UPRS Sklep I U 1982/2018-11

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik izpodbija obvestilo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto z dne 23. 7. 2018, naslovljeno "Odgovor na prijavo z dne 28. 5. 2018", v katerem je gradbeni inšpektor navedel, da tožnika na podlagi 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) obvešča, da je obravnaval njegovo prijavo v zvezi s postavitvijo postaje mobilne telefonije na ... in da je v postopku ugotovil, da obravnavane postaje mobilne telefonije ni mogoče obravnavati kot nelegalno gradnjo po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), zato za izdajo odločbe za odstranitev postaje gradbeni inšpektor nima zakonske podlage. Tožnik v tožbi navaja, da je lastnik parcele 923/2 k. o. a., ki meji na parcelo 917/1 k. o. a., na kateri je postavljen objekt radijske bazne postaje mobilne telefonije družbe A.. Razlaga, zakaj naj bi bila bazna postaja po njegovem mnenju nelegalno zgrajena in moteča za okolico. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani akt ter naloži organu izdajo novega ustreznega akta, skladnega z zakonodajo, oziroma podredno, naj sodišče samo odloči, da mora družba A. v roku 3 mesecev odstraniti bazno postajo. Tožnik zahteva še povračilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženka je sodišču na podlagi 38. člena ZUS-1 poslala spis zadeve in odgovorila, da ker se tožnikova prijava zaradi nedovoljene gradnje ni nanašala na objekt po določbah ZGO-1, gradbeni inšpektor postopka ni uvedel.

3Tožba ni dovoljena.

4Po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

5Izpodbijani akt predstavlja obvestilo inšpektorja tožniku kot vlagatelju prijave v smislu prvega odstavka 24. člena ZIN, ki določa, da mora inšpektor obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelje na njihovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih najkasneje po opravljenem nadzoru in sprejetem zadnjem ukrepu oziroma ustavitvi postopka. Četrti odstavek istega člena pa določa, da ima v postopku inšpektorja položaj stranke v postopku zavezanec. Vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke.

6Iz izpodbijanega obvestila, ki je predmet tega spora, je razvidno, da po presoji gradbenega inšpektorja ni bilo zakonske podlage za izdajo odločbe za odstranitev bazne postaje. To pomeni, da je inšpektor torej ocenil, da ni javnega interesa za vodenje oziroma nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi v javnem interesu. Ni pa inšpektor s tem obvestilom odločil o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, ki je bil pobudnik inšpekcijskega postopka. V tožnikov pravni položaj inšpektor z izpodbijanim obvestilom torej ni posegel in tožnik v tožbi niti konkretizirano ne trdi, da bi obvestilo zanj imelo tak učinek. Tožnik se zavzema za to, da bi inšpektor moral ukrepati in naložiti odstranitev bazne postaje, ki naj bi bila postavljena v nasprotju s predpisi, ki jih tožnik citira v tožbi, in moteča za okolico. Vendar kot navedeno, javni interes varuje inšpektor na podlagi svojih zakonskih pooblastil,¹ tožnik pa kot prijavitelj uvedbe inšpekcijskega postopka oziroma izdaje odločbe o odstranitvi gradnje ne more izsiliti.

7Iz tega sledi, da izpodbijani akt – obvestilo inšpektorja torej ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in glede na to, da noben zakon ne določa, da bi bil zoper njega dopusten upravni spor, tudi ne akt, ki bi se po zakonu lahko izpodbijal v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1.

8Zato je treba tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, v skladu s katero sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Gre za procesno predpostavko za vsebinsko odločanje v upravnem sporu, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Ker niso podani zakonski pogoji za vsebinsko odločanje, se sodišče to tožbenih navedb posebej ne opredeljuje.

9Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Glej (prim.) argumentacijo Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016.