VSM Sklep IV Kp 12631/2018

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugega sodnika.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 12631/2018 z dne 10. 10. 2018 obdolženega E.B. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo tri meseca zapora in preizkusno dobo enega leta oziroma da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4Po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar mora vselej po uradni dolžnosti med drugim preizkusiti, če je podana kakšna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavanem primeru je bila takšna kršitev ugotovljena, saj so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih, ki zadevajo zakonske znake kaznivega dejanja in krivdo obdolženca, popolnoma nejasni in tudi v nasprotju z izrekom sodbe.

5Obdolženec je bil po izreku sodbe oproščen obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, ker dejanje, ki mu je očitano, po zakonu ni kaznivo dejanje, pri tem pa zaključki sodišča prve stopnje o razlogih za izrek oprostilne sodbe temeljijo tako na navedeni ugotovitvi kot na v dokaznem postopku izvedenih dokazih, iz katerih po oceni prvostopenjskega sodišča izhaja, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Navedeno pomeni, da se hkrati zatrjuje, da dejanje ni kaznivo dejanje, hkrati pa, da ni storil očitanega kaznivega dejanja, kar je samo s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je najprej v točki 5 obrazložitve sodbe navedlo, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka in presoje vseh listinskih dokazov zaključuje, da obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje, kar je utemeljilo z izpovedbama zaslišanih prič, to je predstavnice oškodovane družbe S.S. in B.G., pri tem pa je v točki 6 obrazložitve poudarilo, da priči tudi ne navajata nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je bila oškodovana družba kakorkoli spravljena v zmoto, niti ni to opisano v obtožnem predlogu. V nadaljevanju obrazložitve v točkah 6 in 7 pa je navedlo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Pojasnilo je, da so v opisu dejanja navedeni le abstraktni zakonski znaki, ki niso konkretizirani, in sicer ni konkretiziran preslepitveni namen obdolženca, pri čemer se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017, s katerima je Vrhovno sodišče odstopilo od razlage, da za konkretizacijo očitka preslepitve v opisu dejanja in za obstoj kaznivega dejanja poslovne goljufije zadostuje že gola zaveza in zagotavljanje dolžnika, da bodo obveznosti izpolnjene, pa do izpolnitve obveznosti nato ni prišlo in morajo zato biti zakonski znaki v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeni, in sicer mora biti preslepitev konkretizirana z navedbo okoliščin, ki opredeljujejo ta abstrakten in pomensko odprt zakonski znak kaznivega dejanja.

6Na podlagi navedenega je zaključilo, da opis obdolžencu očitanega dejanja ne presega navedb o tem, da se je za posel dogovoril in obljubil plačilo, prevzetih obveznosti pa potem ni izpolnil. Tako po stališču sodišča prve stopnje zakonski znak preslepitve ni konkretiziran, saj je takšna zaveza element slehernega pogodbenega razmerja, z nobeno dodatno okoliščino pa ni konkretizirano, na kakšen način je obdolženec oškodovano družbo preslepil. Sodišče prve stopnje pa še pojasnjuje, da je bil obdolženec prejemnik denarne socialne pomoči, ki je mesečno presegala normalno višino računa za uporabo storitev, zaradi česar mu ni mogoče očitati, niti ni mogoče sklepati, da ne bi imel sredstev za plačilo računov, ob tem pa je poudarilo, da je oškodovana družba dopuščala možnost sklepanja naročniških pogodb, ne da bi se preverilo ali vprašalo stranko, ali je vsaj zaposlena in ali ima kakšen dohodek, zaradi česar mora oškodovana družba ob takem poslovanju računati na nevarnost, da računi ne bodo plačani, v tem primeru, ko računi niso plačani, pa ji ostaja izvršilni, ne pa kazenski postopek.

7Povzeti razlogi sodbe, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so si med seboj popolnoma v nasprotju, razlogi pa tudi nasprotujejo njenemu izreku. Najprej je pojasnilo, da je obdolženca oprostilo obtožbe, ker očitano dejanje ni kaznivo dejanje, saj v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja (1. točka 358. člena ZKP), pri čemer je tudi v izreku sodbe navedena 1. točka 358. člena kot razlog oprostitve, hkrati pa je navedlo, da obdolžencu ni dokazano, da bi storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen (3. točka 358. člena ZKP). Razlogi izpodbijane sodbe tako nihajo med obema razlogoma za izrek oprostilne sodbe, zato je takšna obrazložitev sodbe popolnoma nejasna in tudi v nasprotju z njenim izrekom, sodišče prve stopnje pa je s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), kar ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

8Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da dejanje, kot je opisano v prvostopenjskem oprostilnem izreku, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ker preslepitev (pri kaznivem dejanju goljufije gre za opis okoliščin, ki kažejo na goljufivi namen obdolženca, za preslepitev gre pri kaznivem dejanju poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1) kot zakonski znak kaznivega dejanja ni ustrezno konkretizirana. V opisu so navedeni vsi abstraktni zakonski znaki tega kaznivega dejanja in so konkretizirani, obdolženčev goljufivi namen pa je ustrezno konkretiziran z navedbo, da sprejetih obveznosti ni imel namena poravnati že ob dogovoru, saj je bil brez zaposlitve in prihodkov, razen denarne socialne pomoči v znesku 200,00 EUR, ter tako ni imel zadostnih sredstev za plačilo obveznosti in da je s sklenitvijo predmetnih pogodb in s plačilom varščine zgolj želel priti do GSM aparatov.

9Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb državne tožilke glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni moglo presojati, ker je ob reševanju pritožbe ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika, ki bo o zadevi lažje odločil, saj o njej še ni zavzel stališča.

10Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega in četrtega odstavka 392. člena ZKP.