VSM Sodba I Cp 1048/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških (III. točka) spremeni tako, da je sedaj tožeča stranka namesto 4.555,56 EUR dolžna povrniti toženi stranki 2.894,33 EUR njenih pravdnih stroškov.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I spremembo tožbe z dne 3. 9. 2018 dovolilo, pod II/1 je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju Shakespearova, M. do ¼ (pravdni stranki sta solastnici vsaka do ½, tožnik pa bi rad dosegel, da bi bil njegov solastniški delež ¾). Pod II/2 je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi prvi podredni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik ½ solastniškega deleža toženke na spornem stanovanju. Pod II/3 je sodišče prve stopnje zavrnilo drugi podredni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 2.031,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod II/4 je zavrnilo tožnikov zahtevek po povračilu pravdnih stroškov, pod III pa je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 4.555,26 EUR njenih pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku glede glavne stvari na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6Zmotno je stališče pritožbe, da je tožnik postal solastnik spornega stanovanja na podlagi ustnega realiziranega dogovora zakoncev, da je stanovanje njuno skupno premoženje. Tožnik je kot dokaz takšnega dogovora predložil listino z dne 1. 6. 2004, naslovljeno "oporoka" in v pritožbi trdil, da je bil tak dogovor sklenjen že dosti prej, v začetku 90. let prejšnjega stoletja.

7Na podlagi določila drugega odstavka 62. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki je veljal od 1. 1. 1977 do 31. 12. 1994, je bilo za veljavnost pravnih poslov med zakoncema potrebno, da jih overi sodnik, od 1. 1. 1995 dalje pa je z uveljavitvijo Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) veljalo, da morajo biti ti pravni posli sklenjeni v notarskem zapisu (47. člen ZN), ker so sicer nični (48. člen ZN). V obeh primerih je bila predpisana strožja obličnost in ne le sklenitev pogodbe v pisni obliki, in sicer poleg tega še overitev pri sodniku do 31. 12. 1994, od 1. 1. 1995 pa v obliki notarskega zapisa. Za takšne primere pa velja, da se z realizacijo ne sanira pomanjkljiva oblika.

8Tožnik v postopku na prvi stopnji ni nikoli postavil trditve, kdaj je bil sklenjen ustni dogovor med njim in pokojno A.T. o tem, da predstavlja stanovanje na Shakespearovi v M. njuno skupno premoženje. Trdil je, da predstavlja zapis "oporoka" z dne 1. 6. 2004 potrditev predhodnega ustnega dogovora, ni pa postavil trditve, kdaj je bil ta ustni dogovor sklenjen. Pritožbena trditev, da je bil sklenjen "v začetku 90. let", predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu določila prvega odstavka 377. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je za odločitev o veljavnosti dogovora med zakoncema T. pravilno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določila ZN, ki je pričel veljati več kot deset let pred zapisom z dne 1. 6. 2004, to je 1. 1. 1995. Brez trditev tožnika kdaj je dogovor nastal, sodišče prve stopnje ni moglo ravnati drugače. Trditev, da je tožnik v nepremičnino vlagal od leta 1990 do 2008, ne pomeni tudi trditve o dogovoru o skupnem premoženju.

9Glede na ugotovitev, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno pravo, so neutemeljene tudi pritožbene trditve o neustreznosti sodne prakse, ki temelji na sedanji zakonodaji (VSL II Cp 682/2014 in I Cp 2622/2016).

10Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali določbi 47. in 48. člena ZN vedno in nujno izključujeta uporabo 58. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in pravilno zaključilo, da teorija realizacije velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (58. člen OZ), za primere ko je bila kršena še strožja obličnost (oblika notarskega zapisa) pa ta izjema ne velja (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 169/2011).

11Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 223/2010 se nanaša na bistveno višji vložek v premoženje zakonca (26,48 % vrednosti cele nepremičnine) in obravnava vlaganja, izvršena pred letom 1946. Tožnikova vlaganja so vrednost nepremičnine povečale za 5,05 %, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča ne zadostuje za stvarnopravni zahtevek. Za pridobitev lastninske pravice se je tudi po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) zahtevalo bistveno povišanje vrednosti nepremičnine, česar povečanje za 5,05 % ne predstavlja.

12Pravna podlaga za tožnikov obligacijski zahtevek je v vsakem primeru neupravičena obogatitev (190. člen OZ) ne glede na to, ali bi ga tožnik uveljavljal do pokojne A.T. ali pa ga uveljavlja sedaj od dedinje. Terjatev tožnika do zapustnice niti do njene dedinje (toženke) še ni zapadla, ker tožnik sporno nepremičnino še vedno uporablja in zato ni prikrajšan, tožbeni zahtevek je torej postavljen preuranjeno.

13Pritožbeni razlogi glede glavne stvari niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

14Delno je utemeljena pritožba tožnika glede priznanja pravdnih stroškov toženke, in sicer za sestavo pripravljalnih vlog z dne 9. 5. 2017, 31. 5. 2017, 8. 8. 2017, 27. 8. 2018 in 6. 9. 2018, saj te vloge ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov te pravdne zadeve (155. člen ZPP). Tožena stranka v teh pripravljalnih vlogah ponavlja že zatrjevana dejstva iz odgovora na tožbo ali pa razpravlja o nečem, o čemer bi lahko razpravljala že v odgovoru na tožbo, zato sestava teh vlog ne pomeni potrebnih pravdnih stroškov. Pritožba pa zmotno meni, da nista bili potrebni vlogi z dne 15. 2. 2018, kjer se je tožena stranka opredelila do izvedenskega mnenja in z dne 9. 5. 2018, kjer se je opredelila do stališča tožeče stranke v zvezi z izvedenskim mnenjem.

15Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo 1.640,93 EUR pravdnih stroškov preveč, zato je pritožbeno sodišče izrek o stroških ustrezno spremenilo (358. člen ZPP).

16Tožnik je s pritožbo uspel le glede neznatnega dela, to je dela stroškov postopka, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 163. člen ZPP).