VSRS Sodba II Ips 33/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Tožnica je s tožbo z dne 26. 3. 2014 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati 50.762,00 EUR odškodnine za škodo zaradi požara, do katerega naj bi prišlo zaradi kratkega stika oziroma nepravilnega delovanja električne omarice, do katere je imel izključni dostop in imetništvo zavarovanec toženke.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, da je najverjetnejši vzrok požara tehnična napaka v električni omarici (vendar ni šlo za kratek stik), do takšnih napak pa pride naključno in se nanje ne da vplivati. Sodišče je opozorilo, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu; kaj konkretno bi moral zavarovanec toženke storiti, da do škode ne bi prišlo oz. kakšen bi moral biti režim vzdrževanja, da bi to preprečilo nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da je bila tožnica prekludirana glede navajanja pravno relevantnih dejstev o objektivni odškodninski odgovornosti.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Soglašalo je s sodiščem prve stopnje, da okoliščina, da je priključna električna omarica sestavni del dobaviteljevega omrežja, v katerega uporabnik ne sme posegati, še ne utemeljuje odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke. Bistveno je, da je tožnica pomanjkljivo zatrjevala protipravnost in vzročno zvezo v zadevi, glede na to, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je bil vzrok škodnega dogodka naključen.

Povzetek revizijskih navedb

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu zahtevku. Ključnega pomena za odločitev o odškodninski odgovornosti za škodo naj bi bila določitev odgovornega za vzdrževanje in nadziranje električne omarice. Sodišči prve in druge stopnje naj bi materialnopravno zmotno odločili, da se odgovornost presoja izključno glede na to, kdo je imetnik priključne omarice, in se napačno sklicevali na Uredbo o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (Uredbo) ter Splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (Splošne pogoje). Tožnica ni imela dostopa do električne omarice, dostop je imel le zavarovanec toženke. Gre za objekt, za upravljanje katerega se zahteva specializirano strokovno znanje ter oprema. Toženka ni imela niti potrebnega znanja niti opreme, ki bi ji omogočali preverjanje stanja vsebine omarice oziroma njenega delovanja, zato bi moral zavarovanec toženke kot skrben strokovnjak poskrbeti za njeno redno vzdrževanje. Kot upravljavec omrežja in dejanski imetnik priključnih omaric bi se moral zavedati, kolikšna je pogostost nepravilnega delovanja elementov v priključnih omaricah oz. njihovega pregrevanja, iz česar naj bi izhajala njegova poudarjena dolžnost rednega vzdrževanja in nadzora. Zahteva sodišča, da bi morala tožnica konkretno opredeliti ustrezen režim vzdrževanja, naj bi predstavljalo nesorazmerno dokazno breme, saj tožnica ne razpolaga s specializiranim znanjem. Sodišče druge stopnje se naj ne bi opredelilo do tožničinih navedb glede vloge zavarovanca toženke kot specializiranega gospodarskega subjekta.

5Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožnici naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dejanske ugotovitve

6Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah, na katere je Vrhovno sodišče pri presoji vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- dne 13. 12. 2012 je prišlo do požara na stanovanjskem objektu v lasti tožnice;

- vzrok požara je bil v priključni električni omarici, in sicer je bil tehnične narave; prišlo je do preboja na enem od vodnikov ali pa do slabega stika na enem od priključkov vodnika;

- do takšnih tehničnih napak prihaja naključno in se nanje ne da vplivati;

- do požara ni prišlo zaradi kratkega stika; vsi odvodni in dovodni električni vodi so bili nameščeni v zaščitnih kovinskih ceveh, zato požar tudi ni izviral v kablih;

- električna napeljava od droga električnega omrežja do prve priključne omarice je bila ustrezna in ni povzročila požara; objekt je bil priključen s samonosilnim kabelskim snopom (SKS), ki je ustrezal vsem predpisom in standardom;

- priključek vključno z omarico je bila dolžna vzdrževati tožnica; zavarovanec toženke je lahko vzdrževalna dela opravil le na podlagi zahteve lastnika stvari.

Odločitev o reviziji

7Revizija ni utemeljena.

8Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.

9Revizija sicer pravilno povzema dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je bil vzrok za požar v priključni električni omarici, pri čemer je bil za vzrok tehnične narave (do nastanka požara je lahko prišlo zaradi preboja na enem od vodnikov ali zaradi slabega stika na enem od priključkov vodnika). Vendar pri tem izpusti najpomembnejšo ugotovitev – sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ocenilo, da je vzrok škodnega dogodka treba pripisati naključju, katerega zavarovanec toženke tudi ob morebitnem vzdrževalnem pregledu ne bi mogel zaznati in odpraviti.

10Glede na takšne ugotovitve izvedenca je na mestu očitek sodišč prve in druge stopnje, da bi morala tožnica bolj natančno opredeliti kakšno vzdrževanje bi moral zavarovanec toženke zagotoviti in v kakšni vzročni zvezi naj bi bilo neustrezno vzdrževanje s požarom. Takšna zahteva sodišča za tožnico po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja nemogočega dokaznega bremena. Pritožbeno sodišče je izrecno navedlo, da tožnica ni navajala, da bi opredelitev teh elementov zahtevala strokovno znanje, ki ga sama ni imela (pri čemer je pred vložitvijo tožbe že sama priskrbela tudi izvid strokovnjaka). Z dopolnjevanjem svojih trditev v reviziji te pomanjkljivosti ne more nadoknaditi (372. člen ZPP). Ker ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, pa tudi do zatrjevane procesne kršitve pred sodiščem druge stopnje ni prišlo.

11Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

12Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.820,24 EUR (kar obsega nagrado za postopek, pavšalni znesek poštnih in TK storitev in DDV). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).