VSM Sodba I Cp 141/2019

I. Pritožba se zavrne in v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). O stroških postopka bo odločalo s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik, uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišče bi kot del trditvene podlage moralo upoštevati pripravljalno vlogo tožnika z dne 13. 8. 2018, s katero je predložil mnenje dr. N.H., tako pa v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe najprej pojasni, da bo navedeno mnenje upoštevalo kot del trditvene podlage, nadalje pa v 18. točki pojasni, da so trditve nesubstancirane in pavšalne, skozi celotno obrazložitev pa nato navedeno mnenje ignorira. Tožnik je že od začetka zatrjeval, da je šlo za malomarno zdravljenje v smislu opustitve pojasnilne dolžnosti pri drugem posegu in da bi bilo potrebno psevdocisto odstraniti že v bolnici v S.G. Zatrjeval je tudi, da so mu v posledici malomarnega pristopa k zdravljenju predpisali dieto, ki je škodovala njegovemu zdravju, saj je izgubil 30 % svoje telesne teže. Tožnik z dodatno obrazložitvijo trditvene podlage nikakor ni bil prekludiran. Bistveno kršitev določb postopka predstavlja tudi obrazložitev razlogov glede zavrnitve posameznih dokazov (točka 5), ko je pojasnjeno, da tožnik ni navedel, katera nasprotja izhajajo iz izvedenskega mnenja prof. dr. A.P. in da ni utemeljil dvoma v izvedensko mnenje. Iz vloge z dne 17. 7. 2018 (pravilno 2017) namreč jasno izhaja, da je bilo posebej opozorjeno na razhajanje v izvedenskem mnenju glede obstoja psevdociste, saj iz medicinske dokumentacije (izvid z dne 18. 7. 2010) izhaja, da je psevdocista obstajala že takrat, pri čemer izvedenec v pisnem mnenju pojasni, da v času od 16. 7. 2010 do 10. 8. 2010 ni bilo indikacije za endoskopsko drenažo psevdociste. Razhajanja se pojavijo tudi pri ustnem zaslišanju izvedenca, ko najprej pojasni, da je do psevdociste prišlo januarja 2011, nato pa ob predočitvi medicinske dokumentacije, da je psevdocista obstajala že decembra 2010. Prav tako sodišče v 31. točki napačno povzema, da naj bi vsi zdravniki izpovedali smiselno enako. Izvedenec je zaslišan pred sodiščem pojasnil, da novega soglasja pri drugem posegu ni bilo potrebno pridobivati, priča J.H. pa, da se za vsak poseg običajno pridobiva novo soglasje, podobno je izpovedal tudi dr. V.N. Tudi iz izjave dr. D.D. izhaja, da pri zdravstvenem stanju, kot se je obravnavalo pri tožniku, obstajajo multiple opcije zdravljenja, tako endoskopske kot kirurške. Razhajanja v spisu in med zaključki sodišča je najti tudi v 43. točki obrazložitve, ko je zapisano, da so po opravljenem operacijskem posegu vnetni parametri padli, ko pa iz vseh odpustnih pisem izhaja, da so bile vrednosti vnetnih parametrov precej povišane. Sodišče je napačno uporabilo 254. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko ni imenovalo novega izvedenca medicinske stroke. Zaradi znanstvenega tveganja, ki je podano pri marsikateri zahtevnejši ekspertizi, bi bilo potrebno pravilnost izvedenčevih ugotovitev preveriti še z mnenjem drugega izvedenca. Pomanjkanje pristranskosti pri izvedencu, ki je ocenjeval delo svojih kolegov, lahko odločilno vpliva na okoliščino neenakosti orožij. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da pisna privolitev tožnika v drugo operacijo ni bila potrebna in da je pojasnilna dolžnost kršena samo, v kolikor bi se uresničilo s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen. Tožnik je svoje zdravstveno stanje izboljšal zgolj zaradi zdravljenja na B., sodišče pa zdravnikov, ki so ga zdravili na B., ni zaslišalo z obrazložitvijo, da izvedba teh dokazov ne bi privedla do drugačnih rezultatov. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje se kaže tudi v dejstvu, da iz mnenja dr. N.H. izhaja, da vsebina odpustnih pisem nima absolutne indikacije za kirurški poseg in manjka vrsta potrebnega izvajanja kirurškega posega ter da slednje ni v skladu s smernicami in priporočili splošno sprejetih in znanstveno-strokovnih institucij. Poleg tega je dr. N.H. navedel, da bi psevdocisto morali odstraniti že v bolnici v S.G.. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno tudi v delu, ki se nanaša na žolčno dieto, sodišče ne obrazloži, zakaj je bila žolčna dieta pravilen ukrep. Sodišče se ni opredelilo do drugega posega, zmoten je zaključek, da pred drugo operirajo, ni bilo nikakršne indikacije za endoskopsko drenažo psevdociste, ko pa iz operacijskega zapisnika izhaja ravno obratno (v psevdocisto vstavim debel dren). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6V predmetni zadevi tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), ki naj bi mu nastala v posledici nestrokovnega zdravljenja in zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Tožniku je bila že ob prvi hospitalizaciji v Splošni bolnišnici (zavarovanki toženke, v nadaljevanju S.B.G.) postavljena diagnoza akutno vnetje trebušne slinavke (alkoholni pankreatitis), bil je dvakrat operiran, prvič dne 18. 7. 2010 in drugič dne 15. 9. 2010. Zatrjuje, da sta bili navedeni operaciji glede na potek zdravljenja nepotrebni in za tožnika škodljivi (bil je je v splošni anesteziji, jemati je moral antibiotike), prav tako je zaradi nepravilne diete shujšal za 30 % telesne teže. Pri zavarovanki toženke bi ga namreč morali takoj napotiti na endoskopsko drenažo psevdociste na B., vendar mu te možnosti zdravljenja niso predstavili, prav tako ob drugi operaciji niso pojasnili razlogov za operacijo, niti niso pridobili njegovega soglasja za operacijo, pri čemer ni šlo za nujni poseg.

7Neutemeljen je očitek, da je bila tožniku, s tem ko sodišče ni imenovalo novega izvedenca medicinske stroke, odvzeta možnost kontradiktornega obravnavanja oziroma, da je sodišče kršilo načelo enakosti orožij obeh strank v postopku. Odločanje o tem, kateri dokazi bodo izvedeni in kateri ne, je pridržano sodišču (213. in 287. člen ZPP), njegova presoja pa je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic (22. člen Ustave) in s pravili ZPP o dokazih in izvajanju dokazov. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu tožnika po imenovanju izvedenca medicinske stroke zaradi ugotovitve in razjasnitve dejanskih vprašanj, za katera je potrebno strokovno znanje, ugodilo. S tem mu je bilo omogočeno dokazovanje z njegove strani zatrjevanih spornih dejstev, pa tudi pravil znanosti in stroke. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pridobljeno izvedensko mnenje prof. dr. A.P. skladno in jasno. Ob zaslišanju je izvedenec argumentirano zavrnil vse pripombe tožnika in podrobneje obrazložil svoj zaključek, da zdravstvenim delavcem zavarovanke toženke, upoštevajoč konkreten potek dogodkov od začetka bolezni, ki se je začela z akutnim vnetjem trebušne slinavke, vključno z upoštevanjem spreminjajočega zdravstvenega stanja tožnika in ravnanj zdravstvenega osebja ob tem, ni mogoče očitati ravnanj in opustitev, ki niso bila v skladu z običaji in stroko in ki bi bili vzrok škodi, ki jo je utrpel tožnik (ker naj bi bil po nepotrebnem dvakrat operiran, po nepotrebnem jemal antibiotike in imel žolčno dieto). Ponovitev dokazovanja z imenovanjem novega izvedenca je predvidena le, kadar sodišče oceni, da je mnenje izvedenca nejasno, nepopolno ali v nasprotju s samim seboj in raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP), če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da takšni razlogi niso podani, je predlog za imenovanje novega izvedenca pravilno zavrnilo. Navedb o pomanjkanju nepristranskosti pri imenovanem izvedencu sodišče druge stopnje ne more upoštevati, saj jih tožnik prvič navaja šele v pritožbi (337. člen ZPP), pri čemer ne pojasni, zakaj slednjega ne bi mogel navajati že pred sodiščem prve stopnje. Dodati je še, da so trditve o pristranskosti tudi sicer nekonkretizirane, zgolj z navedbo, da je izvedenec ocenjeval delo svojih kolegov zdravnikov.

8Sodišče sicer lahko v primeru, ko presodi, da je izvedensko delo zapleteno, določi več izvedencev (prvi odstavek 245. člena ZPP) oziroma imenuje tudi kasneje še enega izvedenca. Razlog za imenovanje drugega izvedenca je lahko v določenih primerih tudi določena stopnja znanstvenega tveganja.¹ Po prepričanju sodišča druge stopnje je izvedensko mnenje v predmetni zadevi strokovno in natančno, brez notranjih protislovij ter skladno z drugimi dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje. Povsem razumljivo in prepričljivo pa je mnenje tudi za posameznika, ki ni medicinske stroke. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ocenilo, da ni potrebe za imenovanje novega izvedenca medicinske stroke. K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da v obravnavanem primeru tožnik ni zatrjeval, da bi mu zaradi nepravilnega zdravljenja nastala kakšna katastrofalna škoda, ki bi jo bilo potrebno obravnavati podobno kot škodo v primeru smrti in ko je posamezniku potrebno zagotoviti procesna jamstva v okviru procesnega vidika varstva pravice do življenja (17. člen Ustave RS in 2. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah)².

9Predloženo mnenje dr. N.H., za katerega že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je predloženo prepozno in da tožnik ni izkazal opravičljive zamude, nima lastnosti izvedenskega mnenja in ne more biti dokaz v smislu določb ZPP. Izven postopka pridobljeno mnenje lahko sodišče upošteva le kot trditve stranke, ki je mnenje predložila, zaradi česar ne gre za dve nasprotujoči si mnenji, kot je to izpostavljeno v pritožbi. Z vidika kontradiktornosti postopka je pomembno zgolj to, ali so se pravočasne trditve stranke obravnavale, in se v dokaznem postopku potrdile ali pa tudi ne. Tej zahtevi je bilo v konkretnem primeru zadoščeno, saj se je sodišče prve stopnje v celoti opredelilo do pravočasnih trditev tožnika o nepravilnem zdravljenju, predvsem glede potrebnosti obeh operacij in žolčne diete, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sicer pa sodišče prve stopnje kljub prepozni predložitvi navedenega mnenja pravilno ugotavlja, da tožnik ni podal navedb glede vzročne zveze med pomanjkljivostmi³, ugotovljenimi s strani dr. N.H. in škodo, ki jo uveljavlja v tem postopku (18. točka).

10Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati zdravnike, ki so tožnika zdravili v Diagnostičnem centru B. oziroma D.C.B. (Z.T., M.D. in M.S.) in bi se vedeli opredeliti do zatrjevanih okoliščin glede nepravilnega zdravljenja tožnika. Glede zavrnitve zaslišanja navedenih prič je sicer sodišče prve stopnje pojasnilo, da izvedba navedenih dokazov ne bi privedla do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, čemur je načeloma pritrditi, saj bi navedeni zdravniki kot priče lahko izpovedale le o načinu in poteku zdravljenja tožnika na B. Kot priče pa se ne morejo opredeljevati in ocenjevati pravilnosti postopanja zdravnikov pri zavarovanki toženke, saj je to naloga izvedenca. Pri tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je tudi sicer bil dokazni predlog za zaslišanje omenjenih prič prepozen, saj je bil podan po prvem naroku (na naroku dne 6. 12. 2016), pred tem je bil kot dokaz predlagana le pridobitev poročila glede zdravljenja tožnika v D.C.B., ne pa tudi zaslišanje omenjenih zdravnikov. Neutemeljena je pritožba tudi glede zaslišanja zdravnika M.V., saj je tožnik predlog glede njegovega zaslišanja s pripravljalno vlogo z dne 20. 3. 2017 umaknil.

11Sodišče prve stopnje je prepričljivo na podlagi izvedenih dokazov torej zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za zdravniško napako oziroma, da je zdravljenje tožnika potekalo v skladu s pravili stroke in ni odstopalo od potrebnega ter strokovno predvidenega načina zdravljenja. V postopku imenovan izvedenec prof. dr. A.P. je v izvedenskem mnenju argumentirano pojasnil, da je bila edina možnost pri tožniku najprej konzervativno zdravljenje in nato operacija, šele ko akutno stanje pri tožniku ni bilo več v ospredju, so mu predstavili druge načine zdravljenja (na kontrolnem pregledu v decembru 2010, kjer je odpustni zdravnici svetovano, naj oceni možnost konzervativne obravnave psevdociste). Nadalje pa še iz dopolnitve izvedenskega mnenja na naroku izhaja, da ob prihodu tožnika v S.B.S.G. psevdociste pri tožniku ni bilo, saj v tistem času niti ni bilo pogojev, da bi nastala. Psevdocista je nastala kasneje, kot posledica akutnega vnetja trebušne slinavke. O psevdocisti je mogoče govoriti takrat, ko ima steno (vezivno tkivo), ne pa že v primeru mehkega tkiva. Kakršnakoli kolekcija, ki nima takšne ovojnice, ni psevdocista, ampak zgolj tekočinska kolekcija. Prva operacija je bila izvršena dne 18. 7. 2010, pri tej operaciji so odstranili mrtvine trebušne slinavke, odstranili gnojavo tekočino, napravili toaleto trebušne votline in vstavili tri drene. Kot izhaja iz mnenja izvedenca je bila operacija nujna in potrebna, saj bi se v nasprotnem lahko razvil septični šok, ki bi se lahko končal s smrtjo bolnika. Izvedenec namreč ugotavlja, da je tožnik imel vneto celotno trebušno votlino, zgolj endoskopska drenaža psevdociste bi bila v tem primeru povsem neprimerna in neustrezna metoda, niti indikacije za endoskopsko drenažo pri tožniku ni bilo. Prav tako iz izvedenskega mnenja izhaja, da so zdravniki tožniku ustrezno tudi predpisali antibiotično terapijo glede na visoke vrednosti vnetnih parametrov. Tudi glede druge operacije dne 15. 9. 2010 izvedenec medicinske stroke na podlagi zdravstvene dokumentacije tožnika ugotavlja, da vzrok tožnikovih težav ni bila psevdocista, saj tudi takrat še ni mogla nastati. Tudi v primeru druge operacije je pri tožniku bilo potrebno odstraniti okužene mrtvine trebušne slinavke, ki so povzročale vnetje in predstavljale tveganje za življenje, odstraniti jih je bilo mogoče le kirurško. Endoskopska drenaža psevdociste pride v poštev le takrat, dokler ni vnetja v trebušni votlini, v navedenem primeru pa je bil v trebušni votlini ugotovljen gnoj in razpad trebušne slinavke. Nejasna je navedba v pritožbi, da sodišče v nasprotju z listinami v spisu ugotavlja, da so po opravljenem operacijskem posegu vnetni parametri padli na normalno vrednost, prav tako vrednost pankreatičnih encimov (43. točka), ko je iz vseh odpustnih pisem razvidno, da so bile precej povišane vrednosti vnetnih parametrov. V odpustnih pismih je namreč povzet potek zdravljenja tožnika, v njih pa je razvidno, da je imel tožnik povečane vrednosti vnetnih parametrov, kar je posledica vnetnih procesov pri tožniku, zaradi katerih je med drugim pri tožniku bila potrebna tako prva kot druga operacija. Obrazložitev sodišča v 43. točki tako ni v nasprotju z listinami v spisu, v njej pa sodišče prve stopnje le povzema izvedensko mnenje, da so po operaciji vnetni parametri padli (l. št. spisa 162).

12Sodišče prve stopnje je odgovorilo na pripombe tožnika glede izvedenskega mnenja v zvezi z obstojem psevdociste že dne 15. 9. 2010 (67. točka), pri tem se je poleg podanega pisnega mnenja izvedenca oprlo še na njegovo zaslišanje, kjer je ta dodatno pojasnil, da so morebiti takrat že obstajale cistične tvorbe, ki pa še niso imele stene in tudi ni bilo indikacije za nadaljnji poseg v zvezi s tem, ter da se zdravnik, ki je v tistem času pisal o psevdocisti, očitno ni pravilno izrazil, saj psevdocista takrat še ni mogla obstajati. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da psevdocista ni mogla obstajati 15. 9. 2010, je s tem odgovorilo tudi na pripombe tožnika v vlogi z dne 17. 7. 2017, da naj bi psevdocista obstajala že dne 18. 7. 2010. Navedba izjave D.D. v pritožbi o možnostih zdravljenja pri tožniku, tako endoskopske, kot kirurške, je izvzeta iz konteksta celotne izjave, ko zdravnik pojasni, da meni, da je bil potek zdravljenja povsem ustrezen, da bi bila endoskopska drenaža psevdociste možna, vendar bi se zaradi predhodnega akutnega nekrotičnega pankreatitisa lahko nekrotično vnetje razširilo, kar bi vodilo v fatalno masivno krvavitev oziroma, da je bila boljša odprta metoda. Poleg tega sodišče prve stopnje še ugotavlja, da tudi če bi psevdocista v času prve in druge operacije morebiti obstajala, bi oba operativna posega bila kljub temu nujna in potrebna. Kot namreč izhaja iz izvedenskega mnenja, sta operaciji pri tožniku bili potrebni zaradi odstranitve mrtvin trebušne slinavke, zaradi katerih bi lahko prišlo do septičnega stanja. Glede očitanih razhajanj v izpovedbi izvedenca, ko najprej izpove, da naj bi do prave psevdociste prišlo v januarju 2011 (stran 2 zvočnega zapisa), ob predočitvi medicinske dokumentacije pa, da je že bila v decembru 2010, je pojasniti, da je sodišče prve stopnje (68. točka) upoštevalo, da je na kontrolnem pregledu tožnika (kot je to na zaslišanju potrdil tudi izvedenec) bila ugotovljena psevdocista, ki ni bila vnetno spremenjena in da je bilo tožniku svetovano, da naj glede eventualne drenaže psevdociste kontaktira dr. H., pri čemer se tožnik po tem pregledu ni več zglasil na kontrolo v S.B.S.G. Tako je dejansko izvedenec v manjši meri spremenil svojo izpovedbo, kdaj naj bi psevdocista nastala, vendar pa ne gre za bistveno odstopanje, ki bi lahko kakorkoli vplivalo na verodostojnost izvedenskega mnenja, še manj na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so zdravstveni delavci zavarovanke toženke postopali v skladu s pravili stroke. Saj je tudi sicer že iz samega izvida z dne 16. 12. 2010 razvidno, da je predlagana možnost drenaže psevdociste, vendar je tožnik nato izbral za zdravljenje drugo ustanovo.

13Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi zadostnim razlogom sodišča prve stopnje, da izguba telesne teže pri tožniku ni posledica nepravilnega zdravljenja tožnika in predpisane žolčne diete (59. točka) temveč je razlog za izgubo telesne teže pri tožniku prav bolezen vnetja trebušne slinavke, zaradi katere tožnik ni mogel uživati toliko hrane. Kot izhaja iz mnenja izvedenca namreč bolniki v primeru akutnega vnetja trebušne slinavke običajno izgubijo na telesni masi, saj imajo zaradi uživanja hrane bolečine.

14Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti je odškodninskopravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.⁴ Okoliščine in dejstva, da tožnik določenega pojasnila ni dobil oziroma, da ni ozaveščeno privolil v poseg, bi torej bile pomembne le, če bi iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. V predmetni zadevi tožnik ni izkazal, da bi mu zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nastala škoda (v smislu nepotrebnih operacij in z njimi povezanimi nevšečnostmi ter daljšega trajanja zdravljenja), saj iz zaključkov sodišča prve stopnje prepričljivo izhaja, da je bilo zdravljenje opravljeno strokovno in da sta bili obe operaciji potrebni, ker bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do septičnega stanja in posledično smrti tožnika. Glede na tako ugotovljena dejstva, ko škoda kot posledica zatrjevanih nepotrebnih operacij in z njimi povezanimi bolečinami ter nevšečnostmi niti ni nastala, tudi morebitna kršitev pojasnilne dolžnosti ne more imeti za posledico odškodninske odgovornosti toženke za škodo, ki jo uveljavlja tožnik (telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Ob upoštevanju navedenega se sodišče druge stopnje ni spuščalo v presojo pritožbenih navedb glede kršitve pojasnilne dolžnosti. Kljub temu je dodati, da zdravniki (zaposleni pri zavarovanki toženke), ki so tožnika zdravili, niso bili dolžni tožniku pojasnjevati drugih oblik zdravljenja, ki glede na njegovo takratno zdravstveno stanje⁵ sploh niso bile primerne (možnost oprave endoskopske drenaže psevdociste).

15Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da podlaga za odškodninsko odgovornost toženke ni podana. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

¹ VSRS Sodba II Ips 292/2015 z dne 18. 5. 2017.
² Kot je to poudarjeno v odločbi Ustavnega sodišča RS, Up-680/14 z dne 5. 5. 2016 in VSL II Cp 1439/2016 z dne 9. 11. 2016.
³ V sestrski dokumentaciji niso razvidne ure, kdaj so bile metode opravljene, ni podatkov o heparinizaciji, v dokumentaciji ni zabeleženo, koliko tekočine je izteklo iz drena, manjka opis potrebnega izvajanja kirurškega posega, vsebina odpustnih pisem nima absolutne indikacije za operativni poseg.
⁴ Tako VSRS v sodbi II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016, II Cp 902/2017 z dne 20. 9. 2017.
⁵ Bilo je potrebno odstraniti mrtvine trebušne slinavke, očistiti gnoj, psevdocista takrat še ni obstajala.