VSL Sodba II Cp 2471/2018

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen (I. točka izreka), o višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških bo odločilo v končni sodbi (II. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe toženki.

3Prva toženka navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila vrata v restavracijo zaprta in da je poleg vrat obešena tabla z označenim obratovalnim časom restavracije, vendar tega ni upoštevalo pri presoji odgovornosti tožene stranke. Prav tako se sodišče ni opredelilo do dejstva, da imajo vrata veliko stekleno okno, skozi katerega je tožeča stranka videla oziroma bi ob običajni pozornosti lahko videla, da je restavracija prazna in da se v njej, le 2 metra od vrat, nahaja velik oranžen čistilni stroj. Opazila bi lahko, da so vrata zaprta, medtem ko so bila ob prejšnjih obiskih restavracije v času njenega obratovanja (za večerjo in zajtrk) na stežaj odprta. V luči tega bi se moralo sodišče vprašati, ali je možno, da je tožnica spregledala tudi rumeno opozorilno tablo. Očitek, da čistilka po opravljenem čiščenju ni položila krp na očiščen del tal, ni utemeljen, saj se čiščenje še ni zaključilo, temveč je šla čistilka zgolj po dodatno vodo in je nelogično, da bi morala pokriti mesto čiščenja s krpami, medtem ko se je to še izvajalo. Prav tako niso logični očitki, da bi morala tožena stranka zaklepati vrata, preko katerih vstopa v času čiščenja, saj bi bil tako čistilki vstop onemogočen. Enako velja za zaprtje vrat ali hodnika s posebnim trakom. Predlaga spremembo, podredno določitev soprispevka tožeče stranke ali vsaj razveljavitev izpodbijane sodbe.

4Druga toženka izpostavlja, da je sodišče vso vero poklonilo tožnici, čistilki pa nobene; obrazložitev sodišča temelji na vrednostnih sodbah o tem, kakšna oseba je tožnica. Tako sklepanje za dokazno oceno ni primerno, pač pa je treba dokazno oceno o verodostojnosti priče utemeljiti na dejanjih te osebe. Predlaga spremembo vmesne sodbe.

5Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Tožnica je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje s sinom na terapevtski koloniji v T. Dan po prihodu sta se okoli dvanajstih odpravila na kosilo v restavracijo A., kjer sta pred tem že dvakrat obedovala (večerjo na dan prihoda in zajtrk naslednji dan). Tožnica je odprla vrata restavracije in naredila korak v prostor. Takoj jo je spodneslo, da je padla in si poškodovala hrbet.¹ Tla so bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaradi nanosa čistila „tapivaš“ mokra, milnata in izjemno spolzka. Tožnica je spolzkost primerjala s spolzkostjo ledenih tal.² Priča M. J., ki je čistila itison, je izpovedala, da je imela za čiščenje posebne čevlje.³ Tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, kako zelo spolzka so (bila) tla ob čiščenju, pritožnici ne nasprotujeta.

8Pritožbeni očitki zoper dokazno ocena sodišča prve stopnje (o tem, kje je stal stroj za čiščenje tal in ali ga je tožnica pred vstopom premaknila; o tem, da ni bilo table „Pozor, drsi!“ in o tem, kam je bila tožnica napotena na kosilo) so neutemeljeni. Ne drži stališče druge toženke, da dokazna ocena temelji na „vrednostnih sodbah o tem, kakšna oseba je tožnica“. Sodišče prve stopnje je skrbno in natančno analiziralo vsak izvedeni dokaz posebej (fotografije v spisu - B 4, B 5, B 13, izpoved tožnice, prič M. J., G. C., S. G., T. N. in P. M. L.), nato pa še vse dokaze skupaj. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je izčrpna in poglobljena, logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva; v celoti zadosti zahtevam 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ocena sodišča o previdnosti in preudarnosti tožničinega ravnanja (ne tožnice nasploh) je vpeta v celovito dokazno oceno⁴ in nikakor ni njeno bistvo ali temelj. Pritožnici se izpodbijanja dokazne ocene lotita z golim vztrajanjem pri svojih stališčih, ki dokazne ocene ne more izpodbiti, in z izpostavljanjem posameznih drobcev dokazne ocene (da je tožnica oseba, ki bi ravnala previdno in preudarno in se za vstop v prostor, če bi opazila tablo „Pazi drsi!“ ali čistilni stroj, ne bi odločila). Slednje ne more biti uspešno že zato, ker je, kot je bilo obrazloženo, dokazna ocena sodišča prve stopnje mnogo bolj kompleksna in celovita, večjih delov pa pritožnici niti ne izpodbijata.

9Za odločitev o tožbenem zahtevku pa niti niso bistvene zgoraj izpostavljene okoliščine, ki motijo pritožnici, ampak ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila tla ob vstopu v jedilnico mokra, milnata in zato izjemno spolzka. Tako drsečih tal gost terapevtske kolonije v zdravilišču (še posebej v jedilnici) ni dolžan in jih tudi ne more pričakovati. Pritožbeno sodišče zato sprejema stališče sodišča prve stopnje, da bi morala prva toženka dostop do tako spolzke površine v zdravilišču gostom terapevtske kolonije (gre za osebe s cerebralno paralizo in njihove spremljevalce) preprečiti, kar kljub pritožbenemu sprenevedanju prve toženke ne bi bil prav nič zapleten ukrep, ki v ničemer ne bi preprečeval vstopa čistilki, če bi ta imela ključ. Pokaže se torej, da niti ni odločilno, ali je bila v bližini vrat postavljena opozorilna tabla „Pozor drsi“ (četudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni bila postavljena), ali bi tožnica ob vratih lahko opazila tablo z obratovalnim časom restavracije (in tako ugotovila, da ni odprta) in ali je bilo skozi veliko stekleno okno v vratih mogoče videti velik oranžen čistilni stroj, ki se je nahajal v restavraciji, ter ali so ob prihodu v hotel tožnici pojasnili, kje postrežejo kosila.

10Ravnanje prve toženke, ki izjemno drseče površine v zdravilišču ni zavarovala, ni bilo v skladu z zahtevano skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zaradi česar je odškodninsko odgovorna (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Zanašanje na to, da bodo gostje vendarle morda opazili stroj v notranjosti jedilnice, da bodo opazili tablo z obratovalnim časom ob vratih in trditve o tem, da vsakemu gostu ustno pojasnijo, kje postrežejo kateri obrok (pritožbeno sodišče sicer tudi sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženki nista dokazali, da je bilo to pojasnjeno tožnici), prve toženke ne razbremeni ustrezne skrbnosti.

11V skladu z določbo 1. odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, ali povzročil, da je bila ta večja, kot bi bila sicer, res pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo⁵ k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, pa še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odškodninsko odgovorne osebe. Takšno ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja.⁶ V čem naj bi bilo tožničino ravnanje neskrbno oziroma premalo skrbno, pritožnici ne pojasnita in tega tudi nista storili v postopku pred sodiščem prve stopnje. V tem, da gre nekdo (očitno po pomoti ali zaradi pomanjkanja informacij) v restavracijo v hotelu, ko ta ne deluje, ni ničesar neskrbnega. Trditev, da je bilo od zunaj vidno, da so tla mokra, drseča⁷ ali da je tožnica vedela, da so, ali da je vsaj vedela, da v jedilnici poteka čiščenje, toženki nista podali. Tudi trditev o tem, da je tožnica vedela, zakaj prva toženka postreže kosilo v drugi jedilnici, toženki nista podali. Povzročitelj pa je tisti, ki mora dokazati, da je oškodovanec tudi sam kriv oziroma, da je sam prispeval, da je bila škoda večja. Celo če bi tožnica lahko pred vstopom opazila stroj za čiščenje tal v notranjosti jedilnice (sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo), ni jasno, zakaj bi njen vstop v jedilnico predstavljal neskrbno ravnanje. Pokaže torej se, da so trditve toženk na ravni zatrjevanja: tožnica se je poškodovala, ker ni šla na kosilo tja, kamor bi morala iti, ampak tja, kamor ne bi smela iti. V čem se ob napačni izbiri jedilnice kaže njena neskrbnost, pa višje sodišče ne more ugotoviti.

12Ker pritožbi nista utemeljena, višje sodišče pa ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

13Odločitev o pritožbenih stroških je višje sodišče pridržalo za končno sodbo, ob vmesni sodbi namreč odmera stroškov ni mogoča (prim. 164. člen ZPP).

¹ Nobeni od povzetih ugotovitev pritožnici ne nasprotujeta.
² Drugi odstavek na 9. strani izpodbijane sodbe.
³ Tretji odstavek na 9. strani izpodbijane sodbe.
⁴ Tožnica je spremljala sina, bolnika s cerebralno paralizo; padla je ob prvem koraku v prostor, zato si je težko zamisliti, da bi prej umaknila stroj; večina prič stroja v bližini tožnice ni opazila. Nasprotno zatrjevanje priče M. J. o položaju stroja (kot prepreki za vstop) se tako ni izkazalo za verodostojno.
⁵ Dejstvo namreč je, da se tožnica ne bi poškodovala, če ne bi vstopila v jedilnico, torej če se v spornem času ne bi nahajala na spornem mestu.
⁶ Plavšak, N. v: Juhart, M. In Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 964.
⁷ Drugače kot v zadevi VS RS II Ips 328/93, kjer je bila okvara stopnice opazna.