VSL Sodba I Cpg 786/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 316,00 EUR, v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.817,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.633,50 EUR od 28. 6. 2015 do plačila. Toženo stranko je še obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.255,09 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je oškodovanec, ki na podlagi 2. odstavka 965. čl. Obligacijskega zakonika - OZ zoper toženo stranko uveljavlja zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti računovodskega servisa (A. d.o.o.), ki je opravljal računovodske storitve za tožečo stranko. Računovodski servis je delavcu tožeče stranke za čas bolniškega staleža (v obdobju dveh let in pol) obračunaval previsoko plačo, ki jo je tožeča stranka delavcu tudi izplačala. Tožbeni zahtevek predstavlja razliko med delavcu izplačanimi plačami in zneski, ki jih je tožeča stranka dobila refundirane od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve o izkazanih predpostavkah odškodninske odgovornosti računovodskega servisa tožbenemu zahtevku ugodilo.

6V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je podjetje A. d.o.o., ki ima zavarovano poklicno odgovornost pri toženi stranki, pri izračunu plače delavca tožeče stranke napravilo (strokovno) napako, v posledici katere je tožeči stranki nastala škoda v zahtevani višini in tega pritožba tudi ne izpodbija. Sporna je (bila) le stopnja krivde računovodskega servisa, in sicer, ali je napako storil z veliko ali majhno malomarnostjo. Tožena stranka se je namreč sklicevala na Splošne pogoje za zavarovanje poklicne odgovornosti tožene stranke, ki so bili sestavni del zavarovalne pogodbe, in ki izključujejo jamstvo tožene stranke za odškodninske zahtevke, če je zavarovanec ali pri njem zavarovano osebje strokovno napako povzročil naklepno ali z veliko malomarnostjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri napaki računovodskega servisa ni šlo za veliko malomarnost.

7Z zaključkom sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in je pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Dejstvo na katero opozarja pritožba, da je računovodski servis imel podatke in tudi strokovno znanje, da bi vsak mesec lahko pravilno izračunal, koliko nadomestila povrne ZZZS za bolniško odsotnost delavca tožeče stranke in koliko bi moralo znašati vsakomesečno nadomestilo plače delavcu vsak mesec, na drugačno oceno krivde računovodskega servisa ne more vplivati. Okoliščina, da bi računovodski servis napako ob pazljivejšem ravnanju lahko preprečil ali jo vsaj prej odkril, ni relevantna. Prav varstvo pred nastopom takšnih primerov predstavlja podlago (kavzo) zavarovanja poklicne odgovornosti. Z zavarovanjem poklicne odgovornosti se v vsakem primeru zavarujejo samo tiste napake zavarovanca, ki jih je zavarovanec oz. pri njemu zaposleno osebje zakrivil iz malomarnosti (za tiste napake, ki jih ne bi mogel preprečiti, že po splošnih pravilih ne odgovarja).

8Pritožbeno sodišče pa še posebej opozarja, da je v skladu s 944. členom OZ mogoče izključiti odgovornost zavarovalnice le v primeru, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec zavarovalni primer povzročil namenoma ali s prevaro. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 125/2013 z dne 21.5.2015 zavzelo jasno stališče, da določba Splošnih zavarovalnih pogojih, ki določa, da zavarovalnica ne jamči za odškodninske zahtevke, če zavarovanec ali pri njem zaposleno osebje povzroči strokovno napako naklepno ali z veliko malomarnostjo, ni v skladu z 944. členom OZ, ki izključuje odgovornost zavarovalnice pri nameri in prevari, ne pa tudi kadar je podana lažja oblika krivde - malomarnost.

9Navedeno stališče je treba upoštevati tudi v primeru, ko gre za direktno tožbo za uveljavitev lastne pravice oškodovanca iz 965. člena OZ. Tožnik ima kot oškodovanec položaj upravičenca v smislu 944. člena OZ, ki, čeprav ni stranka zavarovalne pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti, v zavarovalno razmerje vstopi v trenutku nastanka zavarovalnega primera. Oškodovanec ima tako po 965. členu OZ tedaj, ko nastane zavarovalni primer, lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja in neposredni zahtevek do zavarovalnice za povrnitev škode in zavarovalnica ima zaradi varstva oškodovanca in doseganja namena obveznega zavarovanja zoper oškodovanca le omejene ugovore. Ker je bistvo zavarovalnega primera v negotovosti in neodvisnosti njegovega nastanka od volje strank, določilo 922. člena OZ, ki opredeljuje zavarovalni primer, dopolnjuje 944. člen OZ, po katerem zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro.

10Tudi pritožbeni očitek, da dolžnik ni storil ničesar v smeri odprave škodljivih posledic, ni utemeljen. Dejstvo, da je imel oškodovanec morebiti na voljo tudi druge pravne poti za povrnitev škode (npr. zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve zoper delavca), tožene stranke ne more razbremeniti. Pravica oškodovanca iz 965. člena OZ je samostojna pravica, neodvisna od tega, ali materialno pravo z ozirom na dejanske okoliščine primera oškodovancu ponuja še kakšne druge možnosti za sanacijo škode. Če jih, je v njegovi prosti izbiri, katero bo izbral.

11Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna tožena stranka sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini nagrade 500 OT in 2 % materialnih stroškov.