VSK Sklep CDn 295/2018

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila ugovor druge udeleženke (Republike Slovenije) in potrdila sklep Dn 256520/2017 z dne 17. 11. 2017. S slednjim je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica pri uvodoma navedeni nepremičnini, dovolila vpis lastninske pravice v korist predlagateljice Občine P. ter zaznambo grajenega javnega dobra. Vpis je dovolila na podlagi pravnomočne odločbe predlagateljice št. 478-327/2011 z dne 18. 10. 2017 o ugotovitvi, da je nepremičnina skladno s pravili o lastninjenju po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS) njena last in da gre za grajeno javno dobro občinskega pomena – javna peš pot.

Druga udeleženka v pritožbi navaja, da je odločitev v nasprotju z določbami Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Povzema določbo 124.člena ZZK-1. Na nepremičnini, ki je predmet predloga, je bilo res vpisano javno dobro, kar pa ne pomeni, da se odločbo, ki bo podlaga za vpis, izda brez vsakega preverjanja, ali so sploh podani pogoji za vpis lastninske pravice predlagateljice in zaznambe grajenega javnega dobra. Nepremičnine, pri katerih v zemljiški knjigi po družbeno pravni ureditvi ni bilo vpisanega titularja (javno dobro) ali je bila vpisana družbena lastnina (v splošni rabi) ali splošno ljudsko premoženje, so se namreč ob prehodu v nov politično pravni sistem lastninile na podlagi različnih zakonov, ki so bodisi določili, da postanejo last Republike Slovenije, bodisi last lokalnih skupnosti. To država in lokalne skupnosti lahko urejajo tudi z odločbo, vendar ne samovoljno oziroma na način, da odločbo vročijo same sebi. Pri izdaji odločbe predlagateljice niso bila upoštevana pravila glede vročanja. Predlagateljica je odločbo vročila le sama sebi oziroma na svojo oglasno desko in spletno stran, ne pa tudi Republiki Sloveniji, ki se z njo še ni seznanila. Od pritožnice ni mogoče pričakovati, da bo vsak dan spremljala vse spletne strani vseh občin in preverjala objavo odločb. Zato je vprašljivo tudi potrdilo o pravnomočnosti oziroma dokončnosti odločbe. Pritožnici zato tudi ni mogoče očitati, da ni izkoristila vseh pravnih sredstev v okviru upravnega postopka. Konkretni upravni postopek pomeni izigravanje zakona. Pritožnica nadalje navaja, da je iz orto foto posnetka, ki ga je priložila ugovoru, razvidno, da gre po dejanski rabi za (zaraščeno) kmetijsko zemljišče, ne pa za pešpot. Zato bi morale biti spoštovane določbe 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ), po katerem lahko občini ostanejo vsa zazidana stavbna zemljišča in tisti del nezazidanih stavbnih zemljišč po stanju na dan 11. 3. 1993, za katera je na dan 11. 3. 1993 veljal kateri izmed prostorsko izvedbenih aktov, kar pa mora biti iz potrdila nedvomno razvidno. Glede na to, da nepremičnina ne predstavlja ceste, odločbi pa ni priloženo ustrezno potrdilo o namenski rabi, je izpodbijani sklep materialno pravno napačen. Sklicevanje sodišča na sklep CDn 64/2018 ni merodajno, ker gre za različno dejansko stanje. Vpis v zemljiško knjigo se lahko opravi na podlagi odločbe državnega organa, katerega organa pa, je odvisno od tega, ali gre za javno dobro državnega ali lokalnega pomena. V konkretnem postopku to dejstvo ni bilo ugotovljeno, saj ni jasno, ali gre za javno dobro lokalnega ali državnega pomena in ali je zemljiškoknjižni predlog vložila upravičena oseba. Zato niso izpolnjeni vsi pogoji za vpis iz prvega odstavka 148. člena ZZK-1 v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 150. člena ZZK-1 in 151. členom ZZK-1.

Pritožba ni utemeljena.

Že v ugovornem postopku se je druga udeleženka dovolitvi vpisa protivila z zatrjevanjem, da ji odločba predlagateljice, ki je v konkretni zadevi podlaga za predlagani vpis, ni bila vročena in da zato ni mogla postati pravnomočna. Kar se tega tiče, pritožba predstavlja ponovitev ugovornih navedb, s čimer druga udeleženka odločitve ne more izpodbiti. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da vprašanje vročanja (in s tem pravilnosti postopka, v katerem je bila odločba izdana), ni relevantno za ta zemljiškoknjižni postopek. Odločba je opremljena s potrdilom o pravnomočnosti, pri čemer se zemljiškoknjižno sodišče ne sme ukvarjati z ugotavljanjem, ali je bilo to potrdilo pravilno oziroma utemeljeno izdano (načelo formalnosti postopka).

Sicer pa za drugo udeleženko ni sporno, da je nepremičnina, na katero se nanaša dovolitev vpisa, že vknjižena kot javno dobro (po podatkih zemljiške knjige že na podlagi poizvedovalnega zapisnika ob nastavitvi nove zemljiške knjige za k.o. P. z dne 12. 6. 1991). Druga udeleženka ne v ugovornem postopku ne v pritožbi ni trdila, da je nepremičnina ta status izgubila. S pritožbenimi navedbami o naravi javnega dobra ne more uspeti. Zatrjevanje, da je javno dobro lahko lokalnega ali državnega pomena, je posplošeno, brez konkretnih trditev, ki bi kazale na to, da je v okviru lastninjenja javnega dobra druga udeleženka konkurentka predlagateljice. Takih navedb tudi v ugovoru ni podala. Zato niti s tem delom pritožbe odločbi, ki je podlaga za vpis, ne more odvzeti teže. Glede na navedeno so tudi trditve, da ne gre za pot, temveč po katastrskih podatkih o dejanski rabi za kmetijsko zemljišče (in da bi s tem v zvezi morala predlagateljica predložiti potrdilo o namenski rabi), same zase nezadostne.

Pritožbeno sodišče, ki ni našlo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).