UPRS Sodba in sklep III U 405/2016-33

I. Tožba zoper sklep Upravne enote Izola, št. 351-78/2016-4 z dne 16. 9. 2016, se zavrne.

II. Tožba na ugotovitev ničnosti odločbe Upravne enote Izola, št. 351-21/2010/G-12/36 z dne 29. 6. 2012, se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Izola (v nadaljevanju prvostopni organ) zavrgla predlog A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka) za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-21/2010/G-12/36 z dne 29. 6. 2012.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopni organ navaja, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja, št. 351-21/2010/G-12/36 z dne 29. 6. 2012, s katerim je bilo investitorjema B.B. in C.C. dovoljena gradnja nadomestne stanovanjske hiše ..., na parc. št. ..., k.o. ..., in s tem legalizacija in dokončanje izvedenih sprememb pri gradnji nadomestne stanovanjske hiše ..., glede na enotno dovoljenje za gradnjo št. 351-333/2002/EDG-03/36 z dne 16. 6. 2003, ki se nadomešča z navedenim gradbenim dovoljenjem. Gradbeno dovoljenje z dne 29. 6. 2012 je postalo dokončno dne 14. 11. 2012 z vročitvijo odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35108-4/2012/22-04611108 z dne 7. 11. 2012, s katerim je bila zavrnjena pritožba ene izmed strank strankam v postopku, pravnomočno pa dne 22. 8. 2013 s sodbo Upravnega sodišča št. III U 381/2012-17 z dne 22. 8. 2013. Tožeča stranka je bila v obravnavanem postopku izdaje gradbenega dovoljenja stranska udeleženka. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila tožeča stranka povabljena na seznanitev z gradnjo (dopis št. 351-21/2011 z dne 24. 1. 2012) in se je obravnave udeležila, sporno gradbeno dovoljenje pa ji je bilo vročeno dne 18. 7. 2012.

3Glede na to, da je bil predlog za obnovo postopka vložen po preteku treh let od dokončnosti odločbe, tožeča stranka pa ni predložila nobenega konkretnega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da so podani razlogi in okoliščine iz 2., 3. in 4. točke 260. člena ZUP, ki morajo biti nedvomno dokazani za uporabo določil petega odstavka 263. člena ZUP, je tožeča stranka zamudila z zakonom predpisani 3-letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Prvostopni organ je zato vlogo, kot prepozno, na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, zavrgel.

4Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35108-217/2016/4 z dne 7. 11. 2016 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa zavrnilo. V zvezi z ugovorom, da bi bilo potrebno predhodno vloženo vlogo tožeče stranke na gradbeno inšpekcijo z dne 7. 6. 2014, obravnavati kot predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja je navedlo, da tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila sporna vloga naslovljena kot predlog za obnovo postopka, poleg tega pa vloga ni vsebovala vsebine za njeno opredelitev kot predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja.

5Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razlogov: kršitve materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da so v zadevi podani zatrjevani obnovitveni razlogi iz 2. in 4. točke 260. člena ZUP, zato bi moral prvostopni organ obnovo postopka dopustiti. Upravni organ je odklanjal seznanitev tožeče stranke s predmetno upravno zadevo in je z nezakonitim ravnanjem ter odločanjem storil vrsto nezakonitosti. Tožeči stranki je v upravnem postopku kršil pravico do seznanitve z dokumentacijo v predmetni zadevi, saj se je tožeča stranka šele na podlagi odločbe informacijske pooblaščenke lahko seznanila z zadevno projektno dokumentacijo. Ugotovila je, da odgovorni vodja projekta Č.Č. ni bil vpisan v imenik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), oziroma v imenik Inženirske zbornice Slovenije (IZS), zaradi česar ni imel pooblastila za izdelavo študij požarne varnosti.

6Izpodbijana odločba temelji na neverodostojnih listinah ter posledično na nezakonitih podlagah, zaradi česar so v predmetni upravni zadevi listine za pridobitev gradbenega dovoljenja in samo gradbeno dovoljenje nično, na kar bi moral upravni organ paziti po uradni dolžnosti. V nadaljevanju razčlenjuje postopek izdaje gradbenega dovoljenja ter navaja kršitve, ki jih je v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja zakrivil prvostopni organ v posledici katerih je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršeno načelo materialne resnice. Prvostopni organ je izdal sporno gradbeno dovoljenje, čeprav za to niso obstajali zakonski razlogi. Tekom postopka obnove postopka je prvostopni organ tožečo stranko oviral v postopku tako, da ji ni dovolil vpogleda in seznanitve z bistvenimi dejstvi in dokazili, predvsem o tem, da odgovorni projektant nima veljavnega certifikata za izdajo dokumentacije, na kateri sloni gradbeno dovoljenje, kar je taka pomanjkljivost, ki bi jo sicer moral upravni organ ob preizkusu obstoja procesnih predpostavk prepoznati in predlog za izdajo spornega gradbenega dovoljenja zavrniti. Pavšalno navaja, da so ji bile v upravnem postopku pred Upravno enoto Izola kršene tudi njene ustavne pravice iz 14., 22., 25. in 33. člena Ustave RS, kar naj sodišče pri izdaji odločbe upošteva.

7Sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo prvostopnega organa spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, oziroma da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne v ponoven postopek toženi stranki. Nadalje predlaga, da sodišče gradbeno dovoljenje Upravne enote Izola, št. 351-21/2010/G-12/36 z dne 29. 6. 2012 izreče za nično ter ji povrne stroške postopka.

8Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

9Prizadeta stranka - investitor C.C. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in dodaja, da je tožeča stranka zoper njeno gradnjo sprožila postopke po tem, ko je Upravna enota z odločbo z dne 12. 4. 2012 zavrnila vlogo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo izvedene rekonstrukcije, dozidave in nadzidave stanovanjskega objekta z delavnico na naslovu .... V nadaljevanju prereka tožbene navedbe tožeče stranke, jih podrobneje obrazlaga, pojasnjuje šikaniranja tožeče stranke in dodaja, da sta tako tožeča stranka kot druga soseda D.D., ki imata nedovoljeni gradnji, vse postopke za legalizacijo le teh izgubili.

10V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeča stranka prereka tožbene navedbe prizadete stranke, vztraja pri svoji tožbi in dodatno pojasnjuje razloge zaradi katerih je izpodbijana odločba nezakonita.

K točki 1 izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Po presoji sodišča je izpodbijani sklep prvostopnega organa pravilen in zakonit iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu, potrjenim z odločbo upravnega organa druge stopnje. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in drugostopne odločbe ter se nanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

13V zadevi je sporno, ali je tožeča stranka pravočasno vložila predlog za obnovo upravnega postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-21/2010/G-12/36 z dne 29. 6. 2012.

14Obnova postopka spada med izredna pravna sredstva. Opredeljena je v določbah od 260. do 273. člena ZUP. V 260. členu ZUP je določeno, v katerih primerih se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) lahko obnovi, medtem ko 263. člen ZUP določa, da lahko stranka obnovo postopka predlaga znotraj subjektivnega in znotraj objektivnega roka. Subjektivni rok za primere iz 1. točke 260. člena ZUP je določen tako, da lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ki je določen v 1. do 6. točki prvega odstavka 263. člena ZUP. V četrtem odstavku 263. člena ZUP pa je določen objektivni rok in sicer, da po preteku 3 let od dokončnosti odločbe obnove ni mogoče več predlagati, razen v primeru izjeme iz petega odstavka 263. člena po kateri se lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku 3 let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, to je, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku (2. točka prvega odstavka 260. člena), če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena (3. točka prvega odstavka 260. člena ZUP) in če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil (4. točka prvega odstavka 260. člena).

15V zadevi ni sporno, da je postala odločba, katere obnovo postopka predlaga tožeča stranka dokončna 14. 11. 2012, to je z dnem vročitve strankam odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35108-4/2012/2-06411108 z dne 7. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba D.D. zoper sporno gradbeno dovoljenje, ki ga je izdal prvostopni organ dne 29. 6. 2012. Iz upravnega spisa nadalje nedvomno izhaja, da je bilo sporno gradbeno dovoljenje tožeči stranki, ki je bila stranski udeleženec v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, vročeno 18. 7. 2012. Glede na navedeno je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je tožeča stranka, ki je predlog za obnovo postopka vložila dne 17. 8. 2018, le tega vložila po izteku objektivnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP.

16Tožeča stranka se sicer v tožbi sklicuje tudi na obnovitvene razloge iz 2. točke in 4. točke 260. člena ZUP. Tožeča stranka pa z navedbami, ki jih navaja v tožbi po presoji sodišča ne more uspeti. V predlogu za obnovo postopka ni podala niti ustrezne trditvene podlage niti dokazov v smislu 2. točke 260. člena ZUP, da bi odločba temeljila na listini ali izpovedi priče, glede katerih bi bilo nato v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da gre za ponarejeno listino oziroma krivo izpovedbo priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku. Upoštevaje sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 75/2003 z dne 19. 1. 2006) obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP ni izkazan, če se kaznivo dejanje le zatrjuje. Ob uveljavljanju navedenega obnovitvenega razloga je torej treba predložiti ustrezno pravnomočno sodbo, iz katere izhaja, da je bila listina na podlagi katere je bila izdana odločba, katere obnova se predlaga ponarejena ali pa, da je bilo v postopku pred izdajo odločbe storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje, kaznivo po Kazenskem zakoniku, kar je vplivalo na odločitev v upravnem postopku. Tožeča stranka pa ne izkazuje obnovitvenea razloga iz 4. točke 260. člena ZUP, saj niti ne navaja katero predhodno vprašanje naj bi prvostopni organ reševal v upravnem postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, niti ne predlaga dokazov, ki bi izkazovali drugačno rešitev zatrjevanega predhodnega vprašanja.

17Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

18Sodišče je predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe Upravne enote Izola, št. 351-21/2010/G-12/36 z dne 29. 6. 2012 zavrglo.

19Predmet presoje v zadevnem upravnem sporu je tožba tožeče stranke, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sklep Upravne enote Izola, s katero je bil zavržen njen predlog za obnovo postopka končanega z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-21/2010/G-12/36 z dne 29. 6. 2012. Pogoj za izrek ničnosti upravnega akta na podlagi drugega odstavka 37. člena ZUS-1 je vložen upravni spor zoper upravni akt, katerega ničnost se v upravnem sporu uveljavlja. Glede na to, da tožeča stranka s tožbo ne izpodbija upravnega akta katerega ničnost uveljavlja, niso izpolnjene procesne predpostavke za izrek ničnosti upravnega akta, zato je sodišče ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo tožeče stranke za izrek ničnosti navedenega gradbenega dovoljenja zavrglo.

20Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da tudi, če bi sodišče štelo, da je tožeča stranka vložila tožbo tudi zoper zgoraj navedeni upravni akt, sodišče tožbo kot prepozno zavrglo v skladu z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, glede na to, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje bilo vročeno tožeči stranki 18. 7. 2012 in postalo pravnomočno dne 22. 8. 2013 s sodbo tega sodišča opr. št. III U 381/2012-17. Za obravnavanje tožbe zoper odločbo, v kateri tožeča stranka uveljavlja ničnost le te tako niso izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1. Sodišče lahko odločitev o ničnosti upravnega akta, na katero je sicer dolžno paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1) sprejme le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo (smiselno tako Vrhovno sodišče RS sklep opr. št. I Up 143/2010 z dne 1. 12. 2010). Glede na to, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o tožbi zoper navedeno gradbeno dovoljenje, to pomeni, da niso podani pogoji za odločanje sodišča o ničnosti le tega.

21Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče, v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločalo brez glavne obravnave.

K točki III. izreka:

22Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.