbo 498. člena ZKP, saj bi ju v primeru vrnitve lahko uporabil, kar pa z vidika varnosti pravnega prometa ni dopustno. Odločilo je tudi, da skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP, v oprostilnem delu stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

11Ker je sodišče druge stopnje (na že zgoraj opisan način) poseglo v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi, je to posledično narekovalo tudi poseg v odločbo o kazenski sankciji, pri čemer pa ni sledilo pritožbi državnega tožilca, da ni pogojev za izrek pogojne obsodbe. Resda je bil obdolženec do sedaj že večkrat kaznovan, pri čemer je očitana kazniva dejanja storil v času preizkusne dobe po sodbi Okrajnega sodišča v Črnomlju I K 43742/2012, ki je postala pravnomočna 15. 10. 2013, prav tako je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju II K 16211/2014, ki je postala pravnomočna 14. 1. 2016 (in je kot zadnja zabeležena v kazenski evidenci), kaznovan za podobna kazniva dejanja tudi po tem, ko je storil obravnavana kazniva dejanja. Nobenega dvoma ni, da gre na strani obdolženca za večjo kriminalno količino, pri čemer pa pri izbiri kazenske sankcije, po oceni pritožbenega sodišča vendarle ni moč prezreti dejstva, da je vsa ta kazniva dejanja obdolženec storil v času od junija 2013 do januarja 2014. Torej izhajajo bolj ali manj iz istega časovnega obdobja, od katerega pa je sedaj preteklo že več kot pet let. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi navedenih okoliščin in ob upoštevanju v izpodbijani sodbi tudi izpostavljenega dejstva, da si je obdolženec v nekem obdobju našel zaposlitev in da si je uredil stike s hčerko, kateri naj bi bil za vzgled, (navkljub drugačnemu stališču pritožnika) ocenilo, da je vendarle na mestu izrek sankcije opominjevalne narave. V okviru le-te je (izhajajoč iz teže in narave kaznivih dejanj ter stopnje kazenske odgovornosti obdolženca) za dejanji po prvem odstavku 251. člena KZ-1, za vsako od njiju določilo štiri mesece zapora, za dejanje po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 je določilo šest mesecev zapora, nato pa je po določilih o steku določilo enotno kazen eno leto zapora s preizkusno dobo štirih let, ki je glede na obseg kriminalne količine in dosedanjo predkaznovanost obdolženca primerna in potrebna. Se pa na tem mestu opozarja obdolženca, da je zgolj on tisti, ki bo lahko s svojim načinom življenja dokazal, da je bila pozitivna prognoza sodišča upravičena, saj bo v primeru storitve novih kaznivih dejanj pogojna obsodba nedvomno preklicana, v njej določena kazen pa izrečena in izvršena.

12Iz zgoraj navedenih okoliščin je torej razvidno, da je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi, kazenski sankciji, odvzemu predmetov in stroških kazenskega postopka spremenilo v obsegu in na način kot izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem delu je (iz že pojasnjenih razlogov) pritožbo državnega tožilca, v celoti pa pritožbo zagovornikov obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeni in po ugotovitvi, da niso podane kršitve na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

13Obdolženec je brez zaposlitve, brez premoženja in prejemnik socialnih transferov, zato ga je sodišče druge stopnje skladno z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj bi bilo v nasprotnem primeru lahko ogroženo njegovo preživljanje.