VSM Sodba IV Kp 4442/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.Š. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 4442/2015 z dne 16. 5. 2018 obdolženega D.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po drugem odstavku 196. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, po 57. členu KZ-1 pa mu je določilo tudi posebni pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne povzročeno premoženjsko škodo oškodovancem D.F., G.V., S.K. in B.K. v zneskih, kot so navedeni v izreku, pri čemer lahko sodišče v primeru neizpolnitve posebnega pogoja pogojno obsodbo prekliče in v njej določeno kazen zapora izreče. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 1.466,10 EUR ter plačati sodno takso v zneskih 92,00 EUR in 153,00 EUR, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovancem prisodilo priglašene premoženjskopravne zahtevke v zneskih, kot so navedeni v izreku, v preostanku pa jih je napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obtožni akt zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodne trditve, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pritožba ne pojasni, iz njene obrazložitve pa je razvidno, da uveljavlja le pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe kršilo kazenski zakon po 3. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, ker je obdolženca obsodilo za kaznivo dejanje, čeprav je za isto ravnanje, kot mu je očitano v obtožbi, že prejel odločbi o prekršku, ko se mu je očitalo neizplačilo regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013 ter neizplačilo plač za obdobje od aprila 2013 do oktobra 2013. Odločbi za navedena prekrška sta bili izdani 25. 4. 2013 in 18. 12. 2012, obdolžencu pa se v opisu kaznivega dejanja očita isto - da ni najkasneje v 18 dneh po poteku plačilnega obdobja v skladu z določbama 126. in 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) izplačal plače delavcem D.F., G.V. in S.K. za čas dela ter da istim delavcem in B.K. najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta ni izplačal regresa za letni dopust v skladu s 131. člen ZDR. Po 27. točki prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) je takšno dejanje, kot je navedeno v sodbi, to je neizplačilo plače najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, opredeljeno kot prekršek, po 25. točki prvega odstavka 217. člena istega zakona pa je kot prekršek določeno tudi neizplačilo regresa najkasneje do 1. julija tekočega leta.

6Pritožba nima prav, sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona. V točki 8 obrazložitve sodbe je pravilno pojasnilo, zakaj ne gre za ponovno sojenje o isti stvari, pojasnilo je razliko med prekrškoma in kaznivim dejanjem, ki mu je očitano, pravilno pa je obrazložilo tudi, da ne gre za identične dejanske okoliščine in za popolno prekrivanje znakov prekrška po 25. in 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR z zakonskimi znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, ter tudi, zakaj glob, ki sta mu bili izrečeni v prekrškovnem postopku, ni moglo všteti v kazen, ki jo je določilo v pogojni obsodbi. Utemeljeno se je sklicevalo na sodno prakso in navedlo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ko je pojasnilo razlike med obravnavanim kaznivim dejanjem in prekrškoma, za katera je bil obdolženec spoznan za odgovornega. Navedbi v opisu kaznivega dejanja, da obdolženec najkasneje v 18 dneh po poteku plačilnega obdobja ni izplačal plače za čas dela ter da najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta delavcem ni izplačal regresa za letni dopust predstavljata zakonske znake prekrška, ki so v opisu kaznivega dejanja odveč, saj je pri kaznivem dejanju, za razliko od prekrška, bistvenega pomena, da je obdolženec delavce prikrajšal za pravico do plače (neizplačilo treh zaporednih plač delavcem) in pravico do regresa ter da jim to sploh ni bilo izplačano, medtem ko mu je bila za prekrška izrečena globa, ker tega ni storil v 18 dneh po poteku plačilnega obdobja (plače) in najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta (regres). Navedba v opisu kaznivega dejanja, do kdaj bi moral te obveznosti do delavcev izpolniti, pa ne pomeni, da je bil obdolženec za isto ravnanje že obsojen, ker je bil v postopku o prekršku spoznan za odgovornega in mu je bila izrečena globa, saj je obdolžencu pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev očitano več, to je prikrajšanje pravice delavcev do plače in regresa, ko teh izplačil sploh niso prejeli, kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče.

7Kršitev kazenskega zakona naj bi bila po oceni pritožbe podana tudi zato, ker so v opisu kaznivega dejanja navedene blanketne določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/02 in 103/2007 - ZDR), čeprav ZDR v obdobju, ko delavcem niso bile izplačane plače, ni več veljal. Prenehal je veljati 11. 4. 2013, zato obdolženec pri neizplačevanju plač od junija 2013 dalje ter regresa za leto 2013 ni mogel kršiti določb tega predpisa. Podana je kršitev kazenskega zakona po 4. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, ker je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Obdolžencu se tudi neutemeljeno očita, da bi moral regres za letni dopust izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta skladno z določbo prvega in drugega odstavka 131. člena ZDR, čeprav tretji odstavek 131. člena ZDR določa, da se lahko regres v primeru nelikvidnosti delodajalca izplača najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta, izvedenec dr. B.M. pa je pojasnil, da je bila družba L. - t. d.o.o. nesposobna poravnavati svoje obveznosti v celotnem obdobju od leta 2010 do 2013, kar pomeni, da bi regres zaradi nelikvidnosti lahko izplačala do 1. novembra.

8Pritožbi tudi v povzetem ni mogoče pritrditi. Res je, da je z 12. 4. 2013 začel veljati ZDR-1 (Ur. l. RS št. 21/2013 z dne 13. 3. 2013), a se vsebina členov glede na ZDR, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja, ni spremenila. Isti so ostali 126., 131. in 134. člen, obveznost plačila, ki jo je določal 42. člen ZDR, pa je enako določena v 44. členu ZDR-1 (določa: Delodajalec mora delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člen tega zakona). Gre torej za isti, a spremenjen zakon, ki ureja delovna razmerja in zato pritožba neutemeljeno trdi, da je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Z navedbo, da se obdolžencu neutemeljeno očita, da regres ni bil izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, ker družba L. - t. d.o.o. ni bila sposobna poravnavati svojih obveznosti in bi lahko bil izplačan do 1. novembra, pa pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona. Glede opisa kaznivega dejanja je že bilo obrazloženo, da je bistveno pri obravnavanem kaznivem dejanju, da delavci regresa sploh niso dobili izplačanega in da navedba meseca v opisu kaznivega dejanja, ko bi moral biti regres za tekoče leto izplačan, ni potrebna.

9Pritožba neutemeljeno graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

10Pritožba ponavlja obdolženčev zagovor in trdi, da je neizplačilo plač posledica slabega premoženjskega stanja družbe L. - t. d.o.o. zaradi neplačevanja obveznosti njenih naročnikov, ne pa obdolženčevega naklepnega ravnanja. Iz izvedenskega mnenja dr. B.M. je razvidno, da je bila družba od leta 2010 do leta 2013 nesposobna poravnavati svoje obveznosti, iz obdolženčevih ravnanj, ko je najel kredit, si izposodil denar in se preusmeril na tržišče v Avstriji, pa je razvidno, da se je trudil, da bi družba poslovala, prav tako se je trudil delavcem izplačevati plače, tudi po družbi L. - i. d.o.o. in z izplačili na roke. Zmotna sta zaključka prvostopenjskega sodišča o tem, da je bila družba L. - i. d.o.o. ustanovljena zaradi izčrpavanja družbe L. - t. d.o.o. ter glede posojila obdolžencu v višini 1,150.409,00 EUR v letu 2011, in pritožba poudarja navedbe priče P.S., ki je pojasnila, zakaj je dvige denarja knjigovodsko beležila kot posojilo ter navedbo izvedenca dr. M., ki je ugotovil, da je bil kredit že v začetku obdobja, 31. 1. 2010. Navaja, da je bilo ugotovljeno, da sta bila računa družbe blokirana od maja 2010 dalje, zaradi česar dvigi družbe niso bili mogoči. Če bi družba L. - t. d.o.o. sredstva imela, bi obdolženec obveznosti do delavcev izpolnil, obdolženčevi dvigi denarja pa niso bili razlog za slabo finančno stanje družbe in denarja tudi ni dvigal v času, ko je bilo poslovanje družbe slabo. Pritožba poudarja ugotovitve izvedenca dr. M., da je imela družba v letu 2010 do 2012 terjatev do kupcev v višini več kot pol milijona EUR letno ter da so prihodki v tem času bistveno padli, kar je vzrok za slab finančni položaj družbe in neizpolnitev obveznosti do oškodovancev. Kot se obdolžencu ne bi štelo v škodo izplačevanje dobička v obdobju, ko je družba imela presežek denarnih sredstev, mu tudi posojila v dobrih letih poslovanja sodišče ne more šteti v škodo oziroma sklepati, da je šlo za izčrpavanje družbe oziroma ustvarjanje slabega finančnega položaja družbe.

11Povzeti pritožbeni oceni dejanskega stanja obravnavane zadeve ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je po oceni vseh izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da razlog za neizplačilo plač in regresa navedenim delavcem ni bila objektivna nezmožnost družbe, da obveznost izpolni, temveč ravnanje obdolženca, ki kot poslovodja ni izpolnil obveznosti do njih. Pri obdolženčevem sklicevanju na dolžnike družbe, zoper katere je bil uveden stečajni postopek, utemeljeno ni prezrlo, da obdolženec ni storil ničesar, da bi bili dolgovi teh dolžnikov družbi poravnani, in da, kljub večinski blokadi obeh transakcijskih računov družbe L. - t. d.o.o. ni pričel z ukrepi za odpravo insolventnosti, temveč je še povečal število delavcev zaradi prevzetega dela v Avstriji ter kupil poslovne prostore, ki jih je nato prodal drugi družbi. Njegovo ravnanje, ko je na vzporedno družbo L. - i. d.o.o. preusmerjal tok denarja, ki je izviral iz poslovanja družbe L. - t. d.o.o., je sodišče utemeljeno ocenilo kot ravnanje, namenjeno izčrpavanju slednje, ki je bila obremenjena z blokadami na obeh transakcijskih računih. Tudi posojilo navedene družbe obdolžencu kot fizični osebi v znesku kar 1,150.409,00 EUR je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da bi bilo v primeru vrnitve zneska družbi omogočeno tudi plačilo obveznosti do delavcev, a obdolženec posojila ni vrnil, izvedeni dokazi pa tudi niso potrdili njegovega zagovora, da je bil denar namenjen za poplačilo obveznosti družbe. Način dvigovanja gotovine z računov družbe L. - t. d.o.o., ustanovitev vzporedne družbe, čeprav so bili vsi delavci v delovnem razmerju pri družbi L. - t. d.o.o., sklenitev posojilne pogodbe šele po tem, ko je obdolženec opravil dvige denarja, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo kot takšna, ki so kazala na to, da je družbo izčrpaval in da razlog za neizpolnitev obveznosti do delavcev - izplačila plač in regresa ni objektivne narave, temveč da gre za obdolženčevo naklepno ravnanje. Razlog, ki ga je priča P.S. navedla za to, da so bili dvigi denarja beleženi kot posojila; ugotovitve izvedenca, kot jih razlaga pritožba; trditve, da obdolženec denarja ni dvigoval zase in v času, ko je bilo poslovanje družbe slabo in poudarjanje njegove pravice, da bi si ob presežku denarnih sredstev družbe lahko izplačal dobiček, ne morejo spremeniti bistvenega, kar je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v sodbi, in sicer neobičajnega in nepravilnega poslovodenja družbe, kot sta obdolženčevo poslovanje opisala in ocenila tudi stečajni upravitelj in izvedenec finančne stroke, povečevanje števila delavcev in nakup poslovnih prostorov kljub blokadi transakcijskih računov družbe ter ustanovitev vzporedne družbe, na katero je obdolženec preusmerjal denarni tok. Zaradi navedenega je bila družba L. - t. d.o.o. še naprej nelikvidna, njeni delavci pa so zato ostali nepoplačani. Sodišče prve stopnje je ob tem utemeljeno zaključilo, da je oškodovancem, čeprav se je zavedal obveznosti do njih, plačila le obljubljal in da se je zavedal protipravnosti svojih ravnanj in prepovedanih posledic ter da je kaznivo dejanje soril v krivdni obliki direktnega naklepa.

12Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

13Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženec ne pritožuje, zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP), saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi takšen preizkus. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije njemu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde, kot olajševalno okoliščino v zadostni meri upoštevalo, da doslej še ni bil obsojen ter mu izreklo primerno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa določilo ustrezno zaporno kazen in preizkusno dobo ter mu utemeljeno naložilo posebni pogoj in določilo primeren rok, v katerem ga mora izpolniti.

14Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Odločba o obveznosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe, sodna taksa pa je bila odmerjena glede na zahtevnost pritožbenega postopka in premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7111, 71113 in 71222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).