VSRS Sklep X Ips 26/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor, št. 492-41/2015-8 (9300) z dne 29. 4. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 492-265/2015/2 (1312-09) z dne 28. 5. 2015 (I. točka izreka), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova vloga za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. točka izreka) in odločeno, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2Ob sklicevanju na utemeljitev izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni ugovarjal ugotovitvam tožene stranke, da je bil 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da kasneje ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo. Zato je skladno s prvim in drugim odstavkom 2. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) sprejelo stališče, da ne more biti upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

3Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper sodbo vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vlaga pa jo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podrejeno, naj reviziji ugodi in po izvedenem dokaznem postopku odpravi odločbo tožene stranke. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5Revizija ni dovoljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev.¹ Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.²

7Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8Revident kot pomembni pravni vprašanji izpostavlja svoja stališča v zvezi z opustitvijo presoje sodišča prve stopnje, ali revident iz upravičenih razlogov v zakonsko določenem roku ni vložil vloge za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo, in razlago drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, ki po njegovem mnenju neutemeljeno diskriminira iz registra stalnega prebivalstva izbrisane osebe, ki po izbrisu iz objektivnih razlogov niso vložile vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

9Po presoji Vrhovnega sodišča nobeno izmed citiranih stališč ne izpostavlja konkretnega pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

10Prvo vprašanje je splošno in ne ustreza zahtevi po natančni in konkretni navedbi spornih pravnih vprašanj. Vrhovno sodišče je sicer že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.³ V obravnavanem primeru je zatrjevana opustitev sodne presoje pavšalna in tudi sicer razvidna le iz vsebine revizijskih razlogov, zato iz nje ni mogoče razbrati pravnega problema, do katerega naj se Vrhovno sodišče opredeli.

11Splošno in nekonkretizirano je tudi drugo vprašanje, ki ga je prav tako mogoče razbrati le iz nedopustnega vsebinskega navajanja revizijskih razlogov. Vrhovno sodišče pri tem zgolj pojasnjuje, da okoliščina, da je bil izbris nezakonit, ne utemeljuje sama po sebi pomena zastavljenih vprašanj, saj je namen Zakona o povračilu škode osebahm, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) odprava posledic (škode), ki je nastala zaradi izbrisa kot nezakonitega ravnanja države, v obravnavani zadevi pa gre za spor o posameznih vidikih pogojev, ki jih za izplačilo odškodnine določa zakon (izpolnjenost pogoja za pridobitev statusa upravičenca ali upravičenke⁴).⁵ Tudi revidentovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga izraža v revizijskih razlogih, za dovoljenost revizije ne zadošča.

12Ker revident v zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami glede oprave glavne obravnave ni postavil nobenega pomembnega pravnega vprašanja, revizijske trditve v tej smeri niso bistvene.

13Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje tudi na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizija je skladno z navedeno določbo dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.⁶ Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je torej na revidentu, ki mora pravni standard zelo hudih posledic izkazati individualno.⁷

15Revident je v zvezi s tem navedel, da mu kljub nezakonitemu izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, za kar se mu Republika Slovenija ni opravičila, ni bila izplačana odškodnina, ki bi mu bila vsaj malenkostno zadoščenje.

16Po presoji Vrhovnega sodišča povzeto ne zadošča za dovolitev revizije na navedeni pravni podlagi. Zelo hudih posledic revident v obravnavani zadevi ni izkazal, saj s posledicami izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne utemeljuje posledic, ki bi izvirale iz izpodbijanega upravnega akta, s katerim je bilo odločeno o odškodnini.

K II. točki izreka:

17Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Razlogi za to so bili pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Tako na primer sklep X Ips 146/2015 z dne 8. 11. 2017.
⁴ Pogoj je pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ali sprejem v državljanstvo (prvi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP) ali vložitev s tem povezanih vlog (drugi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP).
⁵ Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi X Ips 288/2017 z dne 23. 1. 2019 (7. točka obrazložitve). Vsebina ZPŠOIRSP glede pogojev za upravičenost do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (2. člen) sicer ustreza stališčem iz sodbe velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012, iz katerih izhaja, da ravnanje dveh pritožnikov, ki nista na noben način izrazila želje prebivati v Republiki Sloveniji (tj. nista uporabila pravnih sredstev, da bi uredila svoj status prebivanja), kaže na to, da za to nista imela dovolj interesa in da ne moreta biti razbremenjena obveznosti, da bi vsaj formalno zaprosila za dovoljenje za prebivanje.
⁶ Glej na primer sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.
⁷ Glej na primer sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 282/2012 z dne 13. 9. 2012 in X Ips 9/2014 z dne 12. 5. 2016.