VSL Sklep V Kp 54914/2013

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da se izločeni podatki na nosilcih podatkov, zaseženih odvetniku A. A. ob preiskavi njegovega stanovanja in preiskavi odvetniške pisarne A. A. dne 20. 11. 2013, zasežejo. Odločilo je še, da bodo po pravnomočnosti sklepa neizločeni podatki vrnjeni odvetniku A. A., kopija nosilca podatkov pa bo uničena.

2Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov odvetnik A. A. in Odvetniška pisarna A. A., d.o.o. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni, tako da se zaseženi nosilci podatkov skupaj z izločenimi podatki izločijo kot dokazno gradivo ter se navedeno vrne pritožnikoma, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbo je odgovoril višji državni tožilec, B. B. iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, in pritožbenemu sodišču predlagal naj odloči enako, kot je odločilo s sklepom V Kp 54914/2013 z dne 20. 9. 2018, torej naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Preizkus izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb je pokazal, da je prvostopenjsko sodišče o zasegu izločenih podatkov na nosilcih podatkov, zaseženih odvetniku A. A., odločilo skladno s postopkom, predpisanim v točkah 60 do 63 obrazložitve (zlasti v točki 61) odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-115/14-28 (Up-218/14-45) z dne 21. 1. 2016.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnika izpodbijano odločitev grajata s smiselno enakimi pritožbenimi navedbami kot v pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 54914/2013-152, s katerim je sodišče odločilo, da se zasežejo vse listine, zasežene ob hišni preiskavi pri odvetniku A. A. Nanje je pritožbeno sodišče odgovorilo s sklepom V Kp 54914/2013 z dne 20. 9. 2018, ko je pritožbi odvetnika A. A. in njegove odvetniške družbe ter Odvetniške zbornice Slovenije zavrnilo kot neutemeljeni.

7Z izpodbijanim sklepom je sodišče po postopku, določenem v 60. do 63. točki odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-115/14-28 (Up-218/14-45) z dne 21. 1. 2016, odločilo še o zaseženih elektronskih podatkih. Navedeni sklep pritožnika v pritožbi izpodbijata v petih sklopih.

8V prvem sklopu pritožbenih navedb pritožnika poudarita, da so bile z izvedenimi hišnimi preiskavami kršene človekove pravice, in da je to ugotovilo Ustavno sodišče RS, zaradi česar skladno z drugim odstavkom 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni dopustno zaseženih nosilcev podatkov uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku, niti jih za ta namen zaseči.

9Pritožbene navedbe niso utemeljene. Ustavno sodišče RS je dne 21. 1. 2016 v svoji odločbi ugotovilo, da sta ZKP in Zakon o odvetništvu (ZOdv) v neskladju z ustavo in določilo rok enega leta za odpravo protiustavnosti. Odločilo je, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti hišne preiskave odvetniške pisarne, preiskave elektronskih naprav ter zaseg predmetov, listin in naprav odvetnika dovoljujejo in opravljajo na način, predpisan v točkah 60 do 63 obrazložitve odločbe (točke 1 do 4 izreka odločbe). Navedeno pomeni, da je Ustavno sodišče RS v točkah 60 do 63 obrazložitve svoje odločbe za prehodno obdobje določilo način izvršitve odločbe o ugotovljenih protiustavnostih. V zvezi s konkretnimi odredbami za hišno preiskavo je prepovedalo nadaljnje posege v odvetniško zasebnost in odločilo, da se preiskovalna dejanja ne smejo izvajati brez navzočnosti predstavnika Odvetniške zbornice Slovenije ter brez spoštovanja jamstev, ki izhajajo iz 3. in 4. točke izreka odločbe, ter zapovedalo, da morajo biti vsi predmeti, podatki, listine in dokumentacija v vseh oblikah, ki so bili zaseženi v preiskovalnih dejanjih na podlagi konkretnih odredb za hišno preiskavo, nemudoma dani na vpogled pritožnikom, pri katerih so se preiskovalna dejanja izvedla, njihovim morebitnim odvetnikom oz. zastopnikom in predstavniku Odvetniške zbornice Slovenije, ter navedenim podelilo pravico ugovarjati njihovemu zasegu na način in po postopkih, ki so določeni v točki 3 izreka (točke 5 do 7 izreka odločbe).

10Res je Ustavno sodišče RS v peti točki izreka navedene odločbe ugotovilo, da so bile z izvedenimi preiskovalnimi dejanji na podlagi predmetne odredbe za hišno preiskavo kršene pravice iz 35. člena, prvega odstavka 36. člena, prvega odstavka 37. člena, prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave RS (pravice zasebnosti in osebnostne pravice, nedotakljivost stanovanja, tajnost pisem in drugih občil, pravica do sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva). Vendar pritožbene navedbe, da točka 59 obrazložitve ustavne odločbe z dne 26. 1. 2016 le načeloma dovoljuje hišno preiskavo v zvezi z odvetniki in odvetniškimi pisarnami, ne velja pa za konkretno preiskovalno dejanje, opravljeno v zvezi z odvetnikom A. A. na podlagi odredbe preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 54914/2013 z dne 18.11.2013, niso utemeljene. Ustavno sodišče RS je odločilo, da se prepovedujejo nadaljnji posegi v odvetniško zasebnost na podlagi izdanih odredb, in da se preiskovalna dejanja ne smejo izvajati brez navzočnosti predstavnika Odvetniške zbornice Slovenije ter brez spoštovanja jamstev iz 3. in 4. točke izreka (6. točka izreka ustavne odločbe). Pravilno je torej stališče prvostopenjskega sodišča v zvezi s točko 59 obrazložitve ustavne odločbe, da je do odprave ugotovljene protiustavnosti, zaradi zagotovitve učinkovitega pregona najhujših kaznivih dejanj, še vedno mogoče izvajati preiskovalna dejanja tudi v zvezi z že zaseženim gradivom pri odvetniku A. A., pri čemer pa je treba upoštevati jamstva, predpisana v točkah 3 in 4 izreka ustavne odločbe (9. in 10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Povedno drugače, iz navedene odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja, da se preiskovalna dejanja lahko nadaljujejo, ker preiskovalna dejanja pri odvetnikih zaradi interesov kazenskega postopka sama po sebi niso nedopustna, vendar tako, da bodo preprečene nove kršitve človekovih pravic¹. Ustavno sodišče RS je namreč za nadaljnji postopek v zvezi z zaseženim gradivom določilo obveznost spoštovanja minimalnih procesnih jamstev, predpisanih v postopku po 60. do 63. točki obrazložitve ustavne odločbe, ki bodo zagotovila, da do nadaljnjih nedopustnih posegov v odvetniško zasebnost ne bo prišlo.

11Pritožbene navedbe, da je treba vrniti vse zaseženo gradivo, saj je bilo pridobljeno s kršitvijo človekovih pravic, torej glede na pravilno razumevanje vsebine odločbe Ustavnega sodišča RS, ne držijo. Bistvo ustavne odločbe z dne 21. 1. 2016 namreč ni varovanje samih odvetnikov, pač pa se varuje odvetniška zaupnost kot posebej ranljiva kategorija razmerja med odvetnikom in tretjimi, ki s preiskovano zadevo kot temeljem izdane odredbe za hišno preiskavo nimajo zveze. Z opravljenimi zasegi gradiva na podlagi predmetne odredbe za hišno preiskavo se je res že poseglo v določene ustavne pravice, nadaljnji postopek pa je Ustavno sodišče RS strogo predpisalo zaradi varovanja odvetniške zaupnosti.

12V drugem sklopu pritožbenih navedb pritožnika opozarjata, da je odvetnik A. A. v konkretni predkazenski zadevi osumljenec, pa so se kljub temu zoper njega izvajala preiskovalna dejanja, brez upoštevanja jamstev iz 29. člena ustave in 5. člena ZKP.

13Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da za presojo ustavnosti in zakonitosti postopka, ki je tekel na podlagi 60. do 63. točke obrazložitve ustavne odločbe in se je zaključil z izdajo napadenega sklepa, niso pomembne, kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče v točkah 20 in 21 obrazložitve. Iz ustavne odločbe izhaja, da je treba zagotoviti ustrezno varstvo odvetniške zaupnosti kot posebej ranljive kategorije razmerja med odvetnikom in tretjimi osebami. Kot pravilno pojasni prvostopenjsko sodišče, bi bil status odvetnika A. A. relevanten samo, v kolikor bi bil slednji zagovornik enega izmed osumljencev. V tem primeru bi veljala prepoved zasega listin, podatkov in dokumentov, ki se nanašajo na razmerja med zagovornikom in osumljencem (upoštevaje člen 235 ZKP in 29. člen Ustave RS). Tudi zaslišanje odvetnika kot preiskovanca, ki ga določa Ustavno sodišče RS kot fazo v postopku po točkah 60 do 63 obrazložitve odločbe z dne 21. 1. 2016, se nanaša le na njegova razmerja z osumljenimi in tretjimi osebami, ne pa na ugotavljanje verjetnosti, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje.

14Pritožnika v tretjem sklopu pritožbenih navedb korektno navajata, da na narok 12. 12. 2017 odvetnik A. A. ni bil pravilno povabljen. Iz zapisnika o naroku po 60. in 61. točki obrazložitve odločitve ustavnega sodišča U-I 115/2014 (z dne 21. 1. 2016) z dne 12. 12. 2017 izhaja, da sta bila na naroku dne 12. 12. 2017 prisotna odvetnikov pooblaščenec, odvetnik C. C. in predstavnika Odvetniške zbornice Slovenije, in da je bil namen tega naroka vpogled v vsebino zaseženih in zapečatenih listin in elektronskih naprav pred odločitvijo o zasegu. Sodnica je po obliki kuverte ugotovila, da se v prilogi C8 nahajajo kopije nosilcev podatkov, za kar je potrebno, da to fotografira izvedenec, za kar je predviden narok dne 13. 12. 2017. V nadaljevanju se je vpogledalo v prilogo C7, v kateri je bilo devet registratorjev in dva v spiralo zvezana dokumenta. Iz zapisnika z dne 13. 12. 2017 izhaja, da je bil poleg izvedenca D. D., pooblaščenca C. C. in predstavnice Odvetniške zbornice Slovenije, prisoten tudi odvetnik A. A. Na naroku se je odprla priloga C8, v kateri so bili odvetniku A. A. zaseženi nosilci podatkov. Drži torej, da odvetnik A. A. na narok dne 12. 12. 2017 ni bil pravilno vabljen, a se je priloga C8, v kateri so bili slednjemu zaseženi nosilci podatkov, odprla šele naslednji dan, ko je bil odvetnik A. A. na naroku prisoten, zaradi česar ni prišlo do uveljavljane kršitve pravice odvetnika do navzočnosti pri preiskovalnih dejanjih.

15V četrtem sklopu pritožbenih navedb pritožnika navajata, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj nima podlage v nobenem posamičnem aktu. Opozarjata, da iz ustavne odločbe izhaja, da zaradi poteka časovne veljavnosti odredb (odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 6446/2014, z dne 8. 10. 2014, III Kpd 6446/2014, z dne 4. 12. 2014 in IV Kpd 54914/2013, z dne 18. 11. 2013) ni mogoče opravljati nobenih preiskovalnih dejanj več, ampak bi bila zato potrebna odredba preiskovalnega sodnika.

16Tudi s temi pritožbenimi navedbami pritožnika ne moreta uspeti. Pritožnika spregledata, da je Ustavno sodišče RS z začasno odredbo z dne 11. 12. 2014 prepovedalo nadaljnje preiskovanje podatkov, pridobljenih v okviru hišnih preiskav, v odločbi z dne 21. 1. 2016 pa nato jasno predpisalo nadaljnji postopek v zvezi z zaseženim gradivom. Preiskovalna sodnica je v zvezi s podatki na odvetniku zaseženih elektronskih napravah pravilno izvedla postopek po 61. točki obrazložitve odločbe ustavnega sodišča, ki določa postopek za izvedbo preiskovalnega dejanja preiskave elektronske naprave. Pravna podlaga za izvedbo postopka preiskovalne sodnice (kot sodnice garantke) v konkretni zadevi je torej ustavna odločba, pri čemer ni potrebe po izdaji dodatne odredbe za preiskavo elektronskih naprav, za kar se neutemeljeno zavzemata pritožnika.

17Pritožbene navedbe, da je odvetnik v času po izdaji ustavne odločbe z dne 21. 1. 2016 v znatno slabšem pravnem položaju v primerjavi z drugimi preiskovanci, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče vnovič poudarja, da je ustavno sodišče z odločbo z dne 21. 1. 2016 natančno določilo postopek izvajanja preiskovalnih dejanj zaradi zagotovitve, da ne bi neupravičeno, v nasprotju s strogim testom sorazmernosti in ustavno dopustnim legitimnim ciljem odrejanja preiskovalnih dejanj v zvezi z odvetniki, prišlo do posega v odvetniško zasebnost kot razmerje med odvetnikom in tretjimi osebami. Stališče, da je predmetna ustavna odločba namenjena varovanju samega odvetnika, je zmotno.

18V zadnjem, petem sklopu pritožbenih navedb pritožnika opozarjata na dveletni rok za uničenje gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, po drugem odstavku 154. člena ZKP, saj tožilstvo niti dve leti po končanju izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov ni podalo zahteve za preiskavo ali vložilo obtožnega akta. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da je predmet pritožbenega preizkusa v obravnavani zadevi izpodbijani sklep v zvezi z postopkom po 61. točki obrazložitve odločbe ustavnega sodišča, pri čemer presoja določbe četrtega odstavka člena 153 ZKP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZKP in ocena zakonitosti v predkazenskem postopku zbranega dokaznega gradiva presega okvir tega preizkusa.

19Ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost izvedbe postopka po 61. členu obrazložitve ustavne odločbe, niti v ničemer ne omaje pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Tiskovno sporočilo Ustavnega sodišča RS U-I-115/14-29 (Up-218/14-46) z dne 25. 1 2016.