VSL Sodba I Cp 160/2019

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 12.769,04 EUR zniža na znesek 10.122,89 EUR;

- v III. točki izreka tako, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.405,42 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 185,13 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti avtorski honorar v višini 12.769,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo dodatnega avtorskega honorarja v višini 33.511,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka in posledično ponovno odmeri pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja kršitev ustavne pravice do sodnega varstva ter kršitev pravice iz naslova ustvarjalnosti (60. člen URS). Sodišče prve stopnje ni bilo pristojno presojati, ali skupni sporazum velja za skupni sporazum v smislu 44. člena ZKUASP. S tem je prekoračilo svojo stvarno pristojnost, saj je poseglo v pristojnost Sveta za avtorsko pravo (v nadaljevanju: Svet) po določbah ZASP in ZKUASP. Skupni sporazum šteje za avtonomno pravo in ga sodišče brez zahteve strank ni pristojno presojati. S tem, ko je odločilo, da podpisnik skupnega sporazuma nima statusa reprezentativnega združenja, je poseglo v pristojnost Sveta, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 3. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče v zvezi s presojo Skupnega sporazuma preseglo trditveno podlago pravdnih strank, saj nobena izmed strank ni zatrjevala neveljavnosti sporazuma, neskladnosti z zakonom bodisi njegove ničnosti. Sodišče je prekršilo tudi pravico do izjave tožnika glede vprašanja reprezentativnosti podpisnika skupnega sporazuma, saj se tožnik o okoliščinah reprezentativnosti ni mogel izjasniti. Da je sopogodbenik sporazuma reprezentativno združenje, izhaja iz samega sporazuma, kar je ugotovilo tudi sodišče, tožena stranka pa tega ni prerekala. Prav tako je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Ni navedlo, katera so tista dejstva, ki jih je upoštevalo, da je prišlo do zaključka, da sopodpisnik skupnega sporazuma ni reprezentativno združenje. V zvezi s tem ni izvedlo nobenega dokaznega postopka. Zgolj pavšalno je navedlo, da člani združenja ne morejo predstavljati večine, pri čemer se sklicuje, da je to splošno znano, o čemer pa v spisu ni ne trditev ne dokaznih predlogov. Vprašanje, ali je splošno znano, da člani združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije ne predstavljajo večine kulturnih domov in ustanov na področju podobne dejavnosti v Sloveniji, je dejansko in ne pravno vprašanje. Listin in navedb, ki bi utemeljevale odločitev, da člani Združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije predstavljajo manjše oz. manj znane organizacije, pa v spisu ni. Sodišče je spregledalo, da je tožnik že v vlogi z dne 9. 3. 2018 toženca pozval, da razkrije vse finančne podatke, da bo tožnik lahko oblikoval zahtevek. V ta namen je predlagal tudi izvedenca finančne stroke. Razlogi, s katerimi je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, so napačni. S tem, ko toženca ni pozvalo na predložitev finančnih podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, tožnika pa onemogočilo pri pravilnem oblikovanju zahtevka. Posledično je tudi izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče je tudi napačno odločilo o Začasni tarifi Združenja za SAZAS za mešani repertoar. Ta tarifa je bila objavljena, ker za tak način uporabe avtorskih del do njene objave sploh ni obstajala tarifa. V tem delu je napačno uporabilo materialno pravo in dosodilo napačno višino nadomestila. Nadomestilo je izračunalo po Tarifi 1998, o navedeni pravni podlagi pa se tožnik ni imel možnosti izjasniti in glede na spremenjene okoliščine (vpliv inflacije, vpliv poteka daljšega obdobja) podati novih pravnih argumentov v smeri ohranjanja avtorskega dela in ni mogel izkazati, da glede na spremenjene razmere Tarifa 1998 ni več primerna tarifa. Prekršilo je tožnikovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

4Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. točki spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter posledično spremeni stroškovno odločitev. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede koncerta B. z dne 27. 6. 2014 vztraja, da je avtor vseh skladb izključno B., ki je tudi avtor skladbe ..., ki je odpeta in zaigrana kot parodija. B. je tako v celoti imetnik pravic na izvedeni skladbi. Ta skladba je parodija na odpet vic o narodnjakih in g. C. nima nobene veze s to skladbo, čeprav je na začetku kariere res sodeloval z njim, vendar ne kot aranžer omenjene skladbe. Navedena skladba niti nikoli ni bila posneta, prav tako, če se jo posluša, je odpeta in zaigrana kot parodija. Prav tako sodišče ne more določiti plačila avtorskega honorarja le zaradi tega, ker po navedbah tožnika B. ni 100% avtor te skladbe, temveč le 75% avtor in bi toženec moral plačati honorar v višini 2.646,15 EUR, medtem ko je imel B. vsaj 2-3 urni koncert, kjer je izvajal svoja avtorska dela. Sodišče prav tako ni upoštevalo njegove že predložene izjave o avtorstvu. Toženec vztraja, da se je na določenih koncertih izvajala zgolj ljudska glasba. Sodišče je zgolj pavšalno obrazložilo, zakaj je prisodilo 70,11 EUR honorarja za prireditve, ki jih je toženec priglasil kot promenadni koncert, jazz koncerte pa je napačno umestilo pod zabavno glasbo. Glede stare ljudske glasbe je sodišče navedlo, da tožencu ni uspelo prepričljivo dokazati, da avtorja ni mogoče določiti ali da je od njegove smrti minilo več kot 70 let, čeprav sam repertoar izhaja iz programa izvedenih del. Prisodilo je znesek minimalnega nadomestila v višini 70,11 EUR (oz. 35,05 EUR) v vseh primerih, ko izračun toženca tega zneska ne doseže. Za določene prireditve je honorar prisodilo po tarifi za plesne prireditve, toženka pa je plačala bodisi promenado bodisi je to zvrst umestila med ljudsko glasbo, ali pa je bila obračunana zabavna glasba po številu obiskovalcev, za določene prireditve je prisodilo 6% od prihodka ne pa po številu obiskovalcev oz. minimalni znesek (resna glasba), za določene pa 10% od prihodka ne pa po številu obiskovalcev oz. minimalni znesek (zabavna glasba). Festival A. je na začetku prisojen po minimalnem znesku 70,11 EUR, od zap. št. 178 dalje pa po drugi tarifi. Sodišče je navedlo, da je bila takšna osnova med strankama nesporna, kar pa ne drži, saj je toženka pri nekaterih prireditvah plačala nadomestilo za promenadni koncert, drugič pa po številu obiskovalcev. Toženka vztraja, da pod promenadne koncerte spadajo tudi koncerti, ki so se odvijali na J. odru v času Festivala A. 2014, ne pa pod zabavno glasbo. Enako je sodišče koledovanje enačilo kot prireditev s plesom, čeprav gre v teh primerih za promenado. Ni podalo konkretnih stališč o tem, ali gre v nekem primeru za klasično ali zabavno glasbo, predvsem glede jazz glasbe, ki jo toženec umešča pod klasično glasbo. Sodba ima tako na vseh zgoraj opisanih mestih pomanjkljivosti, prav tako je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Posledično bo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev.

5Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

7Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je presojalo, ali Skupni sporazum o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja SAZAS v obliki javnega izvajanja glasbe v okviru deficitarne dejavnosti kulturnih domov in ustanov Slovenije, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 103/2013 z dne 11. 12. 2013 (v nadaljevanju skupni sporazum), velja za toženca, poseglo v stvarno pristojnost Sveta za avtorsko pravo, ni utemeljen. Pristojnosti Sveta so določene v 157e členu ZASP. Svet res odloča o vseh vprašanjih v zvezi s Tarifo, vendar pa je sodno varstvo, ki je podlaga za odločanje o vseh vrstah zahtevkov upravičencev iz avtorskih in sorodnih pravic, predpisano v določilih 167. in naslednjih členih ZASP. Postopek pri Svetu pa poteka po določilih 157a in naslednjih členih ZASP in je namenjen razreševanju spornih vprašanj glede primernosti določanja Tarife med osebami, ki za izvedbo postopka pred Svetom izkažejo pravni interes (drugi odstavek 157a člena ZASP). Sodišče, ki odloča v sodnem postopku, pa uporablja materialno pravna določila ZASP v okviru presoje pravilne materialno pravne podlage za odločitev o tožbenih zahtevkih. Pri tej presoji pa ni vezano na razlago Sveta. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče veljavnosti skupnega sporazuma ne bi smelo presojati, ker gre za avtonomno pravo¹. Drugačna razlaga iz zakonskih določil ZASP namreč ne izhaja (enako stališče zavzeto v sodbi VSL V Cpg 650/2014). Zato ne drži stališče tožnika, da sodišče ni pristojno presojati veljavnosti skupnega sporazuma.

8Navedbe pritožnika, da je sodišče prve stopnje brez zahteve strank presojalo veljavnost skupnega sporazuma, niso utemeljene, saj je toženec v postopku ugovarjal, da podpisani skupni sporazum zanj ne velja, pri čemer je izrecno navedel, da sporazum velja zgolj za člane podpisnika sporazuma, to je Združenja kulturnih domov in ustanov Slovenije, ki so razvidni na spletni strani www... in priložil tudi izpisek članov tega združenja v prilogi B3. S tem je ugovarjal reprezentativnosti podpisnika skupnega sporazuma. Zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s presojo, ali je tožnik skupni sporazum podpisal z reprezentativnim združenjem, preseglo trditveno podlago strank. Prav tako je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2018 (na list. št. 26) na toženčeve navedbe, s katerim je ta prerekal reprezentativnost združenja, odgovoril in podal svoje navedbe glede vprašanja veljavnosti skupnega sporazuma in je torej imel možnost opredeliti se do vprašanja reprezentativnosti združenja. Zato ne drži pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave tožnika in o kršitvi pravice do sodnega varstva iz 22. člena URS glede vprašanja reprezentativnosti združenja.

9ZASP v prvem odstavku 157. člena določa, da so reprezentativna združenja tista združenja uporabnikov, ki predstavljajo večino uporabnikov na nekem področju neke dejavnosti glede na njihovo število ali če jim drug zakon priznava reprezentativnost. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj podpisnik skupnega sporazuma ne predstavlja reprezentativnega združenja, ni utemeljen. Razloge je sodišče prve stopnje navedlo v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni izvedlo dokaznega postopka, saj je zaključek o tem, da podpisnik skupnega sporazuma ne predstavlja reprezentativnega združenja, sprejelo na podlagi dokazila o številu članov združenja v prilogi B3, iz katerega izhaja, da je število članov združenja zgolj 17. Zaključilo je, da zgolj 17 članic ne predstavlja navadne večine uporabnikov iz področja toženca. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni navedlo dejstva, na podlagi katerega je zaključilo, da podpisnik skupnega sporazuma ni predstavljal reprezentativnega združenja, saj je kot razlog za nereprezentativnost združenja navedlo, da je to premajhno število članov. Sicer pa je bilo ob tem, da je toženec izrecno ugovarjal reprezentativnosti združenja, trditveno in dokazno breme o tem, da člani združenja predstavljajo večino uporabnikov na področju dejavnosti, s katero se ukvarja toženec, na tožniku, ki pa natančnih podatkov o številu vseh uporabnikov na področju dejavnosti toženca niti navedel ni (7. in 212. člen ZPP). Zato pritožbene navedbe, s katerim tožnik izpodbija stališče v zvezi s splošno znanim dejstvom števila uporabnikov, niso pravno relevantne.

10Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tožnika onemogočilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka, ker toženca ni pozvalo na predložitev dokumentacije o bruto honorarjih izvajalcev, ni utemeljen. Toženec nima zakonske obveznosti tožniku posredovati podatke o bruto honorarjih izvajalcev (glej VSL sodba I Cp 1755/2013). Kljub temu, da toženec tožniku ni posredoval podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, je tožnik svoj tožbeni zahtevek na plačilo avtorskega honorarja lahko oblikoval in ga v tožbi tudi je. Sicer pa Tarifa 1998 predvideva več možnosti izračuna avtorskega honorarja in izrecno določa možnost izračuna avtorskega honorarja v primeru, ko podatek o bruto honorarju izvajalca ni znan (bodisi prihodek bodisi pavšalni znesek po številu obiskovalcev). Ker izvedba informativnega dokaza z izvedencem finančne stroke ni dopustna, je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dokaza pravilna.

11Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo uporabo Začasne tarife SAZAS za mešani repertoar, ker do njene objave ni obstajala veljavna tarifa, ni utemeljen, saj je, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, veljavno tarifo za uporabo glasbenih del iz repertoarja tožnika predstavljala Tarifa 1998, ki je na podlagi določila 26/IV ZASP-B pridobila naravo veljavnega skupnega sporazuma. Zato podlaga za sprejetje Začasne tarife na podlagi določila četrtega odstavka 156. člena ZASP ni obstajala in je sklicevanje nanjo neutemeljeno.

12Pritožbeni očitek, da se tožnik o Tarifi 1998 kot pravni podlagi ni mogel izjasniti ter ni mogel izkazati, zakaj glede na spremenjene razmere Tarifa 1998 ne predstavlja primerne tarife, ni utemeljen, ker je sodišče prve stopnje tožnika na prvem naroku dne 25. 4. 2018 pozvalo, naj poda navedbe o tem, koliko bi znašal honorar po Tarifi 1998. Zato ne drži pritožbeni očitek, da tožnik s pravno podlago za izračun honorarja ni bil seznanjen. Niti ne drži očitek tožnika, da se o tej pravni podlagi ni mogel izjasniti. Do veljavnosti Tarife 1998 se je namreč tožnik opredelil v drugi pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2016 (list. št. 37). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS, kot tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravic iz naslova ustvarjalnosti (60. člen URS).

O pritožbi tožene stranke

13Toženec je tekom postopka podal konkretne ugovore glede avtorskega honorarja glede koncerta B., glede uporabe ljudske glasbe in ugovor v zvezi s številom obiskovalcev. Ugovor glede promenadnih koncertov in koncertov jazz glasbe je toženec pred sodiščem prve stopnje podal le pavšalno. V pritožbi pa je toženec za vsako izmed prireditev podal konkretne ugovore, ki jih je moč umestiti med 13 opomb, ki jih je označil v tabeli, ki jo je priložil k pritožbi. Toženec je navedene konkretne ugovore, ki se nanašajo na višino avtorskega honorarja za posamezne koncerte, prvič navedel šele v pritožbi. Pripombe se vsebinsko nanašajo na to, katerih prireditev sodišče ne bi smelo šteti za promenadni koncert, da bi sodišče prve stopnje moralo drugače obračunati honorar za koncerte v M. parku, na Festivalu A., za koncerte na J. odru, prav tako za prireditev koledovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vse te pritožbene navedbe, ki jih toženec uveljavlja prvič šele v pritožbi, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženec ni pojasnil, zakaj podanih navedb ni brez svoje krivde mogel podati v postopku pred sodiščem prve stopnje.

14Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba ne vsebuje razlogov o višini honorarja, s čimer pritožba očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila osnova za obračun avtorskega honorarja za prireditve med pravdnima strankama nesporna, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo. Prav tako je sodišče prve stopnje navedlo jasne in popolne razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

15Ugovor glede stare ljudske glasbe je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker toženec ni izkazal, da bi se na teh prireditvah uporabljala zgolj ljudska glasba (7. in 212. člen ZPP).

16Utemeljen pa je pritožbeni očitek toženca, ki se nanaša na plačilo avtorskega honorarja za koncert B. Kot izhaja iz tabele, priložene k sodbi, je sodišče prve stopnje toženca za koncert B. obvezalo na plačilo avtorskega honorarja v višini 2.646,15 EUR. V skladu z določilom četrtega odstavka 151. člena ZASP se male avtorske pravice izjemoma lahko upravljajo individualno, če je na vseh delih, ki so bila izvajana na določeni prireditvi, glavni izvajalec hkrati tudi imetnik teh avtorskih pravic. Ugovor toženca, da je bil edini avtor glasbe, ki jo je izvajal na svojem koncertu B., je, kot upravičeno opozarja toženec, sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo, ker je zmotno presodilo vsebino izjave avtorja v prilogi B14. Kot je pojasnila pritožba, je tudi skladba ... avtorsko delo izvajalca B., saj je skladbo odpel kot parodijo na odpet vic o narodnjakih. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila druge alineje 358. člena ZPP na podlagi presoje listine v prilogi B14 ugotovilo, da je z navedeno izjavo avtorstvo izvajalca B. na glasbenih delih, ki jih je izvedel na svojem koncertu 27. 6. 2014, potrjeno, zaradi česar tožnikov zahtevek za plačilo avtorskega honorarja za koncert B. ni utemeljen.

17Ostale pritožbene navedbe toženca za odločitev niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (četrti odstavek 151. člena ZASP) je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek avtorskega honorarja, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku, znižalo za 2.646,15 EUR, torej na znesek 10.122,89 EUR. V ostalem delu je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Po spremembi sodbe je tožnik s svojim zahtevkom po višini uspel z 21%, toženec pa z 79%. Tožniku so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali naslednji pravdni stroški: nagrada 1000 točk za sestavo tožbe (tar. št. 18 Odvetniške tarife), 1000 točk za sestavo prve pripravljalne vloge (tar. št. 19 OT), 750 točk za sestavo druge pripravljalne vloge (tar. št. 19), nagrada v višini 1000 točk za prvi narok (tar. št. 20) ter nagrada v višini 500 točk za drugi narok (tar. št. 20) ter materialni izdatki v višini 55 točk, skupaj tako nagrada v višini 4305 točk oziroma 1.975,99 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 2.410,71 EUR, skupaj s stroški sodne takse za tožbo v višini 1.005,00 EUR pa 3.415,71 EUR. Upoštevaje pravdni uspeh je tožnik na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, ki so mu nastali pred sodiščem prve stopnje, v višini 717,29 EUR. Nagrade za posvet s stranko v višini 300 točk pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnika ni priznalo, saj je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za ostala priznana opravila, prav tako pooblaščencu tožnika ni priznalo nagrade v višini 750 točk za drugi narok, saj je v skladu z določilom druge točke tar. št. 20 OT za pristop na drugi narok pooblaščenec tožnika upravičen do 50% nagrade za narok, torej do nagrade 500 točk. Tožencu so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali naslednji pravdni stroški: nagrada za sestavo odgovora na tožbo v višini 1000 točk (tar. št. 18 OT), nagrada za prvo pripravljalno vlogo v višini 1000 točk (tar. št. 19), nagrada za drugo pripravljalno vlogo v višini 750 točk (tar. št. 19), nagrada za prvi narok 1000 točk (tar. št. 20) ter nagrada za drugi narok v višini 500 točk (tar. št. 20). Za čas odsotnosti za čas vožnje na narok 25. 4. 2018 je pritožbeno sodišče pooblaščenki toženca priznalo nagrado v višini 120 točk, skupaj tako 4370 točk in materialne izdatke v višini 53,7 točk, skupaj 4423,7 točk oziroma 2.030,47 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 2.477,17 EUR. Stroški kilometrine za dva prihoda pooblaščenke toženca za prihod na sodišče iz Maribora znašajo 199,80 EUR (270 km krat 0,37 EUR), stroški parkirnine pa 10,00 EUR, skupaj 209,80 EUR. Skupaj stroški pooblaščenke toženca tako znašajo 2.686,97 EUR. V skladu s svojim pravdnim uspehom je na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP toženec upravičen do povrnitve 2.122,71 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.405,42 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

20Tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa je s pritožbo uspel po višini z 20% (2.646,15 EUR od 12.769,04 EUR). Pooblaščenki toženca so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 625 točk (tar. št. 21) ter materialni izdatki v višini 12,5 točk. Stroškov za fotokopije v višini 24,40 EUR pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo, saj njihove višine ni izkazal (7. in 212. člen ZPP). Stroški pooblaščenke toženca tako znašajo 637,5 točk oziroma ob upoštevanju spremenjene vrednosti odvetniške točke² v višini 0,60 EUR, 382,50 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 466,65 EUR, skupaj s stroški sodne takse za pritožbo v višini 459, EUR pa 925,65 EUR. V skladu s svojim pritožbenim uspehom (20%) je toženec na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 185,13 EUR, kar je tožnik dolžan plačati tožencu v roku 15 dni od izdaje te sodbe (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Pa tudi sicer je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da skupni sporazum predstavlja vrsto podzakonskega akta (glej stališče zavzeto v 44. točki sodbe VSL V Cpg 939/2017, VSL V Cpg 276/2017).
² Sklep o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS, št. 22/2019