VSL Sodba I Cpg 1075/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) razveljavilo sklep o izvršbi VL 166180/2014 z dne 4.12.2014 tudi v 1. in 3. odstavku izreka, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 100.722,49 EUR s pripadki in zneska 193.204,23 EUR s pripadki ter (III.) tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2Tožeča stranka je v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dne 17.7.2017 je bil nad tožečo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu St ... začet stečajni postopek. Ker je do začetka stečaja in s tem prekinitve postopka po samem zakonu prišlo po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, je višje sodišče ob smiselni uporabi 207. člena ZPP, ne glede na prekinitev postopka, izdalo odločbo, sprejeto na seji.

6Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju na podlagi medsebojnega dogovora o sodelovanju pri izvedbi (in kasneje sanaciji) tlakarskih epoksi del. Pojasnilo je, da na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti obstoja oziroma višine terjatve tožeče stranke, zato je o tem sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je bilo dokazno breme glede obstoja oziroma višine terjatve na strani tožeče stranke, ki pa ni uspela dokazati, da je vtoževana terjatev res obstajala.

7Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila pravilu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ker ni niti zatrjevala oziroma predložila ustreznih dokazov. Kateri so ključni za odločitev v tej zadevi, se je pokazalo šele ob zaslišanju zakonitih zastopnikov pravdnih strank in prič. Kot je pravilno poudarilo sodišča prve stopnje, je šele ob izpovedbah A. A., B. B. in C. C. postalo jasno, da gradbena dnevnika (A20 in A21) predstavljata le popis izvedenih del, za katere pravdni stranki želita, da jima jih potrdi G. d.o.o. in da ne gre, kot je zatrjevala tožeča stranka, za gradbeno knjigo. Končne gradbene knjige, na podlagi katere bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti višino vtoževane terjatve, tožeča stranka ni predložila. Trdila je sicer, da je nima in zatrjevala, da jo ima tožena stranka. V nasprotju s pritožbo, ki očita sodišču prve stopnje, da bi moralo tožečo stranko v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP pozvati k predložitvi podpisane gradbene knjige, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno: Sama tožeča stranka v pritožbi navaja, da jo sodišče prve stopnje opozorilo, da bi morala predlagati edicijski postopek glede gradbene knjige oziroma, da njeni dokazi niso zadostni. Tožeča stranka na to ni odreagirala. Brez ustreznega predloga ter trditvene in dokazne podlage sodišče takšnega postopka ne more izvesti.

8Tožeča stranka v potrditev svojih trditev ni predložila (niti se nanje ni sklicevala) internih obračunov, ki jih je sestavljal zakoniti zastopnik tožene stranke B. B. in s katerimi tožeča stranka (po izpovedbi njenega zakonitega zastopnika A. A.) razpolaga.

9Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni izpolnilo dolžnosti glede materialno procesnega vodstva v zvezi z dopolnjevanjem navedb in dokazne ponudbe. Tudi v tem delu že sama pritožba trdi, da je tožeča stranka (šele) tekom izvajanja dokazov izvedela, da sodišče predloženih dokazov ne šteje kot ustreznih in zadostnih.

10Tožena stranka je že od začetka postopka opozarjala, da je trditvena podlaga tožeče stranke nesklepčna in nerazumljiva, da ne vsebuje konkretnih podatkov o tem, katera dela so bila opravljena in po kakšni ceni so obračunana, da trditev ne morejo nadomestiti tabele brez obrazložitve in navedbe posameznih postavk po količini in ceni ali sklicevanje na „gradbeno knjigo“ ter da t.i. gradbena knjiga ne predstavlja osnove za obračun. Prav tako je opozorila tudi na nesklepčnost posameznih zahtevkov spremenjene tožbe po višini. Materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost navedb in dokazov opozori že nasprotna stranka, sploh pa ni namenjeno pravnemu poučevanju pooblaščencev glede osnovne dolžnosti podajanja navedb glede temelja in višine terjatev. Pritožba tudi nima konkretnih navedb o tem, kako naj bi ta kršitve vplivala na izid postopka oziroma katere predloge bi tožeča stranka podala, če bi bila na to opozorjena.

11Sodišče prve stopnje naj bi po oceni pritožbe nepravilno sledilo pravilu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in pri tem breme dokazovanja neutemeljeno v celoti naložilo tožeči stranki, pri tem pa spregledalo povsem pasivno vlogo tožene stranke, ki je navedbe tožeče stranke le pavšalno prerekala in ni ponudila nobenih dokazov, ki bi potrdili njene nasprotne navedbe.

12Višje sodišče ugotavlja, da to ne drži. Temelj in višino vtoževane terjatve mora dokazati tožeča stranka. Šele, če bi ta podala sklepčne navedbe in dokazala vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s svojo terjatvijo, bi procesno dokazno breme prešlo na toženo stranko. Pritožba napačno meni, da je njen uspeh dokazovanja povzročil prenos procesnega dokaznega bremena. Ni namreč res, da njena listinska dokumentacija potrjuje količino nabavljenega materiala in opravljenega dela, saj je v dokaz predložila le enostranske tabele, okoliščine glede sestavljanja gradbenega dnevnika pa so potrdile, da ta ne more biti osnova za obračun.

13Kot pravilno v odgovoru na pritožbo poudarja tožena stranka, se je tekom postopka izkazala za resnično njena trditev, da ponudba tožeče stranke (A7) s strani tožene stranke ni bila sprejeta in da zato ni bila podlaga za obračunavanje terjatve. Vsebovala je namreč tako postavko za delo kot tudi za material, ki pa ga tožeča stranka ni dobavljala, prav tako ni plačala (vse) delovne sile in s tem povezanih stroškov.

14Res je, kot trdi pritožba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je poslovno razmerje, ki predstavlja temelj vtoževane terjatve, nedvomno obstajalo in da je tožeča stranka v okviru tega razmerja opravila določena dela, vendar pa ni res, da tožeča stranka od tožene stranke ni prejela (nobenega) plačila. Kot izhaja iz izpovedbe A. in D. je tožeča stranka prejela določena plačila na podlagi opisanega pogodbenega razmerja, ne pa tudi plačila vtoževane terjatve.

15Ne drži pritožbena trditev, da je tožeča stranka predložila vso listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na sporni primer niti da je podala in predstavila vsa relevantna dejstva. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da na podlagi predloženih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti temelja in višine terjatve. Res je, da je sodišče prve stopnje ob pregledu predloženih dokumentov ocenilo, da iz njih izhajajo dela, izvedena s strani tožene stranke, vendar je ugotovilo tudi obstoj dogovora, da je tožeča stranka upravičena do plačila le tistih (izvedenih) del, ki so ji bila priznana s strani investitorja.

16Pritožba trdi, da bi lahko sodišče prve stopnje z izvedbo drugih dokaznih predlogov, predvsem z izvedbo dokaza z izvedencem ocene investicij in finančne presoje na področju gradbeništva in izvedencem gradbene stroke, ugotovilo tudi dejstva o tem, katera dela so bila dejansko opravljena in bi zato morala biti priznana ter kakšna je bila vrednost opravljenih del. Napačno naj bi zato ocenilo, da zaradi dovolj razjasnjenega dejanskega stanja ta dokaz ni bil potreben.

17Višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka dokaznega predloga v zvezi s postavitvijo izvedenca ni ustrezno utemeljila, saj ni navedla, katera dejstva naj se na ta način dokažejo. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage in zato, ker tožeča stranka ni izkazala, katera dela so ji bila s strani G. d.o.o. in K. d.d. priznana, angažiranje izvedenca ni bilo smiselno. V tem primeru bi pri izvedbi dokaza s predlaganim izvedencem šlo za nedovoljeni informativni dokaz. Ne gre namreč za primer, ko stranka ne bi mogla poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Kot je bilo že pojasnjeno, bi tožeča stranka lahko predlagala pridobitev gradbene knjige in predložila listine (obračune, ki jih je pripravljala tožena stranka), s katerimi bi lahko ustrezno utemeljila svoj zahtevek, pa tega ni storila.

18Zaradi navedenega tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da (v tem primeru), ko ni izkazan (točno določen) dogovor o ceni in načinu obračunavanja, to še ne pomeni, da količine opravljenih del ali višine dogovorjenega plačila ni možno ugotoviti kako drugače (po mnenju pritožbe z izvedencem ustrezne stroke).

19Pritožba opozarja, da mora v primeru, če dokazovanje s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni bi bilo možno, sodišče v skladu z 216. členom ZPP takrat, ko ugotovi, da ima stranka na podlagi dogovora pravico do plačila, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se lahko ugotovila samo z nesorazmernimi težavami, odločiti o tem po prostem preudarku. Ocenjuje, da je tožeča stranka predložila vse podatke o ceni za posamezna dela in za material, na podlagi teh podatkov pa bi lahko sodišče odločilo vsaj po prostem preudarku.

20Ker sodišče prve stopnje terjatve ni priznalo po temelju (kar je v 21. točki obrazložitve tudi izrecno navedlo), ne pride v poštev določba 216. člena ZPP. Bistveno za zavrnitev zahtevka je namreč pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zaradi (prej ugotovljenega) dejanskega dogovora ni upravičena do plačila del, ki jih investitor ni priznal. Prosti preudarek pride v poštev samo v primeru, da je terjatev po temelju izkazana. Drugi pogoj pa je, da višine ni mogoče ugotoviti oziroma bi to povzročilo nesorazmerne stroške. V tem primeru pa bi ob zadostni procesni aktivnosti tožeča stranka višino zahtevka lahko dokazala (predložitev gradbene knjige, obračunov, ki jih je izdelovala tožena stranka...).

21Pritožba trdi, da je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka dokazati vsebino dogovora o plačilu za opravljena dela, v nasprotju z določbo 642. člena OZ, ki določa, da se v primeru, če plačilo v pogodbi ni ustrezno določeno, v sodnem postopku določi tako, da ustreza vrednost dela za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Meni, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z navedenim sledilo zgolj izpovedbam nekaterih prič in tožene stranke o tem, da dogovor med strankama glede plačila za dela in material ni bil takšen, kot ga navaja tožeča stranka in zgolj na podlagi tega zaključilo, da tožeča stranka ob nejasnem dogovoru do plačila sploh ni upravičena.

22Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje ob uporabi 642. člena OZ ceno določiti tako, da bi ustrezala vrednost dela za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Le v primeru, če se stranki o plačilu nista dogovorili s pogodbo, se uporablja pravilo iz drugega odstavka 642. člena OZ, v tem primeru pa tožeča stranka sploh ni zatrjevala, da cena ni bila dogovorjena. Trdila je ravno nasprotno in se pri tem sklicevala na ponudbo, za katero se je izkazalo, da ni bila sprejeta in je tako izpovedal tudi direktor tožeče A. A. Prav tako ni zatrjevala podlage, potrebne za določitev cene storitve (vrsta storitve in količina, odštetje materiala, ki ga ni dobavila in delovne sile, ki je ni plačala, morebitne obvezne ali priporočljive tarife za določitev cene...). Le če cena ni dogovorjena, jo določi sodišče.

23Tudi izvedenec ni bil predlagan za namene dokazovanja tržne oziroma primerljive cene, zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi to ceno samo ugotavljalo.

24Sodišče prve stopnje je, glede na nasprotujoče si trditve pravdnih strank, moralo odgovoriti na za odločitev v zadevi bistveno vprašanje, kakšen je bil dogovor pravdnih strank o obračunu in plačilu za dogovorjena in opravljena dela. Tožbeni zahtevek v znesku 100.722,49 EUR iz naslova razlike med dejansko opravljenimi deli in prejetim plačilom je zavrnilo, ker je ugotovilo, da dela v navedeni vrednosti niso bila nikoli potrjena s strani naročnika K. d.d. Zavzelo je stališče, da je med strankama obstajal dogovor, da dobi tožeča stranka plačana zgolj tista izvedena dela, ki jih bo potrdil investitor K. d.d. Ker tožeča stranka ni izkazala potrditve izvedenih del s strani investitorja (oziroma naročnika), je sodišče prve stopnje štelo, da do vtoževanega zneska ni upravičena.

25Utemeljeno sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi D. D., da je bil dogovor med strankama, da dobijo plačano vse, kar je K. d.d. naročila in bo izvedeno, saj je A. A. (direktor tožeče stranke) povedal, da sta bila v ponudbeni ceni vsebovana cena storitev in material, priznal pa je, da jim je material nabavljal G. d.o.o., plačal ga je M. d.o.o., tožeči stranki pa je bil material z internimi obračuni le obračunan in ne tudi zaračunan. Povedal je tudi, da je bilo pri internih obračunih obračunano plačilo za delavce, katere je plačal M. d.o.o. in da je bilo plačilo za njihovo delo odvisno od tega, koliko del bo K. d.d. potrdila G. d.o.o.

26Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zahtevek v tem delu ni utemeljen, saj je štelo za dokazano, da je bil dogovor med pravdnima strankama drugačen, kot to zatrjuje tožeča stranka: ugotovilo je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da dobi tožeča stranka plačana tista izvedena dela, ki jih bo potrdila K. d.d., medtem ko vtoževani znesek predstavlja razliko med potrjenimi izvedenimi deli in izvedenimi deli, ki jih G. ni potrdil.

27Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v delu, v katerem je zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povračilo vrednosti dobavljenega materiala v znesku 33.882.86 EUR. Ni prepričljiva pritožbena trditev, da je zato, ker je bila tožeči stranki pogodba odpovedana, delo z materialom tožeče stranke nedvomno opravila tožena stranka sama. Na podlagi izpovedbe priče E. E. in dokumenta „Predaja materiala - Proinženiring G.“ je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožeča stranka material za sanacijo tlakov predala v last G. d.o.o. Glede na to, da je priča F. F. izpovedal, da je sanacijo tlakov v juliju 2014 izvajal njihov ruski podizvajalec, je logičen in prepričljiv sklep sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tako ni dokazala, da je tožena stranka tista, ki bi sporni material porabila: če je tožeča stranka material izročila G., je material uporabil njihov podizvajalec, ki je opravljal sanacijo in ne tožena stranka, ki tudi po njenih trditvah in po oceni sodišče prve stopnje za izdelavo epoksidnih tlakov ni bila usposobljena. Navedeno utemeljuje tudi dejstvo, da je tožena stranka k sodelovanju povabila najprej družbo V. d.o.o. in nato toženo stranko.

28Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 57.319,00 EUR, ki se nanaša na neobračunana dela, ki naj bi jih po trditvah tožeče stranke potrdila tožena stranka. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je (tudi) v zvezi s tem delom zahtevka na podlagi izpovedb prič zavzelo stališče, da tožena stranka ni sprejela ponudbe tožeče stranke z izhodiščnimi cenami v zvezi s temi deli, saj naj bi se cena za izvedbo del določila naknadno in ob upoštevanju porabljenega materiala in odbitih stroškov. Pravilno je ocenilo, da cena ni bila določena na način, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, navedena dela pa tudi niso bila priznana s strani naročnika, to pa je bil pogoj za nastanek pravice tožeče stranke do plačila.

29Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo pomen predložene gradbene knjige, ki sta jo pravdni stranki skupaj usklajevali. Na podlagi izpovedbe priče C., ki je potrdil, da so pri izdelavi mesečnih obračunov (izmere, kot izhajajo iz A20 in A21), vedno težili k temu, da so obračunali čim več (ni pa nujno, da je investitor takšen obračun tudi priznal), izpovedi priče B., da je tožeča stranka delala obračune po principu, kaj bi želeli, da jim M. d.o.o. prizna in pojasnila zakonitega zastopnika tožeče stranke A., da dokument A21 vsebuje dela po ponudbi, A20 pa dodatno naročena dela s strani Krke, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da dokumenta A20 in A21 predstavljata obračun tožeče in tožene stranke. Gre torej gre (le) za popis del, za katere so želeli, da jim jih investitor v čim večjem obsegu prizna in plača. Le iz teh listin izhaja razlika med dejansko izvedenimi deli in prejetim plačilom, ki je predmet vtoževane terjatve, kar pa za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot je to prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, ne zadostuje. Gradbene knjige, na podlagi katere bi bilo mogoče zatrjevana dejstva prepričljivo ugotoviti, pa tožeča stranka ni predložila in glede nje ni predlagala izvedbe edicijskega postopka.

30Višje sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, ki je zapisalo, da bi tožeča stranka (morebiti) lahko dokazala, kako so med pravdnima strankama potekali konkretni obračuni, koliko dela je bilo priznanega s strani G. in kolikšni odbitki zaradi provizij in stroškov so bili narejeni s strani G. in M. d.o.o., če bi v spis vložila vsaj interne mesečne obračune tožene stranke in dokumente glede materiala, s katerimi je po izpovedbi A. A. tudi razpolagala. Ni dovolj, da je zvezi z vtoževano terjatvijo predložila le lastne mesečne obračune in gradbeno knjigo (v resnici je šlo, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, le za gradbeni dnevnik).

31Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da dokumenti, na podlagi katerih tožeča stranka vtožuje ta del terjatve (A6, A20 in A21), (lahko) predstavljajo izvedena dela s strani tožeče stranke, nikakor pa ne del, ki bi bila priznana in potrjena s strani K. d.d. oziroma G. d.o.o. Vtoževana terjatev pa tudi ne vsebuje obračunov provizij G. d.o.o. in M. d.o. o. ter ostalih stroškov, ki jih je M. d.o.o. odbijal in so po izpovedbah zaslišanih prič razvidni in internih obračunov pravdnih strank (ki pa jih tožeča stranka ni ponudila v dokaz, četudi z njimi razpolaga).

32Sodišče prve stopnje je utemeljeno odločilo, da tožbeni zahtevek za plačilo 102.002,37 EUR (ki se nanaša na plačilo razlike v ceni med sanacijsko malto in epoksidno smolo) v deležu 25% ni utemeljen, ker tožeča stranka ni uspela izkazati, da je med pravdnima strankama obstajal takšen dogovor. Stranki sta se namreč dogovarjali zgolj za delitev dobička v določenem razmerju, do dobička pa ni nikoli prišlo, saj je imel celotni projekt izgubo.

33Nima prav pritožba, da je treba pri odločanju o pravdnih stroških ločeno obravnavati temelj in višino zahtevka, saj takšen način ne bi bil v skladu z upoštevanjem sorazmerja z deležem uspeha v pravdi. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o pravdnih stroških tako pravilo oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

34Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP in tretja alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

35Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (prvi odst. 165. člena ZPP v zvezi s prvim odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.