VSL Sodba II Cp 63/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da mora nasprotno tožena stranka na nepremičnini ..., odstraniti zid z betonsko preklado na vrhu stopnišča iz glavnega vhoda in nasprotno tožeči stranki omogočiti uporabo stopnic iz glavnega vhoda v nadstropje in prost dostop do elektro omarice, v III. točki izreka pa tako, da tudi tožeča stranka (nasprotno tožena stranka) sama krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Pritožbeno sodišče je v tej pravdni zadevi z delno sodbo s 17. 4. 2019 odločilo o tožbenem zahtevku zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice, ker je (tam) tožena stranka postavila leseni nadstrešek ob stopnišču. Z nasprotno tožbo pa je zahtevala prenehanje vznemirjanja lastninske pravice, ker je (tam) tožeča stranka postavila zid z betonsko preklado in ji preprečila prost dostop do električne omarice ter plinskega priključka.

2Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek za odstranitev betonske preklade zavrnilo.

3Nasprotna tožnica (v nadaljevanju tožnica) se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Moti jo, da sodišče prve stopnje sodno poravnavo ocenjuje za jasno, nato pa samo poda svojo razlago vsebine, a izrazito pristransko. Po sodni poravnavi si stranki dovoljujeta dostop do električne omarice, kar njej ni omogočeno. Prav tako nima dostopa do plinskega priključka. Sprašuje se, zakaj se enkrat sodna poravnava upošteva, drugič pa ne. Navaja še, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ter opustilo materialno pravdno vodstvo, saj ji ni bila dana možnost obravnave dejstev, ki so podlaga sodbe in ker so ugotovitve sodišča o dejanskem stanju v izrecnem nasprotju z vsebino posameznih listin in z izvedenimi dokazi. Predlaga, da višje sodišče po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi.

4Nasprotna toženka (v nadaljevanju: toženka) predlaga zavrnitev pritožbe.

5Na seji 17. 4. 2019 je višje sodišče ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v zvezi z zahtevkom iz nasprotne tožbe nepopolno ugotovljeno, zato je sklenilo, da bo opravilo pritožbeno obravnavo in na njej dopolnilo postopek (355. člen ZPP). Ker je senat ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj, od odločitve o pritožbi pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnih pravnih vprašanj, je v skladu s 5. odstavkom 347. člena ZPP ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica.

6Na naroku 10. 5. 2019 je pritožbeno sodišče prebralo že izvedene dokaze in dodatno zaslišalo pravdni stranki.

7Pritožba zoper odločitev o nasprotni tožbi je delno utemeljena.

8Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (1. odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Solastniki o načinu izvrševanja lastniških upravičenj lahko sklenejo različne dogovore, tudi dogovor o razdelitvi posesti (sporazum o razdelitvi solastne stvari v naravi). Tak dogovor sta 1. 9. 2011 sklenili pravdni stranki v pravdni zadevi P 971/2011-II pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Gre za sodno poravnavo, ki ima nekatere elemente sodne odločbe, a tudi elemente pogodbe med strankama, ki ima obligacijsko naravo. Razlaga takšnega dogovora torej terja (tudi) uporabo določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki jih je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vsebine poravnave zanemarilo in zato dejansko stanje ugotovilo nepopolno.

9Iz vsebine sodne poravnave izhaja, da tožeča stranka „... prejme nadstropje in del stopnišča, ki vodi od medetažnega podesta do prvega nadstropja, podstrešje, ter v kletnem delu notranjo garažo, ki je na skici označena s št. 2, ter prostor, ki je na skici označen kot delavnica ...“ (prva alineja prvega odstavka 4. točke sodne poravnave), tožena stranka pa „... pritličje ter vse preostale prostore v kleti, v skici označene kot pralnica, kurilnica, likalnica, shramba ter vmesni hodnik in zunanjo garažo, v skici označeno s št. 1“ (druga alineja prvega odstavka 4. točke sodne poravnave). Že ta del sodne poravnavi si pravdni stranki razlagata različno. Tožena stranka vsebino poravnave v odgovoru na nasprotno tožbo povzame takole: „... ji (to je toženi stranki) pripada pritlični del s stopniščem, 4. točka sodne poravnave namreč pravi, da A. A. v naravi v izključno last prejme le del stopnišča, ki vodi od medetažnega podesta do prvega nadstropja ter podstrešje, notranjo garažo in delavnico, vse ostalo pa B. B.“; v pripravljalni vlogi s 14. 2. 2018 pa: „… ji (to je toženki) pripade pritlični del s stopniščem ...“ Tožeča stranka poravnavo razume drugače, ko v vlogi z 19. 2. 2018 trdi: „Po sklenjeni sodni poravnavi ji (to je toženki) ne pripadajo nobene stopnice.“

10Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v poravnavi ni zapisa, da tožena stranka dobi vse ostalo (torej, vse prostore, za katere ni navedeno, da pripadejo tožeči stranki), tak zapis se povsem izrecno nanaša le na klet, pa tudi za klet velja, da so v nadaljevanju besedila sodne poravnave prostori, ki jih prejme tožena stranka, izrecno našteti. V poravnavi tudi ni zapisa, da toženi stranki pripade pritlični del s stopniščem. Zapisano je le, da ji pripade pritličje. Toženkino povzemanje vsebine poravnave torej ne ustreza temu, kako se ta glasi (prim. 1. odstavek 82. člena OZ).¹ Ker pa se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (2. odstavek 82. člena OZ), je pritožbeno sodišče o vsebini dogovora zaslišalo pravdni stranki. Tožeča stranka je izrecno izpovedala, da se ob podpisovanju poravnave o stopnišču, na katerem je toženka postavila sporni zid, niso pogovarjali²; tudi tožena stranka ni izpovedovala o kakšnem dogovoru glede tega (dela) stopnišča. Ob takšnih izpovedih in glede na način zapisa (ko so pri vsaki pravdni stranki izrecno našteti prostori, ki jih prejme v uporabo), pritožbeno sodišče ne more sprejeti razlage tožene stranke, da so ji v uporabo pripadli vsi prostori, ki niso pripadli v uporabo tožeči stranki. Nadvse tehtno je tudi pojasnilo pooblaščenca tožene stranke na naroku 10. 5. 2019 (ki se je sicer nanašalo na to, kaj je vzrok, da v poravnavi ni dogovora o zazidavi stopnišča) - ob sklepanju poravnave nov vhod še ni obstajal - sporno stopnišče sta tedaj uporabljali obe pravdni stranki. Dogovora, da ga bo tožeča stranka po izdelavi novega vhoda prenehala uporabljati, v poravnavi ni. Če bi pravdni stranki hoteli drugačen dogovor o uporabi tega dela solastne stvari (četudi kasneje, po izdelavi ločenega vhoda), bi ga morali doseči. Če bi pravdni stranki želeli, bi tak dogovor lahko zapisali. Pritožbeno sodišče je prepričano, da bi ga, če bi se tako dogovorili, tudi v resnici zapisali. Vrsta določb sodne poravnave namreč kaže, da sta pravdni stranki mislili na prihodnost in odnose natančno dorekli³ - tožena stranka je dala tožeči stranki soglasje, da si uredi ločene priključke in števce za vodo, elektriko, centralno ogrevanje ter plin in za to potrebne elaborate (prvi odstavek 2. točke sodne poravnave), soglasje, da si zgradi samostojni vhod (drugi odstavek 2. točke sodne poravnave), soglasje, da preuredi podstrešje v mansardno stanovanje (tretji odstavek 5. točke sodne poravnave), ena drugi sta dali soglasje za menjavo oken in izvedbo vzdrževalnih del (tretji odstavek 2. točke sodne poravnave) … Pritožbeno sodišče iz vsega opisanega zaključuje, da dogovor, da samo tožena stranka uporablja del stopnišča, ki v poravnavi ni omenjen, tedaj ni bil sklenjen.

11V poravnavi tudi ni bilo dogovorjeno, da sme tožena stranka stopnišče (kadarkoli) zazidati, čeprav sta se pravdni stranki izrecno dogovorili za zazidavo dveh drugih prehodov v kleti (prvi odstavek 5. točke sodne poravnave). V tem delu si pravdni stranki poravnavo razlagata skladno, tudi tožena stranka priznava, da ni bilo dogovora, da lahko zazida stopnišče, sprva je izpovedala, da ne ve, zakaj⁴; kasneje pa je začela izpovedovati, da je tako zato, ker je stopnišče zazidano v nivoju pritličja, ki (pravilneje: katerega uporaba) v celoti pripada njej - za izdelavo česarkoli v svojih prostorih pa ne potrebuje soglasja tožeče stranke. A njena razlaga poravnave ni vzdržna - pozablja namreč, da je ob njeni sklenitvi tožeča stranka sporni del stopnišča (povsem nesporno) souporabljala - stališče, da ga je s poravnavo tožena stranka prejela v izključno uporabo, torej nasprotuje nespornemu dogovoru o uporabi ob in po sklenitvi poravnave.

12Tako se pokaže, da poseg tožene stranke (izgradnja pregrade) v sodni poravnavi nima podlage. Da bi imel podlago v kakšnem drugem dogovoru pravdnih strank, tožena stranka ni niti trdila. Pritožbeno sodišče zaključuje, da prav (in samo) zaradi tega posega, tožeča stranka ne more dostopati do električne omarice, do katere je ob in po sklenitvi sodne poravnave lahko dostopala. Z izdelavo pregrade je torej tožena stranka posegla v dotedanji (in s sodno poravnavo dogovorjeni) način izvrševanja (so)lastniških upravičenj in tožeča stranka utemeljeno zahteva sodno varstvo (99. in 100. člen SPZ)⁵.

13Zaradi narave solastninske pravice sta v solastninskih razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enakimi upravičenji drugega lastnika, ne smeta pa biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, zlasti ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje enega od solastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskih razmerjih. Po stališčih sodne prakse je sicer mogoče solastniku odreči sodno varstvo, a le izjemoma, če bi se z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove pravice, na primer v ustavno pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.⁶ Višje sodišče se je na naroku prepričalo, da imata stanovanji pravdnih strank (torej tudi tožene stranke) vrata, ki jih je mogoče zaklepati.⁷ Prehod tožeče stranke do električne omarice tako ne pomeni prostega dostopa do stanovanjskih prostorov tožene stranke. V ustavno pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja torej z dostopom tožene stranke do električne omarice ni poseženo.

14Višje sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da mora tožena stranka v 15 dneh odstraniti zid z betonsko preklado na vrhu stopnišča iz glavnega vhoda in tožeči stranki omogočiti uporabo stopnic ter prost dostop do elektro omarice.

15V preostalem delu (torej glede prostega dostopa do plinskega priključka) pa se pritožbeno sodišče po dopolnitvi dokaznega postopka strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da dogovor o dostopu do ostalih priključkov v kleti ne pomeni dogovora o prostem dostopu. Ob dodatnem zaslišanju pravdnih strank je pritožbeno sodišče namreč ugotovilo, da dostop do števcev in priključkov (z izjemo električne omarice) po (izrecno dogovorjeni) zazidavi prehodov v kleti in zaradi nje ni bil prost, kar velja tako za priključke, ki so v prostorih tožeče stranke, kot za tiste, v prostorih tožene stranke. V tem delu je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Višje sodišče mora odločiti še o pravdnih stroških postopka po osnovni in nasprotni tožbi. Po (delni) spremembi sodbe se je spremenil uspeh pravdnih strank. Obe pravdni stranki sta s svojima tožbama uspeli, nasprotno tožeča res delno, a neuspeh se nanaša na majhen del tožbenega zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Njuni stroški so po višini povsem primerljivi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, kar velja tako za postopek pred sodiščem prve stopnje kot za pritožbeni postopek.

¹ Delov, ki jih je pritožbeno sodišče v prejšnjem odstavku podčrtalo, v poravnavi ni.
² Izpoved na list. št. 174 v spisu.
³ Ker je bil njun odnos že tedaj zelo konflikten, je to povsem razumljivo.
⁴ List. št. 176 v spisu.
⁵ Uporaba stanovanja tako, da mora tožeča stranka paziti, kako obremeni električno omrežje, da ne pride do izpada varovalk, ker jih ne more zamenjati, saj se tožena stranka na klice ne odziva (prim. njena izpoved na list. št. 176 v spisu), ni normalna uporaba in predstavlja poseg v izvrševanje solastninske pravice.
⁶ Primerjaj VS RS II Ips 137/2013, tudi VSL III Cp 999/2015 in II Cp 1395/2015.
⁷ Izpoved tožene stranke na list. št. 176 v spisu.