UPRS Sodba IV U 177/2016-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Celje je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo A.A., v tem upravnem sporu tožnika, za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (točka 1 izreka), tožniku naložila, da mora v roku 30 dni od pravnomočne odločbe zapustiti Republiko Slovenijo (točka 2 izreka) ter ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (točka 3 izreka).

2Upravni organ je svojo odločitev utemeljil na ugotovitvi, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po peti in šesti alineji prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V ugotovitvenem postopku je namreč ugotovil, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da utegne tožnik pomeniti nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije in obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem drugih nezakonitih dejanj (peta alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2), prav tako obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (šesta alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2), pri čemer je v utemeljitev teh ugotovitev navedel v nadaljevanju navedena dejstva in okoliščine.

3Tožnik je bil v času odločanja o njegovi prošnji v kazenskem postopku pri Okrožnem sodišču v Celju zaradi kaznivega dejanja spolnega nasilja po drugem in prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kazenski postopek pa je bil v fazi glavne obravnave. Nadalje je upravni organ v ugotovitvenem postopku ugotovil, da je imel tožnik na dan 10. 3. 2016 pri Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) neporavnanih evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila, v višini 25.569,23 EUR, na dan 4. 7. 2016 pa v višini 26.134,42 EUR, FURS pa vodi postopke davčne izvršbe zoper tožnika že od leta 2013 dalje. Tako se tožnikov davčni dolg povišuje, poravnavati pa ga je začel šele po davčnih izvršbah. Iz slednjega dejstva izhaja sklep, da tožnik tudi iz tega razloga izkazuje domnevo nespoštovanja pravnega reda Republike Slovenije. Ugotovljeno je bilo tudi, da je zoper tožnika izdanih kar 13 sklepov, za katere dolg še ni poravnan, kar pomeni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po podatkih Policijske postaje Celje sta bila tožniku zaradi kršitev Zakona o pravilih v cestnem prometu in Zakona o cestah v letih 2013 in 2014 izdana dva plačilna naloga, za kar globa v znesku 1.900,00 EUR ni bila poravnana. Po podatkih te policijske postaje in Policijske postaje Slovenska Bistrica pa je tožnik kršil določila ZTuj-2, ker med kontrolo pri sebi ni imel dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost, zaradi česar mu je bila na podlagi 144. člena ZTuj-2 izrečena globa, ki jo je tožnik v celoti poravnal. Upravni organ je tekom upravnega postopka tožnika seznanil z navedenimi ugotovitvami, do katerih se je tožnik tudi opredelil, prav tako se je do tožnikovih navedb v izpodbijani odločbi opredelil upravni organ. Glede na navedeno je upravni organ zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, čemur pritrjuje tudi mnenje Policijske postaje Celje, ki ugotavlja obstoj smiselno identičnih razlogov, kot jih ugotavlja upravni organ, na podlagi katerih se tožniku ne podaljša enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Iz teh razlogov je upravni organ predmetno tožnikovo prošnjo zavrnil.

4Tožnik se s takšno odločitvijo upravnega organa ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe zakona, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

5Glede procesnih kršitev navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker se upravni organ ni opredelil do trditev in dokaznih predlogov tožnika v dopisu, poslanem po pooblaščencu z dne 10. 10. 2016, in sicer, da predmetni kazenski postopek ni pravnomočno zaključen in da je tudi upravni organ dolžan spoštovati domnevo nedolžnosti. Nadalje se ni opredelil do dejstva, da je tožnik globo po plačilnem nalogu zaradi prekrška po 144. členu ZTuj-2 v celoti poravnal in do predloženega dokazila o poravnavi zneska v višini 2.258,51 EUR na račun tožnikovega dolga do FURS. Upravni organ tudi ni pojasnil, zakaj ni bilo opravljenega zaslišanja tožnika. Nadalje tožnik zatrjuje, da mu ni bila dana možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o zaključkih toženke, ki se nanašajo na poravnavo davčnega dolga zgolj zaradi davčne izvršbe in neporavnanih plačilnih nalogov in v zvezi s tem ugotovljenega tožnikovega opravljanja dela kot samostojni podjetnik v obdobju od 1. 10. 2012 do 13.11. 2014. Prav tako tožniku ni bila dana možnost, da se seznani z listinami, na katere je upravni organ oprl svojo odločitev, in se o vsebini teh dokumentov tudi izjavi. Nadalje so po stališču tožnika nejasni razlogi izpodbijane odločbe v delu neporavnanih plačilnih nalogov, ki jih upravni organ ni predložil in tožniku ni znano, ali jih je sploh pridobival, sploh pa ni jasno, od kod upravnemu organu podatki o teh plačilnih nalogih. Prav tako ni jasno, v čem in na kakšen način naj bi zgolj dejstvo poteka predmetnega kazenskega postopka vplivalo na odločitev upravnega organa v izpodbijani odločbi. Tožnik še navaja, da upravni organ ni navedel razlogov, zakaj mora tožnik v roku 30 dni od pravnomočne odločbe zapustiti Republiko Slovenijo, zaradi česar se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik navaja, da je upravni organ pri svojem postopanju zagrešil predvsem bistvene kršitve pravil postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), s tem pa je nedopustno posegel v ustavno varovane pravice tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena, do sodnega varstva iz 23. člena in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.

6V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ter nepravilno uporabo materialnega prava tožnik navaja, da v predmetni zadevi niso podani zavrnilni razlogi ne po peti in ne po šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, pa tudi ne po katerikoli drugi alineji navedenega člena. Upravni organ ni niti upošteval niti ugotavljal vseh pravno relevantnih okoliščin, med katerimi je zelo pomembno dejstvo, da je tožnik v Republiki Sloveniji na dan izdaje izpodbijane odločbe zakonito prebival že več kot 10 let. Tožnik ima v Republiki Sloveniji družino, očeta B.B., ki je državljan Republike Slovenije, izključno v Republiki Sloveniji pa ima tudi središče svojih življenjskih interesov. Upravni organ napačno prikazuje tožnika kot velikega kršitelja predpisov Republike Slovenije. V zvezi s tem tožnik ponavlja, da je upravni organ dolžan spoštovati domnevo nedolžnosti, kar se nanaša na kazenski postopek zoper tožnika. To je tudi edino kaznivo dejanje, ki ga je tožnik storil v času bivanja v Republiki Sloveniji, zato to ne more predstavljati obstoja utemeljenih razlogov za sum, da utegne tožnik pomeniti nevarnost za javni red in varnost Republike Slovenije. Neutemeljeno in neustrezno je tudi sklicevanje toženke na mnenje Policijske postaje Celje. Tudi storjena dva prekrška v letih 2013 in 2014, za katera sta mu bila izdana dva plačilna naloga, ne izkazujeta očitka, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije. Tožnik je v svojem dopisu z dne 10. 10. 2016 priznal, da je prekrška storil, vendar vztraja, da ju je storil po nalogu delodajalca. Vse to bi lahko upravni organ ugotovil, če bi bil tožnik zaslišan. Nespoštovanje pravnega reda tudi ne predstavlja prekršek, da se tožnik pri identifikaciji istovetnosti ni izkazal z veljavnim osebnim dokumentom, saj je tožnik globo poravnal, kar jasno nakazuje na spoštovanje pravnega reda. Kar se tiče neporavnanih davčnih obveznosti, se tožnik obveznosti plačila zaveda in jih poravnava po svojih najboljših močeh. Od začetka zaposlitve pri podjetju Kovi gradnje d.o.o. je na podlagi administrativne prepovedi poravnal znesek v višini 2.258,51 EUR. Glede na vse navedeno so po tožnikovem stališču zaključki upravnega organa, ki so podlaga za sprejem izpodbijane odločitve, napačni, ker odnos tožnika do pravnega reda Republike Slovenije ni tak, da bi tožnik kršil pravni red Republike Slovenije in se mu ne podrejal. Upravni organ je z izpodbijano odločbo posegel tudi v več temeljnih pravic in svoboščin tožnika, varovanih z Ustavo Republike Slovenije.

7Tožnik sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov (zaslišanju tožnika in njegovega očeta ter branju listin upravnega spisa in treh odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije), torej smiselno po opravljeni glavni obravnavi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da ugodi tožnikovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji oziroma zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži dolžnost povrnitve tožnikovih stroškov postopka.

8Toženka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem je ponovila svoje ugotovitve iz izpodbijane odločbe in se opredelila do tožbenih navedb. V zvezi s tem navaja, da se tožnik sedaj trudi poravnavati neporavnane obveznosti do FURS, vendar ne glede na to ostaja dejstvo, da so bile kršitve zakonodaje že dejansko izkazane in ugotovljene. Glede tožbenega ugovora o domnevi nedolžnosti v kazenskem postopku, toženka navaja, da je zakonodajalec postavil zelo stroge kriterije in glede na relevantno določilo ni potrebno, da bi moral biti storilec že obsojen. Tožniku je bila dne 26. 8. 2016 tudi dana možnost, da se o ugotovitvah upravnega organa izjavi.

9Tožnik je s pripravljalno vlogo sodišču posredoval dva zapisnika o obravnavi pred sodiščem druge stopnje z dne 28. 11. 2017 in 29. 11. 2017. Iz zapisnika z dne 29. 11. 2017 izhaja, da je bil tožnik oproščen predmetne obtožbe, kar je po stališču tožnika dodatni argument, da bi bil upravni organ dolžan spoštovati domnevo nedolžnosti.

K točki I izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca je dovoljenje, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Po določbi četrtega odstavka 37. člena ZTuj-2 se to dovoljenje po poteku veljavnosti lahko podaljša, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja in so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena. Drugi odstavek 37. člena ZTuj-2, na katerega se sklicuje citirana zakonska odločba, določa, da se enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca lahko izda, če tujec izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alineje prvega odstavka 55. člena tega zakona.

12Sodišče ugotavlja, da so v 55. členu ZTuj-2 taksativno naštete okoliščine, zaradi katerih se tujcu ne izda enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Toženka je svojo odločitev oprla na peto in šesto alinejo prvega odstavka tega člena, ki določata, da se tako dovoljenje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost in obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, ter če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V zvezi s tem je toženka pojasnila, da je tožnik v kazenskem postopku, da nima poravnanih vseh davčnih obveznosti in da je davčni dolg začel poravnavati šele po davčnih izvršbah, da sta mu bila zaradi kršitev Zakona o pravilih v cestnem prometu in Zakona o cestah izdana dva plačilna naloga, za katera globa ni bila poravnana, ter da mu je bila izrečena globa, ki jo je tožnik poravnal, zaradi kršitve ZTuj-2, ker pri kontroli pri sebi ni imel dokumentov. Na tej podlagi toženka utemeljuje svojo presojo, da obstajajo zavrnitveni razlogi po peti in šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

13Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik nima poravnanih davčnih obveznosti, da sta mu bila izdana dva plačilna naloga zaradi kršitev Zakona o pravilih v cestnem prometu in Zakona o cestah ter da je storil zgoraj opisani prekršek po ZTuj-2. Vse to tožnik priznava, vendar pri tem v obrazložitev navaja, da davčne obveznosti poravnava po svojih najboljših močeh, da je globo za storjeni prekršek po ZTuj-2 poravnal in da je prekrška po Zakonu o pravilih v cestnem prometu in Zakonu o cestah storil po nalogu delodajalca. Meni, da njegov odnos do pravnega reda Republike Slovenije ni tak, da bi kršil pravni red Republike Slovenije in se mu ne podrejal.

14Sodišče po podatkih iz upravnega spisa ugotavlja, da za tožnikov dolg do FURS, ki je na dan 4. 7. 2016 znašal 26.134,42 EUR, davčni organ vodi postopek davčne izvršbe od leta 2013 dalje, pri čemer je tožnik poravnaval dolg na podlagi davčne izvršbe in ne prostovoljno, pri tem pa je bil poravnan le manjši del dolga. Prekrška, ki se nanašata na kršitev Zakona o pravilih v cestnem prometu in Zakona o cestah, sta bila storjena v letih 2013 in 2014, tožnik pa globe ni poravnal. Tožnik pa je poravnal globo za prekršek po ZTuj-2.

15Na podlagi navedenih dejstev sodišče ugotavlja, da že opisano tožnikovo ravnanje glede davčnega dolga in storjenih prekrškov utemeljuje sklep, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar glede na opisano tožnikovo ravnanje ne spreminja tožbeno zatrjevanje o tožnikovem siceršnjem desetletnem zakonitem prebivanju na območju Republike Slovenije. Upoštevajoč takšno ugotovitev se sodišče ne opredeljuje do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na kazenski postopek, ki je bil v času izdaje izpodbijane odločbe v fazi glavne obravnave, po izdaji izpodbijane odločbe pa je bil tožnik oproščen predmetne obtožbe.

16Sodišče ne sledi tožbenim navajanjem, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev 9. člena ZUP, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe strankam dati možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje. Tožniku je bila dvakrat dana možnost, da udejanji načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Prvič ob zaslišanju tožnika pri upravnem organu 26. 8. 2016, drugič pa s toženkinim pisnim dopisom z dne 16. 9. 2016, posredovanim tožniku, ko so mu bile predočene ugotovitve upravnega organa. Tožnik je bil tako seznanjen z (bistvenimi) dejstvi in dokazi, ki so po vsebini utemeljevali sprejem izpodbijane odločitve, vključno z dejstvom neporavnanih plačilnih nalogov, ko se je tožnik na zaslišanju 26. 8. 2016 do tega tudi opredelil, kot z dejstvom poravnave davčnega dolga na način davčne izvršbe, kar izhaja iz predmetnega poziva upravnega organa, s katerim je tožnika seznanil z navedenimi relevantnimi dejstvi. Sodišče tako ugotavlja, da je bil tožnik z obema tožbeno zatrjevanima navedenima dejstvoma seznanjen in da se je imel možnost do tega tudi opredeliti.

17Sodišče ugotavlja, da se je toženka opredelila do vseh odločilnih dejstev v tej zadevi, do nebistvenih dejstev pa se upravnemu organu ni treba opredeljevati. Če upravni organ v izpodbijani odločbi zatrjuje kršitve zakonodaje, zaradi katerih obstaja razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, se po presoji sodišča ni dolžan posebej opredeljevati do v tožbi izpostavljenega dejstva, da je tožnik globo zaradi kršitve ZTuj-2 v celoti poravnal, ker to v izpodbijani odločbi ugotavlja tudi upravni organ, vendar to ne spremeni nesporne ugotovitve, da je tožnik kršil eno od določil ZTuj-2. Takšna ugotovitev velja tudi za tožbeni ugovor glede zatrjevanega izostanka toženkine opredelitve do dejstva, da je tožnikov davčni dolg v višini 2.258,51 EUR poravnan, ker to ne spreminja ugotovitve upravnega organa, da je tožnik, ko je davčni dolg nastal, ravnal v nasprotju s predpisi, zaradi česar je bil potreben prisilni ukrep, t. j. davčna izvršba. Sodišče še pripominja, da je toženka tudi z upoštevanjem dejstev, katerih dokazno oceno je sprejela na podlagi proste presoje dokazov, sprejela izpodbijano odločitev.

18Sodišče nadalje zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na zatrjevani izostanek opredelitve toženke do vprašanja, zakaj ni bilo opravljenega zaslišanja tožnika. Sodišče po pregledu upravnega spisa ugotavlja, da iz listin v upravnem spisu ne izhaja, da bi bil podan dokazni predlog za tožnikovo zaslišanje. V nasprotju s tožbenim zatrjevanjem takšen predlog tudi ni bil podan ob tožnikovi izjasnitvi o dejstvih in okoliščinah, ki jih je podal z dopisom z dne 10. 10. 2016. Ne glede na to pa je upravni organ tožnika 26. 8. 2016 zaslišal in o tem sestavil zapisnik. Zato takšen tožbeni ugovor po presoji sodišča ni utemeljen.

19Prav tako sodišče ne sledi navedbam tožnika, da je upravni organ s tem, ko ni navedel razlogov, zakaj mora tožnik v roku 30 dni od pravnomočne odločbe zapustiti Republiko Slovenijo, storil bistveno kršitev določb postopka, ker se izpodbijane odločbe v tem delu zaradi tega ne da preizkusiti. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je upravni organ navedel pravno podlago za odločitev v točki 2 izreka izpodbijane odločbe, ki se nanaša na obveznost zapustitve Republike Slovenije, pri čemer dejansko ni obrazložil okoliščin, ki so utemeljevale določitev roka za zapustitev Republike Slovenije, vendar sodišče ocenjuje, da takšen izostanek obrazložitve ne vpliva na presojo o (ne)zakonitosti izpodbijane odločbe iz razloga, ker je upravni organ določil najdaljši čas za zapustitev države, ki ga sicer v razponu predvideva tretji odstavek 60. člena ZTuj-2, torej je v tem delu ravnal v največjo možno korist tožnika.

20Sodišče ugotavlja, da je toženka navedla prepričljive razloge, ki so utemeljevali odločitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, pri čemer sodišče ne sledi tožbeni trditvi, da toženka ni navedla razlogov ali so le-ti nejasni glede plačilnih nalogov, ki jih toženka po tožbenih navedbah ni predložila, saj je toženka povsem zadostno vsebinsko opisala podlago za izdajo dveh plačilnih nalogov in višino izrečene globe, ki ni bila poravnana. Končno pa ima stranka v upravnem postopku v skladu z 82. členom ZUP pravico do pregledovanja dokumentov zadeve in bi se tožnik v primeru njegove ocene po nujnosti seznanitve z vsebino posameznih listin v spisu, lahko s tem na navedeni podlagi seznanil.

21Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker zgoraj opisano dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (neporavnane davčne obveznosti ter storjeni prekrški in v zvezi s tem delno neplačane globe), med tožnikom in toženko ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

22Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnik sam nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.