VSL Sodba II Cp 981/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (III. točka izreka) spremeni tako, da se znesek v višini 3.404,97 EUR nadomesti z zneskom 3.038,05 EUR.

II. Sicer se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko zavezalo k plačilu odškodnine v višini 13.066,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu - za znesek glavnice v višini 73.511,85 EUR z obrestmi - je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožnici naložilo povračilo 3.404,97 EUR toženkinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ugovarja oceni odškodnine tako iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpostavlja poškodbe, ki jih je v škodnem dogodku utrpela, ter trajanje in intenziteto telesnih bolečin. Graja odločitev sodišča, ki v okviru nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo šestdnevne hospitalizacije, odstranitve šivov, jemanja analgetikov ter dveh sklopov fizioterapij, ki so bile potrebne zaradi razgibavanja vratu. Niso bila upoštevana zdravljenja pri osebnem zdravniku. Pritožnica se ne strinja z zaključkom prvega sodišča, da je posttravmatska stresna motnja trajala le do 11. 3. 2014. Meni, da bi bilo treba - upoštevaje čas trajanja posttravmatskega stresnega sindroma, ki ji je pustil trajne posledice - slednjega upoštevati v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob sklicevanju na več sodnih odločb meni, da je utemeljen njen odškodninski zahtevek iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v skupnem znesku 20.000 EUR. Prenizko je bila odmerjena tudi odškodnina iz naslova strahu, saj neposreden napad medveda predstavlja resno grožnjo za življenje. Sedem mesecev je bila upravičeno v skrbeh za izid zdravljenja, zato je nepravilen zaključek sodišča, da je odškodninski zahtevek za strah utemeljen samo za obdobje do 30. 10. 2012.

Tožnica je morala zaradi zdravstvenih težav opustiti pomemben del svojih dosedanjih življenjskih aktivnosti, zato je zaključek sodišča, da je skupno zmanjšanje njenih aktivnosti zanemarljivo, nepravilen in v nasprotju z ugotovljenim dejanskih stanjem. Pred škodnim dogodkom se je veliko gibala v naravi. Te dejavnosti so ji predstavljale pomemben del njenega vsakdana, zaradi dogodka pa jih je opustila, zato dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.000 EUR ne predstavlja pravične denarne odškodnine.

Pritožnica se zavzema za povračilo premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi prevozov na fizikalno terapijo in masažo ter zaradi obiskov psihiatra. Nepravilna pa je po mnenju pritožnice tudi stroškovna odločitev v delu, v katerem ji niso bili priznani stroški izvedenca. Čeprav so bila ta sredstva plačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči, bi jih moralo sodišče tožnici priznati in naložiti v plačilo toženi stranki.

Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in odločitev prvega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v II. in III. točki izreka ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Toženka izpodbija odločitev v I. in II. točki izreka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi poudarja, da je imela tožnica že pred škodnim dogodkom vrsto zdravstvenih težav, med drugim tudi hude psihične težave, ki jih je zdravila z antidepresivi. Toženki zaradi razmejitve težav, ki jih je imela tožnica po škodnem dogodku, od tistih, ki so posledica drugih vzrokov, ni bilo dovoljeno zastavljati vprašanj, ki bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče je napačno ocenilo dokaz z zaslišanjem tožnice in njeni izpovedbi sledilo v celoti, tako glede vzrokov kot tudi škodnih posledic. Dejansko stanje je napačno ugotovilo, ker ni upoštevalo izpovedbe dr. S., ki je povedala, da je bilo stanje tožnice zelo hudo in je imela še v letu 2008 uvedeno terapijo zaradi psihičnih težav, na nadaljnje kontrole pa se ni javljala. Izvedenega dokaza sodišče ni ocenilo, zato je podana bistvena kršitev določila 8. člena ZPP. Poudarja, da mora sodišče oceniti tudi izvedensko mnenje, česar pa ni storilo. Tega tudi ni moglo storiti, ker ni vpogledalo v zdravstveno dokumentacijo tožnice, kršena pa je bila tudi pravica toženke do izjave. Sodišče je v točki 19 navedlo, katere listinske dokaze je izvedlo, iz obrazložitve pa ni razbrati, kako je izvedene listinske dokaze ocenilo, še posebej v povezavi z izvedenskim mnenjem, zato je sodba neobrazložena. Izvedensko mnenje temelji na dokumentaciji, do katere je imel dostop le izvedenec, toženka pa ne more preveriti, katero dokumentacijo je upošteval. Izvedenec je povedal, da ni vpogledal tožničine celotne dokumentacije, temveč le tisto, za katero je sam ocenil, da je relevantna. Zato je v nasprotju z navedenim ugotovitev sodišča, da je izvedenec pregledal celotno dokumentacijo. Zakon o pravdnem postopku nikjer ne določa, da je izvedenec sodnikov pomočnik. Nikakršne pravne podlage ni, ki bi toženki in sodišču odrekala pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. Izvedensko mnenje in izpoved tožnice nista bila ocenjena v povezavi z dokumentacijo iz spisa ZPIZ, ki se nanaša na pridobitev ocene tožničine invalidnosti. Dejansko stanje je ostalo nepopolno oz. napačno ugotovljeno, sodba ni obrazložena, manjka pa tudi pravna podlaga, zato se sodbe v nobenem delu glede prisojene odškodnine ne da preizkusiti. Napačno je prisojena odškodnina glede vseh postavk. Sodišče časa trajanja in stopnje bolečin niti ni ugotavljalo, tožnici pa je prisodilo bistveno previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica je bila v času škodnega dogodka v nezavesti, kar pomeni, da primarnega strahu sploh ni utrpela. Sodišče je tožnici prisodilo odškodnino zaradi posttravmatske stresne motnje že v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti, zato ji iz naslova strahu ne gre nikakršna odškodnina. Večina zdravstvenih težav, ki jih tožnica zatrjuje, so brez vsakršne povezave z obravnavanim škodnim dogodkom. Zaskrbljenost pa ne pomeni pravno priznane škode. Po oceni pritožnice je bistveno previsoka tudi prisojena odškodnina zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožničine življenjske aktivnosti so bile na vseh najpomembnejših področjih življenja okrnjene že leta 2007, kar izhaja iz spisa ZPIZ, ki ga je sodišče vpogledalo, ne pa tudi ocenilo. Tožnica je še v letu 2014 hodila po okolici, čeprav je vedela, da gre za naravno območje in bivališče medveda. Poudarja, da tožničine aktivnosti zaradi posledic obravnavanega dogodka niso splošno zmanjšane.

Izvedenec je v mnenju poudaril, da je tožnica opravljala preglede z namenom pridobivanja dokumentacije, zato oporeka tudi materialni škodi za prevoze. Pritožbo vlaga tudi glede obrestnega dela zahtevka, saj sodišče ni časovno opredelilo nastanka posamezne oblike škode. Pritožuje pa se tudi zoper izrek o stroških postopka.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje oz. naj pritožbi ugodi in tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožbi sta bili vročeni v odgovor strankama. Tako tožnica kot tudi toženka sta na pritožbi podali odgovor.

6Pritožba tožnice je delno utemeljena glede odločitve o stroških postopka, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi naslednjega dejstvenega substrata:

- tožnico je 23. 5. 2012 na sprehodu napadel medved;

- zaradi napada je padla na tla in si z rokami zakrivala glavo ter z brcanjem medveda odgnala, za kratek čas je izgubila zavest;

- utrpela je razpočno rano na glavi, zlom šestega levega rebra in tri manjše ranice glutealno brez aktivne krvavitve ter pretres možganov, kar po Fischerjevi lestvici teže poškodb predstavlja stopnjo II/VI;

- hude bolečine je trpela prvega dne, nato srednje hude kontinuirano pet dni, občasno tri tedne, od tretjega tedna zdravljenja dalje so bile šest mesecev prisotne lahke bolečine z občasnimi poslabšanji;

- zaradi škodnega dogodka se je pri tožnici ponovila anksiozno depresivna simptomatika v obliki posttravmatske stresne motnje;

- tožnica je že pred škodnim dogodkom trpela zaradi kronične ortopedske degenerativne bolezni na hrbtenici;

- zdravljenje poškodb (zlom rebra, pretres možganov, poškodbe povrhnjih delov telesa) je bilo zaključeno 30. 10. 2012;

- posttravmatska stresna motnja je bila pri tožnici prisotna od 6. 9. 2012 do 11. 3. 2014.

Na podlagi izpostavljenih pravno relevantnih dejstev je sodišče tožničinemu zahtevku delno ugodilo ter ji priznalo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5.000 EUR (tožnica je zahtevala 20.000 EUR), iz naslova strahu 5.000 EUR (tožnica je zahtevala 15.000 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 3.000 EUR (tožnica je zahtevala 50.000 EUR). Iz naslova premoženjske škode, ki se je odrazila v obliki potnih stroškov, je tožnici priznalo znesek v višini 66,42 EUR (tožnica je zahtevala 1.531,68 EUR).

8Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je prepričljivo argumentirana. Izpostavljene kršitve v pritožbah pravdnih strank ter njuno zavzemanje za zvišanje/znižanje prisojene odškodnine pa so neutemeljene.

9Obširna pritožbena izvajanja, usmerjena v toženkino pravico vpogleda v tožničino zdravstveno dokumentacijo (zdravstveni karton), ne morejo imeti želene teže. Prvo sodišče je toženki utemeljeno odreklo vpogled v celoten tožničin zdravstveni karton, saj bi sicer prišlo do nepotrebnega in nesorazmernega posega v njeno zasebnost, kot je prepričljivo pojasnjeno v 19. točki obrazložitve. Ravno iz razloga ugotavljanja tožničinega zdravstvenega stanja ter razmejevanja njenih zdravstvenih težav, ki so posledica obravnavanega škodnega dogodka, od težav, ki jih je tožnica imela že v preteklosti, se je izvajalo dokazovanje z izvedenci. Toženka je imela v okviru izvedbe dokaza z izvedenci možnost razčiščevanja vprašanj glede tožničinega zdravstvenega stanja pred in po škodnem dogodku. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, so izvedenci pregledali celotno zdravstveno dokumentacijo, nato pa - kar je povsem razumno - povzeli podatke iz zdravstvenega kartona, ki so za predmetno pravdno zadevo relevantni¹. Toženkina pritožba kaže nerazumevanje vloge sodnega izvedenca v tovrstnih sodnih postopkih. Glede na naravo dela izvedenec v sodnem postopku nastopa kot pomočnik in podaljšana roka sodnika pri ugotavljanju ali razjasnitvi relevantnih dejstev². Na sodnika prenaša znanje, s katerim razpolaga in je nujno za pravilno zaznavo in ovrednotenje vseh okoliščin konkretnega primera. Izvedenec ni organ v postopku, ki bi samostojno sprejemal odločitve, ampak izvaja procesna dejanja, ki so mu naložena ob imenovanju. Izvedenec kot pomočnik sodišča presega sodnikove omejene spoznavne zmožnosti glede specifičnih znanj, ki jih od sodnika ni mogoče pričakovati. Seveda pa mora biti strankam omogočeno, da preizkušajo/preverjajo odgovore na strokovna vprašanja, iz katerih sodišče nato sklepa na obstoj pravno relevantnih dejstev. Te možnosti sta v postopku imeli obe pravdni stranki, zato nobeni ni bila kršena pravica do izjavljanja. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje dokazno ocenilo z ugotovitvijo o njegovi prepričljivosti in razumljivosti, saj so v njem pojasnjeni odgovori na vsa zastavljena vprašanja in pripombe obeh pravdnih strank. Zato je nanj v celoti oprlo svojo odločitev. Prepričljivih razlogov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost te ugotovitve, toženkina pritožba ne ponudi. Dokumentacija iz spisa ZPIZ, na katero se v pritožbi sklicuje toženka, se nanaša na leto 2007, torej na čas pred škodnim dogodkom, in sama po sebi nima relevantnega vpliva na ugotovitve prvega sodišča. Toženka posplošeno zatrjuje, da bi moralo prvo sodišče mnenje in tožničino izpovedbo oceniti v povezavi s prej navedeno dokumentacijo. Pri tem pa ne pojasni, kako naj bi ta dokumentacija vplivala na sprejeto odločitev. Bistveno je, da se je sodišče - in seveda tudi pravdni stranki - preko izvedenskega mnenja ter priložene listinske zdravstvene dokumentacije lahko seznanilo s tožničinim zdravstvenim stanjem, tako pred kot tudi po škodnem dogodku, kar je v nadaljevanju predstavljalo izhodišče za razmejitev tožničinih zdravstvenih težav in prisojo ustrezne odškodnine. Enako velja tudi glede izpovedbe priče dr. S., saj je v izpodbijani sodbi podan kronološki zapis poteka tožničine anksiozno depresivne simptomatike. Toženka pa pritožbe ne razvija v smeri pojasnitve, kako bi drugačna dokazna ocena izpovedbe prej navedene priče, ki je tožnico zdravila od 15. 1. 2004 do 6. 5. 2008, vplivala na sprejeto odločitev. Prvo sodišče ni prezrlo dejstva, da je tožnica že v preteklosti trpela za anksiozno depresivno simptomatiko, ki je najverjetneje povezana s tožničino osebnostno strukturo. Zaradi škodnega dogodka se je pri tožnici razvila posttravmatska stresna motnja, ki je bila pri tožnici - glede na razpoložljive podatke - prisotna od 6. 9. 2012 do 11. 3. 2014.

10Tako tožnica kot tudi toženka se neutemeljeno zavzemata za spremembo odločitve glede višine prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je v točkah 26 - 35 obrazložitve jasno in prepričljivo pojasnilo razloge za prisojo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica je utrpela razpočno rano na glavi, zlom šestega levega rebra ter pretres možganov, kar po Fischerjevi lestvici teže poškodb predstavlja stopnjo II/VI. Ob upoštevanju Fischerjevega sistema razvrstitve sodijo tožničine poškodbe med lahke primere Tudi trajanje in intenziteta bolečin, ki jih je utrpela tožnica, ne upravičujejo prisoje višjega oz. nižjega zneska. Sodišče je svojo odločitev pravilno gradilo na ugotovitvah, izhajajočih iz izvedenskega mnenja. Zatrjevanje tožnice, da čas hospitalizacije ni bil upoštevan, je ob upoštevanju 26. točke obrazložitve, zmotno. O potrebnosti fizioterapij/masaž se je sodišče opredelilo v okviru materialne škode. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da tožničine težave, ki jih izpostavlja v pritožbi, niso posledica obravnavanega škodnega dogodka.

11Nikakršnega prepričljivega razloga ni, da sodišče ne bi sledilo mnenju izvedenca glede trajanja posttravmatske stresne motnje. Šlo je za motnjo začasnega značaja, zato jo je prvo sodišče pravilno upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Ta je po ugotovitvah izvedenca trajala do 11. 3. 2014, pri tem pa ni nepomembno, da je imela tožnica tudi v preteklosti različne psihološke težave. Ugotovljenih je bilo več depresivnih epizod in razne reakcije na stresne dogodke. Sodni izvedenec prof. dr. P. ugotavlja, da gre pri tožnici za psihično motnjo z epizodičnim potekom, v sklopu katere se pojavljajo depresivne epizode in obdobja remisije. Tovrstna diagnoza ji je bila postavljena pred obravnavnim škodnim dogodkom, psihična motnja pa je pri tožnici prisotna tudi po škodnem dogodku, torej neodvisno od obravnavanega škodnega dogodka. Zato tožničina zatrjevanja o zgolj "delni remisiji posttravmatske stresne motnje" ter še v letu 2014 pri tožnici prisotnih simptomih anksioznosti, depresivnem čustvovanjem in preobčutljivosti glede na celotno, prej izpostavljeno tožničino psihično strukturo, ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča.

12Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo dejstvo, da je tožnica že pred škodnim dogodkom trpela kronično degenerativno bolezen vratne in ledvene hrbtenice ter da zaradi napada medveda bolezen ni bila nič bolj izrazita. Zato so pritožbena zatrjevanja, ki jih v tej smeri podaja toženka, neutemeljena, prisojena odškodnina v višini 5.000 EUR pa je povsem ustrezna.

13Tožnici je bila iz naslova strahu odmerjena odškodnina v višini 5.000,00 EUR. Sodišče je pri tem trezno ovrednotilo dejstvo, da je škodni dogodek za tožnico pomenil resno grožnjo za življenje. Prisojeni znesek ustrezno odraža hud primarni strah, ki ga je tožnica doživela ob napadu medveda. Nobenega razloga ni za sledenje tožničini pritožbi v smeri zvišanja odškodnine iz tega naslova. Tožnica je utrpela lažje poškodbe, zato ni podlage za zvišanje odškodnine iz naslova sekundarnega strahu. Bolečine v vratu in hrbtenici niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, medtem ko je bilo psihično stanje tožnice zaradi posttravmatske stresne motnje že upoštevano pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

14Ni mogoče slediti toženki, da tožnica primarnega strahu zaradi nezavesti sploh ni utrpela. Iz tožbene naracije, ki je podkrepljena s tožničino izpovedbo, izhaja, da je bila tožničina izguba zavesti kratkotrajna. Glede na okoliščine škodnega dogodka, saj je tožnica ob napadu medveda nedvomno utrpela izredno intenziven primaren strah, do 30. 10. 2012 pa je bil prisoten tudi sekundarni strah za izid zdravljenja, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina znesek v višini 5.000 EUR. Bolečine v vratu pa - kot je opozorilo že prvo sodišče - niso v povezavi s škodnim dogodkom, zato tožnica do odškodnine za strah pred poslabšanjem kroničnega bolečinskega sindroma ni upravičena.

15Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvo sodišče ustrezno uravnotežilo načeli subjektivne in objektivne pogojenosti odškodnine. Izvedensko mnenje jasno izkazuje, da ima tožnica zaradi obravnavanega škodnega dogodka trajno spremenjene življenjske aktivnosti. Pri tožnici se pojavlja anksioznost, ki je situacijsko pogojena, t. j. v okoliščinah, ki spominjajo na obravnavani škodni dogodek in se nanašajo na samostojno hojo v naravi. Zaradi tega tožnica duševno trpi in zgolj to je treba šteti kot trajno posledico škodnega dogodka. Zato so neutemeljena toženkina pritožbena razlogovanja, ki poudarjajo okrnjenost tožničinih življenjskih aktivnosti na vseh najpomembnejših področjih življenja že v letu 2007. Ni razloga, da bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati dokumentacijo ZPIZ iz leta 2007, ki se nanaša na delovno (ne)zmožnost tožnice. Prav tako so neutemeljena pritožbena prizadevanja tožnice za višjo odškodnino iz tega naslova. Prvo sodišče je tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino 3.000 EUR, kar predstavlja povsem ustrezno odmero. Izvedenec je ugotovil, da skupno zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti zaradi obravnavanega škodnega dogodka znaša od 0 do 4 %, kar je zanemarljivo. Kaže pa se v njenih občutkih anksioznosti ob spominu na škodni dogodek in izogibajočem se vedenju, torej izogibanju hoji v naravi.

16Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova nematerialne škode priznalo odškodnino v višini 13.000 EUR, kar predstavlja 11,5 povprečnih neto plač. Tožnica v pritožbi sicer izpostavlja več primerov, v katerih je bil oškodovancem iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznan višji znesek, kot je bil iz tega naslova priznan tožnici. Vendar pa skupni znesek odškodnine - tudi ob upoštevanju sodne prakse - predstavlja povsem ustrezno satisfakcijo. V primerljivi zadevi II Dor 74/2012 je oškodovanec, ki je zaradi posledic poškodbe utrpel postkomocijski glavobol in posttravmatsko stresno motnjo, prejel odškodnino v višini 8,5 povprečnih neto plač, v zadevi I Cp 2056/2017 pa 9,9 povprečnih neto plač. V zadevah II Ips 260/2013 in II Ips 133/2016, kjer sta oškodovanca zadobila hujše poškodbe in so hujše tudi posledice, jima je bila odmerjena skupna odškodnina za nematerialno škodo v višini 19,4 oz. 20,4 povprečnih neto plač. Ob upoštevanju prej izpostavljenih primerov in celotnega sklopa okoliščin konkretnega primera je po oceni pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina za nematerialno škodo povsem ustrezna.

17Pri odmeri odškodnine za materialno škodo je prvo sodišče upoštevalo le tiste stroške, ki so bili v povezavi s škodnim dogodkom in so bili potrebni. V točkah 45 in 46 obrazložitve je natanko pojasnilo, katere stroške je tožnici priznalo, navedlo pa je tudi razloge za zavrnitev preostalih priglašenih postavk. Tožnici je bilo pojasnjeno, da potnih stroškov in stroškov za masažo ni mogoče vzročno povezati le z obravnavanim škodnim dogodkom. Posttravmatska stresna motnja je pri tožnici trajala do 11. 3. 2014, poleg tega pa je bilo ugotovljeno, da bi zdravljenje tožnice lahko potekalo v okviru osnovnega zdravstvenega zavarovanja v javnih zdravstvenih zavodih. Tožnici so bili priznani tisti prevozi, ki so bili potrebni. Sodišče prve stopnje je v točki 46 obrazložitve napravilo ustrezno razmejitev, zato pritožbeni očitek toženke, ki poskuša dati posebno težo dejstvu, da je tožnica opravljala preglede le z namenom pridobivanja dokumentacije, ni utemeljen.

18V točki 47 obrazložitve je sodišče v zadostni meri pojasnilo odločitev v obrestnem delu zahtevka. Navedlo je, kdaj je toženka prejela odškodninski zahtevek in na ta datum vezalo tudi začetek teka zakonskih zamudnih obresti, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

19Tožničina pritožba pa utemeljeno opozarja ne nepravilno stroškovno odločitev. Pri odmeri stroškov je treba upoštevati tudi stroške izvedenine, ki bi jih morala nositi tožnica, in znašajo 2.446,11 EUR. Pritožbeno sodišče je že odmerjenim tožničinim stroškom v višini 2.872,80 EUR prištelo prej navedeni znesek, tako da skupni znesek tožničinih stroškov znaša 5.318,90 EUR. Glede na njen uspeh v pravdi je tako tožnica upravičena do povrnitve stroškov v višini 797,84 EUR, toženka pa v višini 3.835,89 EUR. Po pobotanju stroškov je tožnica dolžna povrniti toženki stroške v višini 3.038,05 EUR.

20Glede na pojasnjeno je pritožba tožnice utemeljena le v manjšem delu (stroški pravdnega postopka). V preostalem nespremenjenem delu pa pritožba ni utemeljena, prav tako pa tudi ni utemeljena pritožba toženke, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP)7, saj tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP)

21Tožnica je uspela le z minimalnim delom stroškovne odločitve, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Pritožba toženke pa je bila neutemeljena, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Glej ustno podajo mnenja izvedenca na glavni obravnavi 22. 11. 2017.
² Primerjaj Zobec, J. in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, Ljubljana, 2006.