VSL Sodba II Cp 2435/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpovedalo najemno pogodbo št. 000 z dne 3. 4. 1992, za trisobno stanovanje št. 7 v poslovno stanovanjski stavbi v ..., za neprofitno najemnino, sklenjeno med Občino ... in toženko, ter toženki naložilo, da stanovanje izrazni in izroči prostega oseb in stvari v neposredno posest tožnicama, v roku 90 dni od pravnomočnosti sodne odločbe. Pravdne stroške tožnic v višini 1.849,88 EUR je naložilo v plačilo toženki. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je toženka zahtevala od tožnic, da ji nerazdelno povrneta znesek 4.772,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2016 dalje.

2Proti takšni odločitvi vlaga pritožbo toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugovarja pasivno legitimacijo, ker tožnici tožita napačno osebo. Toženka v spornem stanovanju ne živi, pač pa njena hčerka z otrokom. V razlogih izpodbijane sodbe ni pojasnjeno, zakaj mora toženka izprazniti oziroma se izseliti iz stanovanja, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Glede zavrnitve zahtevka po nasprotni tožbi pa navaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je napeljava centralne kurjave v spornem stanovanju stala toliko, kot se uveljavlja. Neprerekanih dejstev namreč ni treba dokazovati. Če pa je sodišče menilo, da je višina sporna, bi moralo toženko v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, da jo dokaže z listino.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Ni (več) sporno, da sta tožnici pravni naslednici občine, ki je s toženko sklenila najemno pogodbo za stanovanje na naslovu v ... za neprofitno najemnino in tako vstopili v pravni položaj najemodajalca (107. člen SZ-1). Toženka je imela v času vložitve tožbe v lasti drugo primerno nepremičnino, zato obstoji razlog za odpoved najemne pogodbe po petem odstavku 103. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1). Z odpovedjo najemne pogodbe preneha najemno razmerje, zato mora najemnik v skladu s prvim odstavkom 113. člena SZ-1 izprazniti in izročiti stanovanje najemodajalcu (lastniku), v stanju, v kakršnem ga je prevzel. Toženka je bila po odpovedani pogodbi najemnica, ki je legitimirana, da vzpostavi prejšnje stanje. V okviru presoje obstoja drugega primernega lastniškega stanovanja ugotovljena okoliščina, da v najemnem stanovanju dejansko toženka ne prebiva, pač pa njena hči z otrokom, kaže kvečjemu, da hčerka in njen otrok v stanovanju bivata z njenim dovoljenjem, ne izključuje pa možnosti, da (je) toženka stanovanje lahko uporablja(la) po potrebi. Zahtevek je bil pravilno naperjen zoper toženko, ki je tista oseba, ki mora vsled odpovedi najemnega razmerja stanovanje izprazniti (vseh stvari in oseb) ter ga izročiti tožnicama. Ugovor pasivne legitimacije zato ni utemeljen.

6Nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je toženka zahtevala povračilo vlaganj iz naslova dobave in montaže centralnega ogrevanja v spornem stanovanju, je bil pravilno zavrnjen. V nasprotju s pritožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil med strankama sporen obstoj zatrjevanega prikrajšanja iz naslova vlaganj v centralno kurjavo v spornem stanovanju, saj sta tožnici trdili, da toženka z ničemer ne dokazuje, da bi res karkoli vložila v stanovanje, niti ne predloži potrdila o plačilu vlaganj. To pomeni, da je bilo na toženki dokazno breme, da dokaže obstoj njenega prikrajšanja in za koliko je bila prikrajšana. Tega dokaznega bremena toženka ni zmogla, saj ni predložila potrdila o plačilu. Zgolj sklicevanje na predračun za izdelavo centralne kurjave (četudi bi ga predložila, pa ga ni) ne dokazuje opravljenega plačila, pač pa kvečjemu povpraševanje za opravo storitve. Glede na ugovor tožnic, ob tem, da je toženko ves čas postopka zastopal pooblaščenec, je bila na toženki dolžna skrbnost pri dokazovanju spornega dejstva. Sodišče prve stopnje je ni bilo dolžno pozivati, naj predloži dokazno listino. Kršitve materialnoprocesnega vodstva prvo sodišče ni storilo. Zato so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka prikrajšanja ni dokazala in je zato zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.³

7Vse pritožbene navedbe so torej neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

8Ker toženka ni uspela s pritožbo, tožnici pa z odgovorom na pritožbo nista v ničemer prispevali k odločitvi pritožbe, je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Pravilnost odločitve pa izhaja že iz trditev toženke, da se je s sodno poravnavo N 315/2004 z dne 1. 4. 2015 odpovedala zahtevku iz naslova vlaganj v centralno kurjavo. Po ugotovitvah prvega sodišča pa je bil zahtevek na njeno razveljavitev tudi pravnomočno zavrnjen.